Ravno zategadelj marsikomu ni dišala desetletna prevlada Lionela Messija in Cristiana Ronalda pri podeljevanju individualnih nagrad. Po zadnji podeljeni zlati žogi, ki je končala v rokah Luke Modrića, Messi pa je končal šele na petem mestu, se je spet treba vprašati, kakšno merilo vpliva na izbor najboljšega igralca sveta.

Preglejmo zadnjih 20 let.

Opombi:
- V srednjih dveh stolpcih je nogometaš, ki je v posameznem letu prejel zlato žogo.
- V zadnjem stolpcu (LP) pa je ekipa, ki je osvojila Ligo prvakov.

V zadnjih 20 letih se je v polovici primerov zgodilo, da sta najmočnejše klubsko tekmovanje na svetu osvojila Real Madrid ali Barcelona, v preostalih desetih primerih pa je slavil nekdo drug. Izredno zanimiva je korelacija med zmagovalci Lige prvakov in dobitniki zlate žoge.

Ko sta v zadnjih 20 letih Ligo prvakov osvojila oba španska velikana, potem je v kar devetih primerih zlato žogo osvojil član te zmagovalne ekipe. Ko pa je to tekmovanje osvojil neki drug klub, se je le dvakrat zgodilo, da je zlato žogo osvojil član te ekipe (2007 – Milan in Kaka, 2008 – Manchester United in Cristiano Ronaldo).

To nakazuje na nesporno (medijsko) moč obeh velikanov. Ko osvojita Ligo prvakov, je skoraj samoumevno, da bo zlata žoga romala v roke njenega prvega zvezdnika (ki je še ostal v ekipi; če bi Ronaldo to poletje ostal v španski prestolnici, obstaja nemajhna verjetnost, da bi prav on osvojil vse pomembnejše individualne nagrade). Ko ob tema dejstvoma dodamo še drugo mesto Hrvaške na svetovnem prvenstvu, dobimo zmagovito kombinacijo dobitnika letošnje zlate žoge.

Toda ... Ali je tudi zato najboljši nogometaš na svetu? Stvar okusa, po mojem prepričanju "ne" in bolj ustreza neki definiciji, ki je sila gibljiva ter spremenljiva in zato res težko dobimo nekoga, za katerega bi dali roko v ogenj, da je najboljši na svetu (kar pa seveda ne pomeni, da si te nagrade ne zasluži; le definicija naj bo jasnejša). Čudim se, res se čudim komaj petemu mestu Lionela Messija. Nogometaš, ki je v letu 2018 zabil največ zadetkov na svetu, ima največjo vsoto golov in podaj, ki je svoj klub popeljal do dveh lovorik (ki sta pri glasovalcih očitno skorajda nepomembni) in na igrišču pričara nekaj, kar se težko opredeli zgolj z razumom in golim računanjem. Nogomet je precej več, kot je le štetje podaj in golov, nogomet so tudi čustva, strast, nepričakovane poteze, ki navdihnejo soigralce in dvignejo na noge gledalce (tako zveste navijače in pripadnike kluba kot neopredeljene ljubitelje nogometa).

Pri Messiju je najbolj paradoksalno, da ima oboje – tako superiorno statistiko kot tisti dejavnik, ki se ga ne da prešteti ali prevesti v besede. To je na najboljši način demonstriral na prvi tekmi po podeljeni zlati žogi, ko je proti Espanyolu zadel dva prosta strela in navdušil s podajo Ousmaneju Dembeleju. Najboljše iz obeh svetov. No, na tem svetu to zadošča za peto mesto, ampak kdo bi štel?