V zgodovini samostojne Slovenije je kar nekaj zvezdnih trenutkov sindikalnega gibanja. Recimo 26. november leta 2005, ko je po zasneženi Ljubljani za socialno državo protestiralo 40.000 ljudi. Sindikati so bili takrat močni zaradi svojega članstva, ugleda in enotnosti. Danes so videti močni zgolj zaradi šibkosti vlade in delodajalcev.

Pod vodstvom štirih najmočnejših sindikalnih central so se pred enajstimi leti neoliberalnim ukrepom, zlasti uvedbi enotne davčne stopnje, prvič skupaj uprli delavci, študenti, javni uslužbenci, kulturniki in upokojenci. Predsednik ZSSS-ja Dušan Semolič je dejal, da sicer podpirajo krepitev konkurenčne sposobnosti slovenskega gospodarstva, a ne na račun delavskih pravic in življenjskega standarda. In vlada je popustila.

Ni naključje, da je bila ravno v letu 2005 po podatkih Slovenskega javnega mnenja stopnja zaupanja javnosti v sindikate najvišja. Potem je šlo samo še navzdol, še posebej po izbruhu gospodarske krize leta 2008. Povedna je javnomnenjska anketa Episcentra iz leta 2015, v kateri je imelo kar 71 odstotkov vprašanih o sindikatih javnega sektorja negativno mnenje, češ da skrbijo le za svoje koristi in ne za interese zaposlenih.

Leto 2005 je bilo prelomno tudi za članstvo kot najpomembnejši vir moči sindikatov (brez njega bi to delo lahko opravljala odvetniška pisarna, pravi Semolič). Stopnja sindikaliziranosti delovne sile v Sloveniji, ki je bila pred vstopom v Evropsko unijo več kot 40-odstotna, se je po letu 2005 do danes prepolovila na okoli 20 odstotkov.

Zaradi upadanja števila članov je mobilizacijski potencial sindikatov vse šibkejši, hkrati pa ga načenja tudi velika razdrobljenost na slovenskem sindikalnem prizorišču. Skoraj 3.000 registriranih sindikatov, 45 reprezentativnih sindikatov, med njimi veliko poklicnih, ki niso vključeni v zveze, in osem konfederacij. Med najuspešnejšimi so tisti sindikati, ki zastopajo poklice s strateškim položajem v družbi, kot je na primer zdravniški sindikat Fides. A kaj v resnici pomeni njihov uspeh? Boj za ozke poklicne interese, zlasti višje plače, kar je sicer, da ne bo dvoma, njihova legitimna pravica in dolžnost. Širša družbena vprašanja, kot pravi Semolič, pa prepuščajo konfederacijam. Ob tem dodaja, da sindikalni pluralizem ni ravno kakovost sindikalnega delovanja, saj več sindikatov še ne pomeni več pravic delavcev.

Za Slovenijo je družbeno soglasje pri oblikovanju ekonomskih in socialnih politik pomembno, saj omejuje socialno razslojevanje, utrjuje družbeno povezanost in omogoča politično stabilnost. In čeprav ima takšno upravljanje države svoje slabosti, alternative za skupnost, ki želi razvijati socialnotržno gospodarstvo, za zdaj ni. Vendar pa konsenzualni način oblikovanja javnih politik zahteva močne predstavnike dela, kapitala in države, ki so se sposobni držati sklenjenih dogovorov. Zdaj se zaradi njihove šibkosti pogajanja vlečejo nerazumno dolgo, dogovori pa so nestabilni. Sindikati javnega sektorja se, na primer, pogajajo z vlado o odpravi varčevalnih ukrepov že skoraj leto dni, medtem ko je bil sporazum med vlado in Fidesom o višjih plačah zdravnikov resda sklenjen v mesecu dni, a je sprl vladno koalicijo in sindikate. Branimir Štrukelj se upravičeno jezi, češ da vlada eni skupini javnih uslužbencev povišuje plače, druge pa hkrati prepričuje o nujnosti varčevanja.

Sindikati so torej pred usodnim vprašanjem, kako “stati inu obstati”. Odgovor ni zapleten, je pa v Sloveniji zaradi sindikalnega vrtičkarstva težko izvedljiv: s skupnimi akcijami za večjo ekonomsko varnost vseh delavcev in ne zgolj s solističnimi pogajanji za privilegije posameznega poklica ali dejavnosti. Ko namreč soglašamo z nižjimi standardi socialne zaščite za nekoga v Sloveniji, trdi sociologinja Aleksandra Kanjuo Mrčela, nehote privolimo v krhanje standardov na splošno. Ko je ogrožen migrantski ali prekarni delavec, postanejo ogrožene tudi naše “varne” službe, saj položaj najšibkejšega člena vedno določa položaj celotnega delavskega razreda. In v trenutku, ko se sindikat odloči ščititi zgolj interese svojih članov, začne izgubljati, še dodaja Aleksandra Kanjuo Mrčela.

Čeprav zahteve po večji konkurenčnosti gospodarstva vse bolj stiskajo socialno partnerstvo tako v Sloveniji kot drugod po Evropi (npr. v Avstriji in Skandinaviji), je to še vedno živ model družbenega razvoja, ki lahko v posameznih državah blaži globalizacijske pritiske. Sindikate, če želijo ohraniti svojo moč v socialnem dogovarjanju, čakajo tri pomembne naloge. Prvič, povečati članstvo in na široko odpreti vrata vsem, ki so jih dolga leta zanemarjali: mladim, prekarnim delavcem, priseljencem, brezposelnim, zaposlenim v srednje velikih in malih podjetjih, samozaposlenim. Drugič, okrepiti svojo akcijsko moč z medsebojnim sodelovanjem in združevanjem ter zavezništvom z drugimi civilnodružbenimi skupinami. In tretjič, ozavestiti se o skupnem interesu vseh zaposlenih v Sloveniji. Torej, ne boriti se zgolj za interese svojih članov, temveč enotno nasprotovati naraščanju negotovih oblik dela ter krčenju delavskih in socialnih pravic. Tako kot 26. novembra leta 2005.