Tokrat lokalna oblast naslavlja javnost v čistem jeziku marketinga. Občutek je, kot da nam hoče vsiliti idejo o vzornem vedenju, hkrati pa kot bi brali avtoritarno opozorilo: Bodite pridni, sicer sledijo sankcije. Vtis je, da bo "družbeno odgovorna kampanja" "naš skupni javni prostor" zaščitila natanko tako, kot to počne sleherna komercialna oglaševalska akcija, ki skrbi za naše dobro (počutje, zdravje, razpoloženje itd.).

K vulgarnosti marketinške kampanje, ki občanke in občane poziva k ovaduštvu (prijavljanju primerov vandalizma), prispeva to, da so jo podprle "osebnosti, s katerimi se mladi lahko poistovetijo". Mesto-korporacija mladim, ki jih očitno razume predvsem kot razbesnele huligane, na Tromostovju, nastavi boksarsko vrečo za sproščanje viška energije, pa tudi nepopisan pano, na katerem naj bi izživeli vandala v sebi.

Nerazumljivo uničevanje ulične opreme in pisanje določenih grafitov na določenih mestih sta tako ultimativno razglašeni za svetoskrunstvo. Grafitiranju se sicer že namenjajo posebni prostori, kar pomeni njihov izgon v ustvarjalni geto, kjer zaradi prostorske izmeščenosti ne morejo doseči svojega bistvenega namena. Pristno, politično grafitiranje pa se v medijih občasno dojema kot prepovedano "mazaštvo". Eden novejših tovrstnih prenagljenih opisov grafitarske akcije je bil ob protestu zoper nemško veleposlaništvo v Ljubljani v povezavi z aktualnimi razmerami v Grčiji.

"Mazači", ki uničujejo lastnino, so po tej logiki zgolj nepridipravi, ki jih je pač treba sankcionirati, saj so njihova sporočila znašla na nepravem kraju ob nepravem času. Ločevanje med zaželenimi ("ulična umetnost") in manj zaželenimi ("uničevanje lastnine za politične namene") grafiti je strategija, ki koketira z umetniško (nevtralizirano, poblagovljeno) vrednostjo grafitov (primer Banksy).

A tovrstna getoizacija ne more zadušiti klicev po skupnem prostoru izražanja. Ni odveč spomniti, da skupno pomeni prostore govorjenja, možnost proste, skupnostne izmenjave, izražanja in samoorganiziranja najrazličnejših želj in potreb ljudi onstran vtikanja prisilnih ukrepov, pravil in hierarhij, ki jih vzpostavlja vladavina izbranih. Tovrsten način organiziranja je od nekdaj šel v nos buržoazni miselnosti, ki pred človeka postavlja materialne vrednote, dobiček, "udobje" in "varnost" v embalaži vsesplošne omike.

Tej miselnosti pogosto sledita arhitekturna in urbanistična praksa, ki mestne prostore oblikuje v domnevno všečna, funkcionalna in urejena, vendar pomensko dvoumna, navidezno skupnostna, selektivno dostopna, izključevalna območja. Njihove funkcije in estetike ne moremo zares misliti, če spregledamo to, da jim vladajo nadzorne kamere, omejen dostop, trgovska logika in od zgoraj upravljane kulturne, športne in druge vsebine (prav zaradi hierarhičnega načina upravljanja javno ni isto kot skupno).

"Urbane prireditve" komercialnega značaja ter vidne in nevidne smernice za uporabo javnega prostora (plačljiva dovoljenja, cestne zapore, navzočnost varnostnih služb …) so del folklore razcveta con za pešce, ki jih lahko razumemo tudi kot poskus rehabilitacije "urbanega mesta" kot izključujočega koncepta. Ulica je tako vse bolj scena in kulisa za nemoteno ustvarjanje dobička, vse manj pa živ prostor izražanja – svobodne ustvarjalnosti, jeze, besa, veselja … – je čedalje bolj veleblagovnica in butik potrošniškega hedonizma (za tiste, ki si ga lahko privoščijo), čedalje manj pa kraj, prijazen do vseh ljudi in prijazen do nepredvidljivih, spontanih dejavnosti. Takšne utesnjujoče prostorske razmere so simptom ključnih družbenih napetosti, zlasti v času, ki ga zaznamuje potencial protestov.

"Urbana kultura" kot najnovejša domislica kulturne industrije obstoječega se tako izkaže za dvoumen pojem, ki se lepo ujema z gentrifikacijsko logiko. Kot edina ustrezna se postavi nasproti "neurbane", neolikane, necivilizirane, klošarske, queerovske, vandalske kulture, tudi pod pretvezo javnega interesa. Urbanost naenkrat postaja modna smernica, podobno kot kritičnost v sodobni umetnosti; novo "urbano" tako odraža poskuse razkroja tistega urbanega, ki vsebuje potencial skupnega; je strategija, ki parazitira na praksah undergrounda, avtonomije in samoorganizacije v urbanih pogojih.

Lepa pročelja, ki za vsako ceno morajo takšna ostati, spominjajo na siceršnji diktat lepote, mladosti, novega, a tudi na to, da urbanistična "politika" temelji na prepovedih namesto na prostorski odprtosti, ki bi odražala resnične potrebe prebivalstva. Ko so bila okna parlamenta razbita, so parlamentarni predstavniki ljudstva skočili v bran te stavbe kot kulturne dediščine, da bi s tem zameglili in odpravili kritično gesto protestnikov in protestnic oziroma lastno odgovornost za obstoječe razmere v družbi. Banka Slovenije ni bila v času vstaj popackana s krvavo rdečo barvo, ker jo je vstajniško ljudstvo imelo rado, temveč iz očitno nasprotnega razloga.

Pomeni to, da je treba ljudstvo disciplinirati in po potrebi umakniti z ulic, da bi ohranili ličnost pročelij? Varovanje svetosti lastnine – tako zasebne kot javne – gre z roko v roki s siceršnjo podporo umetnosti, ki ne razkriva resničnosti obstoječega zunaj posvečenih galerijskih prostorov. Urbanistična in arhitekturna misel obstoječim pogojem ne bi smela pasivno prikimavati iz zavetja "stroke", temveč v njih poseči; a pogoj za tovrsten miselni zasuk bi bil radikalno drugačen, dejansko politični – horizontalni, skupnostni – pristop k prostorskemu načrtovanju.

Debate o (ne)nasilju in uničevanju lastnine, pogoste med uličnimi protesti, velikokrat sledijo stari dihotomiji med civiliziranostjo in barbarstvom in se sprevržejo v moraliziranje (dobri/pridni in slabi/nasilni protestniki). Bistvo prepovedi uničevanja lastnine oziroma nezaželenosti kritičnega odnosa do te je prepoved vsakršnih telesnih in akcijskih manifestacij nezadovoljstva, pa tudi zadovoljstva in sreče (primer hrupa kot pogostega vzroka za prekinitev zabave) v imenu vzdrževanja vladavine prava.

A težava s "pravno državo" je, da v imenu zagotavljanja človekovih pravic, predvsem kot črk na papirju – kot svojevrstne fasade! –, omogoča sistematično zatiranje, ki je vidno tudi med poskusi raztelešenja izražanja upora. Vladavina prava ne odpravlja družbenega konflikta, preprečuje pa njegovo artikulacijo.

Upor je tako dovoljen zgolj, če poteka po predpisih v za to predvidenem (javnem!) prostoru (ob plačilu uporabnine) in času, znotraj predvidenih mej (varovalnih ograj). Vsak poskus njihove fizične prekoračitve je kriminaliziran. Vsak tovrstni trk med "civiliziranostjo" (varovani, nedotakljivi prostor oblasti) in "vandalizmom" (vdor v ta prostor zaradi njegove odprave in izničenja) lahko beremo in doživljamo kot grobo omejitev svobode, kot poskus razčlovečenja, hkrati pa kot poskus osvoboditve.

Če bi bila volja ljudstva zares udejanjana skozi obstoječe institucije, se te ne bi bale telesnih in drugih manifestacij taistega ljudstva. A težava je prav v tem, da je obstoječe težava, zato je "vandalske" izraze nezadovoljstva pričakovati tudi v prihodnosti.

Vsiljevanje koncepta lepote je pogost in pomemben slepilni marketinški manever nosilcev obstoječega. Ko slišimo, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu, bi se morali vprašati o širšem pomenu te izjave. Označba lepo, ki vedno izhaja iz subjektivnih in hkrati družbeno pogojevanih senzacij, je lahko odraz totalitarnega ozadja, lahko prikriva in izničuje kompleksnost pojavov in reči. Lepota mesne jedi tako maskira uboj živali, iz katere je jed skuhana, lepota manekenke je izgovor za njeno bulimijo, lepota arhitekture muzeja, šole ali cerkve je maska za njihovo kolonizatorsko, zatiralsko in ideološko vlogo, lepota preddverja banke ne more prikriti njenega sprevrženega kapitalskega ozadja, lepota vojaškega letala neuspešno prikriva njegovo uničevalno vlogo itd.

Vsiljevanje ultimativne urejenosti pročelij in ulic s prepovedjo "vandalizma" lahko razumemo kot poskus estetizacije krize, ki vendarle ne more prikriti tekočih privatizacij skupnega, skorumpiranosti institucij, vsiljevanja diktata dobička, nezadovoljstva s sterilnostjo mestnega jedra in razvojem, ki iz mesta dela turistično meko, ter primanjkljaja avtonomnih prostorov.

"Mazaštvo" kritičnih grafitark in grafitarjev je od nekdaj del boja za politično emancipacijo zatiranih. Lokalni ulični "vandalizem" je v tej perspektivi videti več kot skromen. Kdor razume upor kot del življenja, ki omogoča obstoj, bo v odgovor meščanski omiki, ki pod krinko nevarnega vandalizma poskuša skriti vladavino sistemskega nasilja, zmeraj našel načine intervencije v zaukazani red stvari. Vsaj na način, da kljub pozivu oblastnikov ne bo postal ambasador ovaduštva.