V naših krajih je v metaforični rabi bolj in bolj osovraženo, poglejmo le presilne težave novega vodstva nacionalke z žanrom, ki ga edina v slovenskem prostoru hvalevredno goji že desetletja, nenadoma pa namesto ponosa čuti prestraš(e)no željo, da bi se mu odpovedalo. Stisnimo ta mozolj takoj in – v skladu z njegovo pomembnostjo – mimobežno: kar obdržite svoj drobiž. Nemaš ti tih para, sine.

Kot kolumna je ogledalo tudi Avtonomna cona Rog. Bila; preteklo sredo smo opravili komemorativni sprehod po prestolnici ob prvi obletnici njene nasilne evikcije. Šli smo točno tam, kjer nas je spustila policija, ki je neprodušno zaprla dostopa do nacionalke in mestne hiše ter nam tako kategorično pokazala, kaj si misli o geslu "Ulice so naše!", ki ga je vztrajno ponavljala kolona.

Mestna občina Ljubljana ni dojela in še vedno ne dojame vloge, pomena in dragocenosti AC Rog v središču mesta, predvsem pa ne razume njene funkcije ogledala ter lastnega odseva v njem. Ne razume, tragično, da mesto ni podjetje in da je za vse, ali pa ga ni za nikogar. Da je reduciranje smisla obstoja človeka na izključno kapitalski dobiček v svojem bistvu neetično in kratkovidno, obenem pa skrajno maloumno ter škodljivo za širšo skupnost. Z isto težavo se spoprijema Radio Študent in sploh vse, kar ne privoli v zavezanost izključno dobičku. Gre za strukturno družbeno težavo.

Avtonomna cona Rog ni želela biti všečna. Številnim je šla na živce, a bila je darilo mestu; kot živa, raznolika tvarina v jedru prestolnice je kazala njeno razumevanje različnosti, prevečkrat pa morala vskočiti tudi, ko sta mesto in država zatajila ali mižala pred stiskami ljudi in kolektivov. Od evikcije je minilo eno leto.

Tako prestolnica kot država sta slabši, ker Roga ni več. Solidarnosti je manj. Manj je socialne pravičnosti. Manj je srca. Rog je na silovit odpor dela družbe naletel ravno zato, ker je bil ogledalo. Lažje kot uzreti se v njem, je bilo lansirati poceni spin o lenih drogeraših, o smradu, neredu in razvratu. In temu verjeti. Z obstojem AC Rog je imela Ljubljana priložnosti biti boljša.

Ni je izkoristila. Zdaj bo tam dosti stekla, skupnost, ki je srebro, baker in barva, pa bo živela naprej, a drugje.