Hvala za informacijo".

Tako je včeraj potekal pogovor na dnevnem opoldanskem srečanju Evropske komisije z novinarji. Res je, da novinar ni vprašal, kako dotični to komentira, pa vendar. Nadaljuje se ribarjenje v kalnem. Odlašanje in prelaganje težkih odločitev v prihodnost je stalnica v evropski politiki, pri čemer pa ni povsem jasno, kakšen naj bi bil zares signal, ki ga daje EU. Namreč, sprva se je govorilo o tem, da bo Atenam zmanjkalo denarja že do konca poletja, ko se je okrepila razprava o izstopu iz območja z evrom in o bankrotu. Nato je bilo predvideno, da bo poročilo o Grčiji najbrž nared že do naslednjega zasedanja evrske skupine v oktobru, zdaj smo že pri novembru.

Grčija pa še kar deluje. Še brez bankrota. V Nemčiji so povsem jasni. Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble je včeraj znova zatrdil, da Nemčija veliko več izgubi ob zlomu evrskega območja kot Grčija in da Španija dodatne mednarodne pomoči (govorili so tudi o 300-milijardnem paketu) ne potrebuje. Do večera smo nato izvedeli še, da poročilo trojke ne bo končano niti do ameriških predsedniških volitev. In ker očitno ameriška stran ne želi, da bi kar koli vplivalo na gospodarsko razpoloženje v ZDA, si lahko predstavljamo, da trojka ni posebej zadovoljna z Grčijo. Evropska komisija tovrstne govorice zanika.

Evropski Washington?
A v Bruslju in drugje po EU nedvomno prevladuje stališče, da so zadnja štiri leta ameriškega predsednika Obame z umirjenostjo veliko bolj primerna kot neznanka, ki jo riše morebiten prihod Mitta Romneyja na oblast. Njegova stališča, mnenja in morda celo nerazumevanje so že skoraj pregovorna. Po drugi strani ni posebej nujno, da bi videz podpore Baracku Obami s te strani Atlantika lahko pomagal do drugega mandata.
Zaupanje v evropske voditelje je v ZDA bolj majavo.

Pozivi k hitremu in odločnemu ukrepanju, ki se vrstijo tako iz Mednarodnega denarnega sklada (ne glede na to, da ga vodi Francozinja) kot iz Bele hiše, so soočeni s postopnimi koraki. Teh je bilo v zadnjem obdobju kar nekaj, pri čemer je najbolj izpostavljeno fiskalno povezovanje, po razpravi predsednika Evropske komisije Joseja Manuela Barrosa o prihodnji nemara federalni ureditvi Unije pa tudi okrepljeno politično povezovanje. A če se vrnem k prej omenjenemu nemškemu finančnemu ministru. Ta je včeraj dejal, da Bruselj ne bo Washington Evrope. Še ena od idej, ki so zgolj za to, da so? Češ, naredimo čim glasnejšo akcijo, da bodo vsi vedeli, da delamo?

Nemara imajo več zaupanja v evropske voditelje na Kitajskem. Če bi sodili po četrtkovem obisku kitajskega premierja Wen Džjabaa v Bruslju. Wen je podprl prizadevanja EU-ja in evrskega območja in pozval k popolni izvedbi dogovorjenih ukrepov. Najbolj jasna podpora ima tako ali tako evrski predznak, saj je Wen napovedal, da bodo Kitajci še naprej kupovali evropske dolgove. Pa pustimo ob strani dejstvo, da se je nato bržčas težko enakovredno pogovarjati ali pogajati z nekom, ki je lastnik tvojih dolgov. Peking je namreč znova poskrbel za to, da so vsi dojeli, da zanj pravice in svoboščine niso ravno ključne. Začelo se je z odpovedjo novinarske konference, ki nikoli ni bila niti predvidena, nadaljevalo pa s prekinitvijo televizijskega signala, ko je kitajska delegacija ocenila, da Wen govori prezahtevne reči za resničnost pravljice o pravem strateškem odnosu. Včasih pehanje za dobrim videzom prinese vse kaj drugega.

Za MMC iz Bruslja,