Ena takih je četrtkova odločitev Evropske centralne banke o pogojnem odkupovanju obveznic ranljivejših držav, kar je nato že v četrtek, včeraj pa še bolj, krepko znižalo pribitke na zadolževanja, predvsem južnoevrskih držav. Do zdaj se ozračje ni spreminjalo. Tisti, ki dejansko plačujejo – gre predvsem ali pa tudi za davkoplačevalce najbogatejših severno- in zahodnoevropskih držav z evrom, za Nemčijo, Nizozemsko, Finsko, a tudi drugih ne bi smeli zanemariti – želijo rezultate, želijo napredek. Želijo, da denar ne gre v nič.

Prav tako očitno ne bo bistvenih sprememb glede grškega programa pomoči ter ukrepov, ki jih mora država sprejeti za pridobitev 31-milijardnega obroka pomoči. Ne glede na to, ali je program dober ali ne, ali v trenutnih razmerah daje rezultate in ali Grki sploh lahko prenesejo še več varčevanja. Čeprav ne gre le za to, da bi bile vse ideje ali zahteve trojke (ki zastopa ECB, Mednarodni denarni sklad in EU) slabe. Sploh ne, saj so usmerjene tudi v izboljšanje konkurenčnosti, plačilne discipline, davčnega sistema k težjim, a nujnim ukrepom, ki se jim vlade niso želele (mogle) posvetiti.

Še o ozračju
Razmere v evrskem območju so trpke. Napovedi rasti slabe, napovedi brezposelnosti slabe. Pravih strategij glede rasti in delovnih mest primanjkuje. Ozračje se nedvomno je spremenilo. Voditelji Unije se na pretrese odzivajo s ponudbo "več Evrope" in večje povezanosti v območju z evrom.

Vprašanje je, ali se ozračje po odločitvi ECB-ja zares spreminja ali pa gre le za kratkotrajen predah. Praktično takoj, ko je ECB odločil proti Nemčiji, so se pojavile govorice o tem, da bo Španija (zdaj pa le) dokončno zaprosila za približno 100-milijardno pomoč za svoje razglašene banke. Nemčija je svarila pred tovrstno odločitvijo o kupovanju dolga, saj naj bi to zmanjšalo motivacijo držav, da še naprej prek reformnih in varčevalnih programov sledijo začrtani poti fiskalne vzdržnosti. Španija si je baje oddahnila, a včeraj smo že slišali vprašanja, kdaj bo torej ECB začel odkupovati dolgove in s tem pomagal državi. Brez razprav o pogojih za kaj takega. Tako, lahkotno. Ima zdaj ECB tisto »bazuko«, o kateri sanjarijo trgi? Le kdo bo to plačal?

Poletni predah so (recimo jim) špekulanti izkoristili za vnovično razpravo o izstopu Grčije iz območja z evrom. A vprašajmo se, koliko tovrstnih prerokb se je že uresničilo in koliko skrajnih rokov za ukrepanje je bilo že preseženih. Nevarnost, možnost, vsekakor obstajata. A to, da se finančni in drugi sistemi, ki bi bili v tem primeru tako ali drugače prizadeti, pripravljajo na morebiten odhod Grčije iz območja z evrom, ne bi smelo biti razumljeno kot napoved. Nemara bolje kot priprava na vse možne scenarije, kar pa je konec koncev odgovorno. V četrtek je svoje mnenje o tem prispeval tudi glavni ekonomist pri OECD-ju Pier Carlo Padoan, ki je dejal, da tovrstne razprave krepijo občutek tveganja in višajo stroške zadolževanja po evrskem območju. Morebiten izstop države iz območja z evrom pa v Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj razumejo kot zelo negativno možnost, ki bi po mnenju Padoana imela težke gospodarske in politične posledice tudi za druge.

O ozračju. Je kdo sploh omenil ljudi?

Iz Bruslja za MMC,