Tipično vprašanje za neizkušenega očka ali mamico je, ali je določena pravljica primerna za njegovega ali njenega otroka.

Starši so tako obupani, da otroka odpeljajo v gozd in ju prepustijo žalostni usodi. Kot bi lakota in divje zveri ne bile dovolj, se pojavi še ljudožerska coprnica. Skušnjava, da bi začetek spremenili in povedali, da sta se otroka kar sama izgubila, je huda.

Dilema ob Janku in Metki
Pa se starši s tem ne izogibamo odgovornosti? Mar naši otroci ne smejo slišati, da obstaja tudi lakota? Tako huda lakota, da je niti starši kljub vsej svoji mogočnosti ne morejo premagati? Še več, da obstajajo starši, ki so tako tako obupani, da zapustijo svoje otroke? Si upamo tvegati, da nas lastni otroci primerjajo s takšnimi starši?

Gozd je že sam po sebi malce strašljiv, posebej če otrok zraste v mestu, kjer je vse lepo označeno in semaforizirano. Da bi se v njem izgubili, je še huje, kaj šele, da bi nas nekdo tja odpeljal nalašč in prepustil kdo ve kakšnim nevarnostim. Toda kar izogniti se mu tudi ni treba, saj so v gozdu borovnice in veverice in toliko dreves, ki sam čakajo, da jih preplezamo!

Starši smo tisti, ki otroke lahko peljemo v gozd ali pa tega ne storimo. Vendar to ne pomeni, da gozda ni. Pravzaprav je gozdov celo več, od prijaznih z borovnicami in vevericami do mračnih in hladnih z volkovi. Pa tudi takšnih s hišicami iz medenjakov, v katerih se skrivajo ljudožerske čarovnice.

Če otrok ne odpeljemo v gozd, pravi ali pravljični, če jim ostoj gozdov celo poskusimo zamolčati, jih sicer zaščitimo pred strahom, preprečimo kakšno nočno zbujanje ali močenje postelje, a hkrati tudi prikrajšamo za priložnost, da bi se soočili s strahom v varnem okolju izmišljene zgodbe.

Ko se bo nekega dne otrok, takrat morda že odrasel, srečal z gozdom, morda ga bo celo gozd našel doma, v okolju, za katerega smo se toliko let trudili, da ostane varno, udobno in popolno. In tak otrok bo povsem nepripravljen na tisto, kar gozd prinaša s seboj. Ne bo vedel, da so tam hišice iz medenjakov, ne bo vedel za zlobnega volka ali čarovnice in predvsem ne bo vedel, da je mogoče takšne nevarnosti premagati.

Naloga staršev ni, da otrokom pripovedujejo pravljice, ampak da pripovedujejo prave pravljice ob pravem času in na pravi način. Za prvi obisk gozda morda izberemo le malo večji park z vevericami, ki jedo iz roke. Naslednji gozd je lahko že malo bolj zaraščen, z blatom in komarji, potem pa stopnjujemo, kolikor se nam pač zdi potrebno. Kdor svojega otroka dobro pozna, bo že ocenil kdaj, kje in kako.

Ali drugače: gremo tako daleč kot si upamo sami. Otroci si običajno upajo več.

Kaj, če volk ni videti kot volk?
Eden očitkov pravljicam, ki jih navajajo njihovi nasprotniki, so stereotipi, med katerimi je gotovo pomembno prikazovanje lepih ljudi kot dobrih in grdih kot slabih.

Zanje imam tri odgovore:

1. Stereotipi so nekaj povsem naravnega, saj človeški možgani zmorejo toliko, da bi se jim brez poenostavljanja prav hitro sfecljalo. Tako tudi v pravljicah obstaja kopica poenostavitev, ki jih sčasoma literatura za zahtevnejšo publiko lahko odpravi in uvede zelo zapletene like. In zapletene okoliščine, kakršne najdemo tudi v športnih dogodkih ali telenovelah. Literatura za otroke pa se zaveda, da ima otrok kratka, konkretna vprašanja, na katera pričakuje kratke, jasne odgovore. Zato so stereotipi še kako zaželjeni in uporabni.

2. Vse v pravljicah vseeno ni stereotipizirano. Čarovnica v Sneguljčici je na primer lepotica. Natančneje druga najlepša v deželi. Tudi Pepelkini sestri sta bili nekako do konca 19. stoletja lepotici in njune matere Pepelkin oče gotovo ne bi vzel, če mu ne bi bila vsaj malo všeč. Pravzaprav je Perrault v svoji različici zapisal srečen konec kar za vsa dekleta, saj se za vsako najde postaven in premožen ženin, ne da bi jim bilo treba kaj rezati ali izkljuvati.

Da videz vara, pravzaprav izvemo v kar nekaj pravljicah (na primer v Pogumnem krojačku, Lepotici in zveri, Snežici in Rožici, itd.), tako da, lepo prosim, nikar ne posplošujte, če se ne morete domisliti naslovov več kot šestih pravljic, pa še teh niste nikdar zares prebrali.

3. Bom dal za primer še eno pravljico, ki velja bolj za legendo, posebej, ker je zelo verjetno nastala po resničnih dogodkih. Čarobno piščal (tak je slovenski prevod), oziroma Lovca na podgane iz Hamelina. V tem nemškem mestu (Hamelin zares stoji in iz Lovca so naredili lep posel) so se menda v 13. stoletju ubadali s podganami, ki jih je v zameno za obljubljeno nagrado iz mesta odpeljal skrivnosten tujec, ki je znal igrati na piščal. No, nagrade mu niso izplačali, maščeval pa se je tako, da je odpeljal še otroke. Nikoli več jih niso videli.

Ta zgodba se verjetno staršev dotakne še bolj kot otrok, saj se vsi bojimo izgube svojega podmladka, a osnovno sporočilo, ki ga ne smemo spregledati, je pravzaprav enako kot v vseh pravljicah - naša dejanja imajo posledice. Če ne ubogaš palčkov, te mačeha zastrupi. Če ne izplačaš dogovorjenega honorarja, ti odpeljejo otroke. In tako naprej.

Lovec na podgane nikakor ni neprijetnega videza. Lepo, pisano je oblečen, v mesto je prišel pomagat. Šele, ko so ga ogoljufali, je naredil nekaj slabega. Ali pa tudi ne. Nikoli ne izvemo, kaj se je zgodilo z otroci, vemo le, da svojega življenja niso nadaljevali skupaj s svojimi goljufivimi starši. Morda pa jim je bilo drugje lepše?

Nekega dne bo zaigralo tudi na ušesa naših otrok, o njihovem odhodu od doma sem že pisal. Takrat nam verjetno ne bo lahko. Ampak, če bomo otroke že pred tem nekajkrat odpeljali v gozd, bomo vsaj vedeli, da osnovno znanje že imajo. Čarovnice so premagljive.

Uporabil sem ilustraciji v javni lasti.

Vira:

https://childrensandhouseholdtales.wordpress.com/2017/12/29/hansel-and-gretel-and-other-fairy-tales/

https://yesterdaysdream.hatenablog.com/entry/2023/10/17/083601

<-- Vsebina spodaj se je prenesla iz starega urejevalnika. Odstranite to vrstico in shranite/uredite novico. -->