Sinoči so ministri EU-ja in njihovi namestniki, predstavniki Evropske komisije in Evropskega parlamenta znova dokazovali, da je evro zelo cenjena valuta. Razpravo o proračunu za prihodnje leto so končali (prekinili do torka popoldne), ne da bi sploh načeli proračun za leto 2013. Ustavilo se je že pri letošnjem letu in manjkajočih devetih milijardah evrov.
Očitno bodo evropske institucije in države odigrale še eno partijo pokra več, vložki pa so očitno ogromni, najbolj izpostavljeni oziroma na udaru pa so projekti, ki so bolj kot ne v korist manj premožnim. Torej plačilo že odobrenih računov za kohezijo, razvoj podeželja in študentski program Erasmus. Neprijetno.
Časa je malo
In najbrž kar zgovoren signal, kaj si lahko obetamo v torek, ko naj bi se nadaljevala razprava o rebalansu letošnjega in o proračunu prihodnjega leta. Časa je zelo malo, nekaj ur, le do srede. Kaj si nato lahko obetamo od razprave o večletnem proračunu, ki naj bi jo čez dva tedna s političnim dogovorom kronali voditelji Unije?
Če izpostavim sinočnji klavrni konec razprave in ga pomnožim z britanskimi grožnjami z vetom, če večletni finančni okvir ne bi dajal ustreznega varčevalnega videza, potem lahko pričakujemo izrazito zahteven konec jeseni. Kar pa ne bi preveč dobro vplivalo na stabilnost, enotnost, ki jo menda želijo izkazovati evropski voditelji, ko rišejo slike skupnih naporov za izhod iz krize ter poudarjajo, da je najhujše za nami. Za njimi?
S kom držati?
Z državami, ki imajo vsaj delno prav, da se mora varčevanje v prestolnicah odražati tudi v skupni prestolnici. S komisijo, ki poudarja, da se več kot 90 odstotkov proračuna vrne v države, ta sredstva pa veljajo za ključne spodbude za gospodarstva in za razvoj manj razvitih regij v Uniji. Ali z Evropskim parlamentom, ki poleg stališč komisije poudarja predvsem nujo, da se stroški ne prenašajo v prihodnje leto, saj bi s tem dušili proračun za prihodnje leto. In je na splošno manj naklonjen rezom. Po svoje gre znova za razkorak med varčevalno politiko, ki jo vodijo države, in pa politiko spodbujanja ekonomij, ki bi jo rada vodila Evropski parlament in komisija.
Grčija je zaradi tega razkoraka, ki pa se v tem primeru kaže predvsem v razlikah med državami in manj med institucijami, še vedno brez obljube o svežih sredstvih. Čeprav je bilo z napovedjo, da naj bi sredi meseca Atenam zmanjkalo sredstev za poplačilo zapadlih dolgov, mogoče predvideti, da bodo finančni ministri z evrom v ponedeljek sprejeli nekakšno odločitev, bo očitno na to treba še čakati. Grčija je bila sicer že večkrat na "robu bankrota", a se ni zgodilo nič.
Atene in dodatno zadolževanje
Tokat naj bi Atene za izhod vrtinca, ki državo potiska v bankrot, predvidele dodatno zadolževanje. Na izrazito kratek rok (štiri tedne), zgolj za premostitev obdobja, ko naj bi ostale brez denarja. Kar verjetno pomeni, da je "zabave" morda res konec.
Najbolj zadolžena država evrskega območja (junija je Eurostat nameril nekaj več kot 150-odstotni javni dolg glede na BDP) naj bi jutri sprejela izrazito varčevalni proračun za prihodnje leto, ko bo še naprej v recesiji, nato naj bi se dodatno zadolžila (in s tem izgubila še nekaj milijonov za obresti) ter naposled morda prejela pomoč. Prepričljivo. Kot do zdaj. Grški finančni minister Janis Sturnaras verjame, da bo Grčija prejela naslednjo tranšo mednarodne finančne pomoči. Bolje tako. Kdaj, še ni jasno. Barva denarja je včasih zgolj siva.
Iz Bruslja za MMC