Sindikat policistov oziroma njegov predsednik je pred dnevi dejal: "Vlada nam je napovedala vojno in mi jo sprejmemo!" Od takrat so poročila polna informacij o "vojni napovedi" policistov, "o pogajanjih za preklic vojne napovedi" in tako naprej in tako nazaj. Ker je vojna huda reč, se bomo za nekaj stavkov poglobili v tematiko in poskušali zadevo preprečiti.

Na začetku; če bi vojno vladi napovedali učitelji ali peki ali zdravniki, se človek ne bi sekiral. Težko si je predstavljati učiteljico prve triade, kako z "netrzajnim" topom strelja na ministrstvo za šolstvo. Tudi zdravniki v belih haljah, ki bi zavzeli strateško točko na Rožniku, se zdijo precej neverjetni. Povsem drugače pa je, če "vojno napoved" sprejmejo in z njo rožljajo policisti. In bog ne daj, da se bi jim pridružili vojaki. Ti poklici so namreč oboroženi. Ko gredo v službo, si opašejo pištolo. In še sama sreča, da se vlada ni zamerila lovcem.

Torej, policist, ki sprejme vojno napoved, ima možnost, da vojno tudi sproži. In v tem primeru se ves incestuozni krog javnega sektorja zavrti in načrtovalci naše javnofinančne prihodnosti naj si naslednje vrstice vzamejo k srcu.

Poglejmo realno situacijo: policist si opaše revolver, sindikalist mu pove, da sta z vlado v vojni, nato se policist odpravi na ulico. Recimo čuvat vladno poslopje. In na tej točki smo lahko samo srečni, da ima ta policist za seboj kakovostno javno izobraževanje in da je temeljni del tega izobraževanja družboslovje. Kajti oboroženi policist, ki odkoraka na ulico z vojno napovedjo v mislih, mora procesirati kar nekaj zapletenih pojmov. Najprej metafora znotraj verbalne komunikacije ... Ni lahko razumeti in recimo v državah, kjer nimajo kakovostnega pouka maternega jezika, potem dobimo policiste, ki streljajo naokoli brez nadzora. V Združenih državah, recimo. Naš policist pa mora ločiti, ali je "vojna napoved" samo "okrasni pridevnik", ali je "stalno reklo ali fraza", predvsem pa mora ločiti med klasično in kognitivno teorijo metafore, ki jo zagovarja ameriški jezikoslovec Georg Lakoff!

Na srečo se slovenska policija ob klasičnem policijskem izobraževanju ves čas izobražuje tudi jezikoslovno in - kot vedo povedati na notranjem ministrstvu - zaradi najema slavistov in jezikoslovcev nato zmanjka denarja za gume na policijskih avtomobilih.
Ampak smo povedali: le poglobljeno jezikoslovno znanje lahko z vojno napovedjo in pištolo oboroženega policista odvrne od streljanja po članih vlade.

Obstaja pa še ena možnost. Da predsednik policijskega sindikata ne bi opletal z izrazi, kot so "vojna" in "vojna napoved"! Kar pa spet ne gre. Sindikalna prizadevanja so že od rojstva delavskega razreda vlekla analogije v vojni in nasilju in že od nekdaj jih poznamo kot "sindikalni boj"! V neoliberalnih razmerah je ta sindikalni boj bolj kot ne kilav. Sodobni kapitalisti se od onih izpred stoletja razlikujejo samo po tem, da so še bolj trmoglavi. In če je "boj" neuspešen, ostane le še malo pojmov, ki ga lahko presežejo. Eden izmed njih, ultimativni pravzaprav, je "vojna"! Povedano drugače: do "vojne napovedi" je prišlo, ker "sindikalni boj" ne funkcionira.

In smo ujeti v logičnem nesmislu. Policisti vedo, da njihovi predstavniki z "vojno napovedjo" ne mislijo resno, hkrati pa pričakujejo, da bo vlada verjela, kako z "vojno napovedjo" mislijo resno.

Ob teh težavah se pojavi še kup manjših neprijetnosti. Ali je policist, ki v soboto popoldne zaradi prehitre vožnje ustavi državnega sekretarja, s tem državnim sekretarjem v vojni? Ali pa je treba z vojno počakati do ponedeljka, ko pride državni sekretar v službo?

Ah, koliko enostavneje bi bilo, ko bi vojno napovedala vlada. Za te stvari je nekako pooblaščena. In napovedala bi jo resničnim barabam, ki jih v glavnem vsi poznamo, policiste, gasilce, učitelje in glasbene šole … ter kar je javnih uslužbencev, pa bi pustila lepo pri miru.

Če ne drug, nam narava vsakodnevno, z vojno napovedjo ali brez nje, kaže, kako pomembni so ti ljudje in človek ne more dojeti topoglavosti vsakokratnih vladajočih pri prepoznavanju njihove vloge in tudi njihove priljubljenosti med prebivalstvom.

Povedano drugače: če že pride do vojne, se bojimo, da bo vlada poražena.