To je povzetek poglavja v njegovi avtobiografiji Managing My Life, v katerem se spominja začetka delovanja na Old Traffordu in najbolje povzame delo legendarnega trenerja. Ko je leta 1986 postal trener Manchester Uniteda, je med igralci vladala izjemno veselo razpoloženje. Pa ne zaradi pogleda na lestvico (rdeči vragi so po 13. krogu zasedali 19. mesto v 22-članski druščini), ampak zaradi dejstva, da so številni igralci radi pregloboko pogledali v kozarec.

V knjigi se spominja, koliko živcev je izgubil, ko je najbolj zveste pivske brate skušal odvrniti od alkohola in jih preusmeriti v bolj zdrav način življenja (po koncu igralske kariere je nekaj časa vodil pivnico. Na lastne oči je spoznal, kako alkohol lahko uniči športnika). Preštevilni sestanki z igralci, njihovimi sorodniki, prijatelji, poskušal je celo z duhovniki. A nekateri igralci se niso premaknili niti za ped. Ko je obupal še trener, je sledilo neizprosno - prodaja. To pa je vzorec, ki ga je Ferguson uspešno ponovil vsaj petkrat, ko je gradil in ustvarjal nova okostja ekipe.

Magična beseda, ki je Fergusona naredila za najuspešnejšega otoškega trenerja, je prilagajanje. Danes 71-letni Škot se je na vsakem koraku kariere znal prilagoditi, iz ekipe posameznikov izločiti najbolj problematične člene, dodati manjkajoče gradnike in jih naoljiti v zmagovalni stroj. Pri tem so tekla desetletja, menjale so se taktike, igralci, vpliv Bosmanovega pravila, Manchester United pa je rasel, rasel in rasel. S Fergusonom na klopi je prerasel vsa obdobja. Amaterski pianist je v svoji karieri doživel mnogo porazov, a vsak ga je ujezil, dodatno motiviral in podžgal do te mere, da je pripravil še boljšo ekipo, še bolj lačno uspehov.

Čeprav 26 let vztrajanja na trenerski klopi enega kluba vsekakor ni rekord, pa velja za unikaten dosežek v času, ko vlada filozofija, ki zahteva takojšen uspeh. Ne jutri, ampak danes je treba postreči z uspehom. Kljub večletnemu uvodu, ko rdeči vragi niso osvojili praktično ničesar, je to Fergusonu uspevalo. In ko je začel zmagovati, v resnici nikoli ni nehal. Zmagovanje je postala navada in kultura. Kultura uspeha.

"Nihče, prav nihče ne more biti večji od kluba," je bilo eno njegovih najbolj znanih pravil. Zato ni čudno, da je v določenem trenutku naredil križ čez svoje največje zvezdnike: v Davida Beckhama je priletel nogometni čevelj, njegova podaljšana roka na igrišču Roy Keane je moral zaradi preostrega jezika zapustiti ekipo, komaj je Jaap Stam izdal avtobiografijo, v kateri je zapisal nekaj besed iz slačilnice, že se je znašel na letalu za Rim.

Njegovi kritiki bodo poleg diktatorske drže obvezno dodali še nekaj besed o aroganci, vzvišeni drži, odrezavosti, nekaznovanem kritiziranju sodnikov, psiholoških igricah in predolgih sodniških podaljških. A Alex Ferguson je zmagovalec in odšel je kot zmagovalec. Medtem ko so skorajda vsi njegovi rivali (kljub osvojenim lovorikam) sklonjenih glav zapuščali nogometne klube (nazadnje Roberto Mancini), je sam vztrajal v velikem evropskem klubu več kot četrt stoletja in se poslovil takrat, ko je to želel sam, in na način, kot si ga je izbral sam - kot državni prvak.

Tisti, ki ga poznajo osebno, ga opisujejo v drugačni, veliko bolj človeški podobi. Številnim igralcem, predvsem tistim, ki so na Otok prišli z mednarodnih vetrov, je pomenil očetovsko figuro in garancijo, da jih v primeru trdega dela čaka uspeh. V medijih nikoli ni izpostavljal številnih drobnih in humanitarnih gest, ki so kazale njegov značaj.

Največji del svoje notranjosti je razkril, ko je imel opravka s smrtjo. Neredko se je udeležil pogrebov zvestih navijačev Manchester Uniteda. Nekaj tednov pred smrtjo Paula Hunterja, enega najboljših igralcev snookerja, je igralcu poslal videoposnetek, v katerem ga je bodril v boju z rakom. Isti vatli so veljali tudi za novinarje, s katerimi se vedno ni najbolje razumel. Ko je leta 2003 izvedel, da je za rakom zbolel novinar in prijatelj David Meek, ga je pol ure pozneje obiskal na njegovem domu.

Smrt v ožji družini pa je bila zadnji kamenček v mozaiku, da se je v nedeljo po natanko 1.500 tekem dolgi avanturi še zadnjič usedel na klop Manchester Uniteda. Ko je ženi Cathy pred časom umrla sestra, najboljša prijateljica, s katero je preživela ogromno časa, je spoznal, da je prišel čas, da zamenja glavno prioriteto in se ženi oddolži za vso podporo v času, ko je gradil svoj imperij uspeha.