In smo šli, se spočili, od sredine avgusta pa komaj čakali na nove otročke in nove izzive. In se vrnili nasmejani. Od takrat pa do danes se je marsikaj spremenilo: vsako leto sem starejša, naraščajo obveznosti, vedno več se učitelju nalaga, vedno manj se mu zaupa, vedno več je dela s papirji in vedno manj časa za otroke.

Najnovejša administrativna ureditev je sicer nastala na zahtevo Računskega sodišča, a vendar ponovno in nepreklicno postavlja učitelja na raven pisca zapisnikov in števca delovnih ur in minut. Ureditev delovnega časa učitelja v treh stebrih je masterpiece birokratizma in nedorečenosti tistih, ki še nikoli ali pa že zelo dolgo niso delali v šoli in njenega ustroja – očitno - niti približno ne poznajo, čeprav so ga predpisali in normirali.

Sploh se ne bom spuščala v podrobnosti, ki širši javnosti itak niso zanimive, strokovni srenji pa kljub številnim okrožnicam in pojasnilom snovalcev še vedno deloma nerazumljive, a dejstvo je, da delo v šoli mora biti opravljeno zdaj, otrokom ne moreš reči naj pridejo jutri. Ali pa naslednji teden, ko bodo uradne ure.

Verjetno je ravno zato nadomeščanje razstavljeno na prafaktorje: nadomeščanje pouka, za katerega imam ustrezno izobrazbo, nadomeščanje pouka, za katerega nimam ustrezne izobrazbe, eno je za izplačilo, drugo je za tretji steber, a nikakor ne več kot 7 ur (kateregakoli) pouka na dan... pri tem, da pravzaprav sploh ni čisto jasno za poučevanje česa sem usposobljena in za poučevanje česa nisem.

Tako, recimo, Zakon o osnovni šoli določa, da lahko v 6.razredu poučuje ali predmetni ali razredni učitelj, Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnem programu osnovne šole pa te možnosti ne dopušča. Včasih so sicer rekli, da je zakon nad pravilnikom, a v zdajšnjih časih hiperregulacije res več ne veš, kaj je prav in kaj ne. Pri tem pa moje potrdilo o pridobljeni izobrazbi pravi, da sem, učiteljica razrednega pouka, usposobljena za poučevanje angleščine v 2. vzgojno-izobraževalnem obdobju, kamor nesporno sodi tudi 6.razred. Z žigom in podpisom javno veljavne fakultete in v času mojega izobraževanja v celoti financirano s strani ministrstva.

Definitivno birokratsko administrativna regulacija, ki nosi jasno sporočilo državnih institucij: ne zaupamo vam. Ne zaupajo ravnateljem, da bodo odgovorno in v dobro otrok sistematizirali delovna mesta, ne zaupajo učiteljem, da bodo odgovorno opravili svoje delo. Ni posluha za učitelja, še manj pa za otroke.

Kajti – če bi res razmišljali o otrocih, potem tudi nov kurikularni dokument razširjenega programa ne bi smel vstopiti v šolo.
Nedvomno se čutim soodgovorno, saj sem kot članica strokovnega sveta tudi jaz dvignila roko za... No, to je pa dolga zgodba. Začela se je, ko je širša javnost preprečila uveljavitev sprememb in dopolnitev Zakona o osnovni šoli. Če ne gre z zakonom, gre pa s poskusom posodobitve. In ko smo januarja na strokovnem svetu nizali pripombo na pripombo na popolnoma nedodelan načrt poskusa, nam je bilo pojasnjeno, da s potrditvijo dajemo le zeleno luč za pripravo kurikularnega dokumenta. Glede tega res nismo imeli pomislekov, bomo strokovne pripombe dali na kurikularni dokument, ki naj bi bil pripravljen v najkrajšem možnem času (marec, april), saj bi s poskusom šole začele že septembra.

Naloga strokovnega sveta je, da presoja strokovnost, a posledica tistega dviga rok ni le kurikularni dokument, temveč je, glede na Pravilnik o posodabljanju vzgojno-izobraževalnega dela, pomenil tudi soglasje ministrici, da izdala sklep za uvedbo poskusa. Še enkrat: strokovni svet presoja strokovnost, s pravnimi akti in posledicami bi nas morali seznaniti za to pristojni. A očitno je bila uvedba poskusa res tako zelo nujna, da je bila vredna tudi zamolčane informacije in posledic.

Na kurikularni dokument smo, kljub nenehnim opozorilom, čakali do junijske seje, kjer so me šokirali še enkrat, saj tokrat pa moje delo (delo strokovnega sveta) ni presoja strokovnosti, temveč da se z dokumentom seznanim. Seznanim! In sedaj ga imamo! Poskus uvedbe razširjenega programa na ne vem koliko šolah, saj je v vmesnem času kar nekaj šol odstopilo od sodelovanja v poskusu. Poskus pa ne ureja le razširjenega programa, temveč posega tudi v obvezni del, saj sta vanj zajeti obvezni dve uri prvega tujega jezika v 1. razredu in obvezni dve uri drugega tujega jezika v 7., 8. in 9. razredu, pri čemer nikogar ne skrbi povečanje učne obveznosti učencev preko zakonsko določenega maksimuma.

Le še par besed o razširjenem programu, potem pa končam in grem na dopust, saj počitnic že dolgo nimam.
Najava razširjenega programa je bila navdušujoča: "S septembrom bo na 175 osnovnih šolah v Sloveniji poskusno stekel projekt... in vsakemu otroku vsak dan namenimo eno uro gibanja na dan ...". Prvi pomislek je takoj tu: razširjeni program je prostovoljen, od kod potem ideja, da je za vsakega otroka? A to so le malenkosti.

Kurikularni dokument, ki je prišel popolnoma prepozno (konec junija), je osnova za izvedbeni model, ki so ga šole morale pripraviti do sredine maja (!), pri čemer so lahko izbrale tradicionalni model (razširjeni program po obveznem delu) ali fleksibilni model (razširjeni program med obveznim delom). In še vedno velja pomislek: kaj bo z otroki, ki se v razširjeni program ne bodo vključili.
Informacije o projektu so bile (spet) pomanjkljive: razširjeni program naj bi nadomestil projekt Zdrav življenjski slog, ki je bil v omejenem obdobju financiran iz evropskih sredstev (in je – mimogrede – dokazano zaustavil naraščanje debelosti pri naših otrocih). Seveda smo za! Otroke ven, v naravo, na igrišča! Starši so klicarili v šolo in prigovarjali ravnateljem, da se vključijo v poskus. A razširjeni program je daleč od Zdravega življenjskega sloga. Opredeljuje tri področja (Gibanje in zdravje za dobro psihično in fizično počutje, Kultura in tradicija, Vsebine iz življenja in dela OŠ), od katerih ima vsak tri sklope. Za nas je v tem kontekstu relevantno področje Gibanje in zdravje s področji Zdravje in varnost, Gibanje, Hrana in prehranjevanje. Več kot očitno je, da je le eno področje namenjeno gibanju.

In ko iz strokovnega dela, polnega res všečnih in leporečnih načel in ciljev preidemo na izvedbenega, nas zanimajo predlagane dejavnosti, ki jih najdemo v sklopu Gibanje. Naj jih nekaj nanizam:
- izdelajo kriterije za dobro počutje in obrazec za spremljanje, ki se izpolnjuje dnevno;
- pripravijo obrazec za spremljanje svojih navad;
- kontinuirano beležijo dejanja sebe in svoje družine, ki negativno vplivajo na biotske sisteme;
- oblikujejo obrazec za vrednotenje športnega obnašanja;
- so deležni razlage o pomenu razvoja izbrane gibalne ali funkcionalne sposobnosti...
In tako naprej in naprej. Jaz sem res samo učiteljica, ampak v teh dejavnosti gibanja ne vidim. Me bodo pa bolj strokovni zagotovo podučili.

Nekako se mi zdi, da razširjeni program izza ovinka postaja obvezen celodnevni program, glede na simulacije izvedbenih modelov trajajoč do 14.30 ali celo 15.30. Seveda bom z zanimanjem prebrala rezultate spremljanja po treh letih preizkušanja koncepta. Ah, pa kaj govorim! Zagotovo bodo navdušujoči. "Želim vam sproščen vstop v poletje. Privoščite si vse tisto, za kar niste našli časa med šolskim letom in počnite tisto, kar vam je najljubše. Naberite si novo energijo, potrebujemo jo." (iz poslanice ministrice dr. Maje Makovec Brenčič ob zaključku šolskega leta 2017/2018)

Lepe želje. Hvala. Bom. Kako pa naj se konec avgusta vrnem z nasmehom pa niti ni pomembno...

^{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}