Vsaj tako gre soditi po odzivih finančnih ministrov evrske skupine in pa vodilne Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ki so v Nikoziji včeraj kar po vrsti ponavljali, da je razprava o podaljšanju obdobja za dosego javnofinančnih ciljev mogoča. Čeprav je grški predstavnik pri IMF-u Tanos Kacambas v pogovoru za poslovni časnik Wall Street Journal menil, da se tretjemu programu izdatne pomoči Atene in s tem tudi mednarodna skupnost ne bosta izognila. Vprašanje grškega bankrota in/ali izstopa iz območja z evrom se sicer vedno znova okrepi pred skorajšnjimi zadnjimi roki za rešitev Grčije. A ti zadnji roki očitno niso zares zadnji, saj smo v zadnjih letih oziroma mesecih z bankrotom Grčije opletali in se vanj zaletavali že tolikokrat, da je grožnja z bankrotom že skoraj topa. Prav tako je izstop Grčije iz evrskega območja postala možnost, ki je nihče ne izključuje. Morda le na krajši rok. Napovedovanje prihodnosti pa tako ali tako ostaja tistim, ki to zmorejo početi brez resnih podlag.

Lahko pa vsekakor znova zaključimo, da se program pomoči oziroma prošnja za pomoč očitno bere predvsem kot »zbogom« samostojnosti in suverenosti. Španski premier Mariano Rajoy je med tednom povsem jasno povedal, da je ravno to eden od razlogov, zakaj vlada ne želi prehitro (ali pa sploh) zaprositi za celovit sveženj pomoči. Torej za takega, ki bi poleg denarja vseboval tudi prepustitev določanja ustreznih ukrepov za krepitev proračunske vzdržnosti in strukturnih reform »drugim«. Tistim drugim namreč ni do heca. Vsaj tako je videti v Grčiji, saj Grke o primernosti ukrepov »prepričujejo« z milijardami evrov. Španci tako še naprej le zadržano črpajo denar za šibke banke. Gre za pomoč, kjer so posojilodajalci ugotovili, da Španija reforme že izvaja, dodali pa so ji (brez odvzema suverenosti na tem področju) potrebo po sanaciji in reformi širšega finančnega sektorja.

Evro ali poštenost?
Vprašanje je, kaj dejansko imajo davkoplačevalci ob vseh teh silnih milijardah? Res je, urejen bančni sektor je eden ključnih poudarkov zdravih gospodarstev, pogoj za rast tako rekoč. A reševanje razmer v bančnem sektorju z milijardami za banke in z varčevalnimi ukrepi, ki krnijo socialno državo, ter vse višjimi stopnjami brezposelnosti (predvsem v Grčiji in Španiji) ne deluje dobro.
Ni videti pošteno. Javnost dejansko ne čuti siceršnjega olajšanja v evrskem območju, ki ga prinašajo predlogi poglabljanja integracije, tudi z bančno unijo in morebitnim skupnim nadzorom vseh bank, ter odločitvi Evropske centralne banke o nakupih obveznic ranljivih držav v programih pomoči in nemškega ustavnega sodišča o skladnosti stalnega mehanizma za pomoč evru (ESM) z ustavo.

Res je, odločitev ECB-ja in kmalu še veljavnost ESM-ja sta prinesli olajšanje na trge, a je, denimo, prav včeraj Evropska komisija nakazovala, da bo rast v prihodnjem letu počasnejša, kot so domnevali. Vodilni Evropske centralne banke Mario Draghi meni, da je morda celo preveč poudarka na delovanju ECB-ja, saj so "pozitivni učinki" na finančnih trgih posledica kombinacije ukrepov in reform. Prav tu je osrednji poudarek naredil tudi komisar za denarne zadeve Olli Rehn, ki je opozoril, da je potrebno "dosledno in odločno ukrepanje" tako območja evra kot celote kot prav vsake posamezne države, tako za ureditev javnih financ kot za izvedbo strukturnih reform.

Kaj to dejansko pomeni? Da bo še težje, preden bo olajšanje preseglo finančni sektor?

Za MMC, tokrat iz Nikozije,