Norveški odbor za Nobelovo nagrado za mir ne more zgrešiti. Se ne moti. Ni nas malo, ki smo nato tehtali in tuhtali, zakaj prav EU. Si jo res zasluži (saj si je tudi že kdo pred njo ni), konec koncev, komu zares pripada ta nagrada za mir? Nikakor si je ne bi smeli lastiti tisti, ki so evrsko območje pripeljali v zdajšnje razmere. Prav tako ne tisti, ki ideje EU-ja izkrivljajo. Najbrž se vseeno ve, komu pripisati prispevek napredku miru in sprave, demokracije in človekovih pravic v Evropi in kdo si ga ne bi smel lastiti.

Najbrž ne bom prvi, ki bom zapisal, da se je vse skupaj začelo z gospodarstvom in da se utegne z gospodarstvom tudi končati. Sporočilo, ki so ga želeli dati v Oslu, je ravno obratno, saj nas skušajo spomniti, kaj imamo, česar marsikje nimajo. Izrecen ne populizmu. Izrecen ne obupu. Saj ne, da bi potem lahko kar čez noč začeli ceniti samoumevno, a opomin je vseeno dobrodošel signal, ki nemara lahko vsaj za trenutek razredči vse bolj gosto meglo nezdravega pesimizma. Med sredinskimi voditelji, politiki, nekdanjimi ustvarjalci Evropske unije, včeraj praktično ni bilo nikogar, ki bi se ne strinjal z odločitvijo v Oslu. Kar številna so bila opozorila, da gre za budnico, ki naj Evropo pripravi do odločnega soočenja s kriznimi razmerami (nekdanji zunanjepolitični predstavnik EU-ja Javier Solana), ali tudi da gre za zasebno spodbudo in dolžnost (nemška kanclerka Angela Merkel).

Kritike, da EU ni storil nič za zaustavitev genocida v Srebrenici, da ne razreši palestinskega vprašanja, da ne umiri vojne v Siriji … zgrešijo smisel, saj si težko predstavljamo, da bi EU brez politične volje ZDA, Rusije, Kitajske premikal gore. In jih ne. Med vsemi morda še najbolj bistvo zadene izjava, ki jo je dal nekdanji francoski predsednik Valery Giscard D'Estaing. "Evropa Nobelovo nagrado za mir dobiva, ker je v Evropi vzpostavila mir. Upam, da bo čez 30 ali 40 let dobila Nobelovo nagrado za mir tudi zaradi svojega prispevka pri ustvarjanju miru na svetu."

Gre za nekaj drugega, gre za nagrado kulturi dialoga. Za nagrado kompromisom, ki so zgradili EU. Gre za kompromis, ki z izpostavljanjem dosežkov, ki jih prinašajo šest desetletij načrtnega urejanja miru prek krepitve gospodarskega sodelovanja in blaginje, sporoča prav nasprotno od pogosto prisotne psihoze o tem, da vse propada. Časi so resda težki in za marsikoga je nagrada za mir za EU navadna, morda neokusna šala. To bi bila, če bi – kot so včeraj ugotavljali številni – EU dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo. Morda malce prezrt, a nedvomno ključen razlog za odločitev iz Osla je podal Thorbjørn Jagland, ko je, skorajda mimogrede, dejal, da se Evropa sooča z resno gospodarsko krizo in vse globljimi socialnimi nemiri, in nato povedal, na kaj se je odbor za podelitev nagrade osredotočil. Sporočilo, ki bi moralo biti politiki povsem jasno. Kriza je grožnja miru. Kriza je virus, ki razjeda tkivo evropskega socialnega modela in socialno varnost. Nobelova nagrada kliče k odgovornosti, k dialogu.

Za MMC iz Bruslja,