Energetski projekt, ki bo po dnu Črnega morja, nato pa prek Bolgarije, Srbije, Madžarske in Slovenije povezal Rusijo in Italijo, bo največji tovrstni v regiji. Rusija je skeptikom tako pokazala, da misli resno, toliko bolj, ker je varilce nadzoroval sam Vladimir Putin.

Prvi mož Gazproma Aleksej Miller je dejal, da je 63 milijard kubičnih metrov plina, kolikor naj bi ga letno preteklo skozi štiri cevi Južnega toka, ko bo ta obratoval s polno zmogljivostjo, že razdeljenih. Čeprav gospod Miller ni povedal, kdo bo ta plin kupil, so se pogodbeniki očitno dogovorili. Domnevamo lahko, da so med kupci tudi tranzitne države. Pred slabim mesecem dni je namreč vodja oddelka za vodenje projektov Gazproma, Leonid Čugunov, dejal, da je Hrvaška izpadla iz projekta, ker je ocenila, da ne potrebuje ruskega plina in se mu je odpovedala. Pri tem je gospod Čugunov povedal nekaj ključnega: "Zdaj Hrvaška pravi, da bodo gradili stransko vejo, če bodo potrebovali ruski plin, če ne, pač ne bodo gradili. Seveda bi bila Hrvaška rada tranzitna država, ampak za zdaj ruskega plina ne kupuje." Tukaj se takoj postavi vprašanje, po kakšni ceni naj bi tranzitne države kupovale plin, saj so pri gradnji udeležene, in zato bi bilo logično, da bi si njihova mešana podjetja želela čimprejšnjo vrnitev investicije. Pomeni to tudi višje cene plina za domače porabnike? Direktorica Mednarodne agencije za energijo (IEA) Maria van der Hoeven sicer pričakuje, da bodo cene v Evropi, kjer je to gorivo v primerjavi z drugimi svetovnimi regijami zelo drago, v prihodnje padale. Po drugi strani pa pri Gazpromu nižanja cen ne načrtujejo. Leonid Čugunov opozarja: "Nahajališča se pomikajo vse bolj na sever. Vem, kaj pomeni delati na večno mrzlem severu. Že to draži plin, da ne govorim o tem, koliko stane, da tja prepeljete cevi, gradbene elemente, uredite energetske povezave. Vse to je drago in zato se plin draži."

Povpraševanje po tem energentu, ki se je samo lani zmanjšalo za 11 odstotkov, naj bi se po mnenju IEA-ja na raven iz leta 2010 vrnilo šele konec desetletja, nato pa naj bi enakomerno raslo. Pri Gazpromu, kjer se soočajo s padanjem povpraševanja in večanjem izdatkov, pa se opirajo na napovedi, da se bo povpraševanje dvigalo že prej, in sicer za od 1,5 do 2 odstotka na leto. O cenah in ugodnostih za partnerske strani ne želijo govoriti. "Vprašanje cenovnih pogojev je zmeraj veliko bolj zapleteno kot preprosta formula 100 odstotkov cene in na primer 10- ali 15-odstotni popust. Zmeraj gre za model z več elementi: tehničnimi značilnostmi samega plina, obdobja veljavnosti pogodb, možnostmi, ki jih daje obseg odkupljenega plina in tako naprej," pravi tiskovni predstavnik Gazproma, Sergej Kuprijanov.

Neznanke v enačbi
Kot cena plina in višina popustov je skrivnost tudi finančni razrez projekta. 16 milijard evrov, kolikor naj bi stal Južni tok, je ocena, ki izvira iz januarja 2010. Novejših ocen pri Gazpromu ne dajejo in se pri tem sklicujejo na poslovne skrivnosti in prihajajoče razpise. To, kar je znano, je, da naj bi bil plinovod dolg 2.500 kilometrov, da naj bi 900 kilometrov teklo po dnu Črnega morja, tudi na globini 2250 metrov, kar naj bi bil pravi podvig, in da naj bi prišel na kopno v Bolgariji, od tam pa tekel naprej proti severozahodu. Južnega kraka, ki ga še zmeraj kažejo številni zemljevidi, v Grčijo in dalje na peto italijanskega škornja, ne bo. "Ni povpraševanja," je dejal Leonid Čugunov, "in mi gremo tja, kjer so potrebe po našem plinu." Tako kot južni krak je iz načrtov tudi izginila Avstrija s svojim skladiščem Baumgarten, ki je pravzaprav upravičevala sanjsko količino 63 milijard kubičnih metrov plina letno. Italijo, kjer na jugu torej ni povpraševanja, na severu zanimajo tudi plinski terminali, ki bodo nedvomno pomenili veliko konkurenco plinovodu. Tudi zaradi tega nekateri skeptični analitiki Južnemu toku napovedujejo usodo polovične gradnje, torej do zmogljivosti dobrih 30 milijard kubičnih metrov letno, kar pa ne bi več upravičilo stroškov projekta.
Obstoječi plinovodni sistem iz Rusije čez Belorusijo in Ukrajino na zahod in jug v Turčijo ima po podatkih svetovalne družbe East European Gas Analysis prepustnost 201 milijarde kubičnih metrov letno, od tega samo čez ukrajinsko ozemlje 143 milijard. K temu je treba zdaj prišteti še načrtovanih 63 milijard kubičnih metrov iz Južnega toka, pa 55 milijard iz Severnega toka, ki pa naj bi jih celo podvojili. Sporazum o gradnji dodatnih dveh cevi in povečanju zmogljivosti do 110 milijard kubičnih metrov letno naj bi podpisali v kratkem. Če se ozremo na napovedi IEA-ja, da se bo evropska poraba do leta 2035 s 340 dvignila na 500 milijard kubičnih metrov plina letno, to pomeni, da Rusija namerava odločno povečati svoj delež na evropskem trgu plina. Nihče še namreč ni rekel, kaj bodo naredili z ukrajinskimi plinovodi. Govor o diverzifikaciji poti namiguje, da naj bi Ukrajino pustili na cedilu, a tega ne pove naravnost, predvsem pa zamolči dejstvo izgube milijard evrov. Izgubila jih ne bi samo težavna vzhodnoevropska tranzitna partnerica, ki je v zadnjem času pravzaprav nehala delati težave, ampak tudi Rusija. Da bi Gazprom v to privolil, pa skorajda ne gre verjeti. Južni tok, ki se je rodil kot politični projekt, po sili razmer postal ekonomski, ne da bi izgubil svoj politični značaj, je kljub toni podpisanih pogodb, tako še zmeraj precejšnja neznanka.

"Soročinski" sejem
Vse države, ki se prerivajo ob ceveh, ki jih (še) ni, na trg postavljajo svoje interese, želje, fige v žepu in svetle namere. Da vsi skupaj izsiljujemo Ukrajino, ne moti nikogar. Nacionalni interes je pač nacionalni interes, vsak ga definira po svoje. Konec koncev tudi Ukrajina. Madžarski novinarski kolega mi je zatrdil, da verjame, da bo, če bo usojeno komu potegniti kratko, to gotovo potegnila Rusija. "Ko bo cev enkrat zgrajena, mora biti polna in odjemalke bomo narekovale ceno," je dejal. "Da," sem odvrnil: "Ampak samo, če bodo kos ruskim pogajalskim sposobnostim in strategijam ter želji domačih plinarjev po zaslužku." Kot rečeno, investicija se bo morala povrniti tudi njim. Po drugi strani pa se je v senci velikih izjav v zadnjih tednih spremenil še en poudarek. Če Rusija želi doseči polno zmogljivost Južnega toka, mora na svojem ozemlju obnoviti in na novo zgraditi približno 2.400 kilometrov plinovodov ter postaviti deset novih kompresorskih postaj. Še nedavno so zatrjevali, da bo to narejeno do leta 2017, zdaj se je nenadoma pojavila letnica 2019. "Pa saj so danes na bregu Črnega morja zvarili tisto cev," boste rekli. Da. Zvarili so jo. Ampak verjetno ni naključje, da je prav črnomorsko obrežje med Anapo in Novorosijskom določeno tudi za gradnjo velikega terminala za utekočinjeni plin. Terminal pa tudi potrebuje kakšno cev. Če bi že tako nakazale okoliščine. Če pa bi se izkazalo, da Turčija, ki je ob današnjih svečanostih še enkrat zatrdila, da pri Južnem toku ne bo sodelovala, ker jo bolj zanima Nabucco, ne more požreti še več plinskih tankerjev, ki bi prečkali Bospor in Dardanele, ostaja Modri tok. Za katerega tudi že krožijo načrti gradnje dodatnih cevi. In v tem primeru verjetno terminal na turški obali Sredozemskega morja. Saj veste, sejem ... Da ne bo presenečenj. Če Južni tok na koncu slučajno ostane - papirnata cev.

Iz Moskve,