Med osrednjimi eksponati na razstavi z naslovom Umor in posvetitev v svetnika bo tudi 800 let star vitraž iz canterburyjske katedrale, piše portal Artdaily. Razstava bo povzela skoraj pol tisočletja dolgo dobo, ki jo je zaznamoval nadškof Tomaž Becket.

Predstavljeni bodo življenje, smrt in dediščina canterburyjskega nadškofa, ki velja za eno najvplivnejših oseb v srednjeveški Angliji. Na ogled bo okoli sto predmetov, ki bodo prvič razstavljeni skupaj, prihajajo pa iz vse Evrope. Med drugim bo na ogled tudi vitraž iz katedrale v Canterburyju, na katerem so upodobljeni čudeži, ki so jih Becketu pripisovali po njegovi smrti. Po pisanju portala Artdaily gre za edino znano likovno upodobitev Becketovih čudežev. Na ogled bodo tudi rokopisi, ki vključujejo opise očividcev umora.

Z razstavo, ki je bila načrtovana že lani oktobra, so se v muzeju želeli pokloniti 850. obletnici umora Becketa, ki velja za eno najbolj škandaloznih dejanj v zgodovini angleške srednjeveške Cerkve. Nad umorom naj bi bil zgrožen celo sam angleški kralj Henrik II., pred katerim je Becket bežal v Francijo, ker ni želel ugoditi njegovim zahtevam po odpravi prevelikega papeževega vpliva. Čez sedem let se je Becket vrnil v Anglijo, kjer so ga 29. decembra 1170 štirje vitezi iz kraljevega spremstva, misleč, da se bodo tako priljubili kralju, zasledovali v cerkev in ga z meči pobili.

Novica o umoru se je hitro razširila. Ogorčenje je bilo tako veliko, da je bil kralj prisiljen delati pokoro, tri leta pozneje pa je Becketa papež Aleksander III. razglasil za svetnika. Pozneje se je kult čaščenja med kristjani razširil po vsej Evropi, njegovo zgodbo pa so uporabili tudi številni umetniki, zlasti književniki.

Sin francoskih priseljencev

Tomaž Becket se je rodil okoli leta 1120 v Cheapsidu v Londonu očetu Gilbertu in materi Matildi, ki sta bila priseljenca iz Normandije v Franciji po normanski invaziji Anglije pod poveljstvom Viljema Osvajalca (1028–1087). Njegov oče je bil trgovec z dobrimi povezavami, a družina ni bila ravno silno bogata in vplivna. Poslali so ga na študij v Pariz, nato pa je s pomočjo očetovega prijatelja dobil službo pri takratnem canterburyjskem nadškofu Teobaldu.

Becketa njegovi sodobniki opisujejo kot izjemno inteligentnega, šarmantnega, pa tudi odločnega. Teobald je prepoznal njegove silne talente in leta 1155 kralju Henriku II. predlagal, naj ga imenuje na mesto kanclerja Anglije. S kraljem sta hitro postala tesna prijatelja, skupaj sta odhajala na lov, kockala in potovala po Evropi. Becket je življenje na angleškem dvoru sprejel z obema rokama in – kot pišejo biografi – znal uživati v bogastvu, ki ga je prinašal njegov visoki položaj. Prirejal je razkošne zabave, svoje rezidence opremil s čudovitim pohištvom po takratnem zadnjem modnem kriku in s svojimi zasebnimi ladjami pogosto potoval v Francijo.

Vzpon in padec

Ko se je izpraznil stolček canterburyjskega nadškofa, je kralj takoj pomislil nanj. Glede na njegov nič kaj asketski življenjski slog s tega vidika ni bil najprimernejši kandidat, a kralj je imel druge ideje. Henrik II. je škofovsko palico porinil v roke svojega tesnega prijatelja, hkrati pa je želel, da Becket nadaljuje tudi kot angleški kancler, saj je pričakoval, da bo prek svojega prijatelja lahko nad angleško Cerkvijo izvajal večjo avtoriteto. Becket je bil posvečen 23. maja 1162 in je bil tako nadškof in kancler v eni osebi, a je proti koncu še istega leta v nasprotju s kraljevimi željami kot kancler odstopil. Na tej točki je prišlo med njima do preloma in odnos se ni nikoli več popravil, ravno nasprotno. Sledila je cela serija sporov glede delitve oblasti med krono in Cerkvijo. Leta 1164 je bil spor na vrhuncu, kralj pa je Becketa poklical na zagovor pred kraljevi svet in zahteval, da preda vse osebno premoženje. Becket se je odločil za beg v Francijo.

Šest let izgnanstva

Becket se je v Franciji skrival šest let, v tem času pa je Henrik II. v Angliji napenjal mišice in izpodbijal avtoriteto svojega starega prijatelja tudi tako, da je dal kronati svojega 15-letnega sina Henrika Mladega kralja yorškemu nadškofu. To je bilo proti pravilom in Becket se je pritožil pri papežu v Rimu, ki je nato začel močno pritiskati na Henrika II. Ta je obljubil, da bo Becketu povrnil vse pravice, ki pritičejo canterburyjskemu nadškofu, ter da je vrnitev v Anglijo za Becketa povsem varna. A še preden je Becket zapustil Francijo, je kaznoval kronanje mladega kralja proti pravilom in iz Cerkve izobčil yorškega nadškofa ter dva druga škofa. Prav to dejanje je po mnenju številnih vodilo v katastrofalne posledice zanj, ko se je vrnil.

Navdušene množice in jezna kraljeva oblast

Iz izgnanstva se je vrnil 1. decembra 1170, poročila iz tega časa pravijo, da so ga na poti nazaj v katedralo pozdravljale navdušene množice in veseli menihi, ravno nasprotno pa je bilo pri predstavnikih oblasti, vdanih kralju, ki so mrko gledali na vračajočega se nadškofa. Medtem ko se je zmagoslavno vračal, pa so nadškof iz Yorka in londonski škof ter salisburyjski škof, ki jih je Becket izobčil iz Cerkve zaradi omenjenega kronanja, pohiteli h kralju in mu povedali, da so izobčeni. Henrik II. je bil ogorčen, ne vemo pa, ali je kralj neposredno ukazal kakršen koli povračilni ukrep ali pa je njegov izbruh jeze štiri viteze (Reginald FitzUrse, William de Tracy, Hugh de Morville in Richard le Bret) motiviral k samoiniciativni akciji.

Pet očividcev umora

Po srečnem naključju imamo do danes ohranjenih pet pričanj očividcev Becketovega umora. Eden od pričevalcev, Edward Grim, je bil med napadom tako blizu nadškofa Becketa, da ga je poškodoval eden od vitezov z mečem. Štirje vitezi so prišli do katedrale v Canterburyju, ko je bil Becket v nadškofovski palači, poskušali so ga aretirati, a je ta takšno idejo zavrnil. Menihi naj bi mu svetovali, naj se skrije v cerkvi, a štirje vitezi so planili za njim in vdrli v katedralo z vihtečimi meči kričeč: "Kje je Tomaž Becket, izdajalec kralja in kraljestva?" "Vitezi so nato stekli proti njemu, ga zgrabili in začeli vleči z namero, da ga ubijejo zunaj pred cerkvijo ali pa ga vklenjenega odpeljejo," je povedal očividec Grim.

A ni jim ga uspelo odvleči iz katedrale, saj se je trdno oprijel enega od stebrov, v tistem trenutku pa je prvi od vitezov udaril z mečem in mu presekal mitro na glavi ter razbil temenski del lobanje. Po pričevanju Grima sta ga nato začela napadati še dva viteza, tretji udarec z mečem pa naj bi bil smrten. "Temenski del lobanje se je ločil od glave, tako da je kri postala bela od možganov, možgani pa rdeči od krvi," je povedal.

Štiri morilske viteze je po pričevanju spremljal tudi kraljevi uradnik, ki je po opravljenem zločinu "nogo postavil na vrat svetega duhovnika in cenjenega mučenika ter zaklical: 'Pojdimo, tale kolega ne bo več vstal!'".

Svetništvo

Po umoru je sledil kaos, umorjeni Becket pa je na mestu, kjer so ga pokončali, ležal še več ur. Nekateri posamezniki so v njegovo kri namakali kose svojih oblačil ali pa kri lovili v majhne posodice, saj so bili prepričani, da bo postal svetnik in so si tako želeli zagotoviti svojo relikvijo. Že naslednji dan so ga pokopali v kripti katedrale poleg menihov.

Henrik II. je nato javno izrazil pokorščino zaradi svoje vpletenosti v umor in grobnico obiskal leta 1174. Becketova smrt in posledični domnevni čudeži, ki so mu jih pripisovali, so katedralo v Canterburyju postavili na zemljevid največjih romarskih točk Evrope. Po smrti je Becket večno ostal figura opozicije neomejeni državni oblasti in branilec pravic Cerkve. Vse do danes lahko najdemo prikaze njegovega umora v cerkvah po zahodni krščanski Evropi od Nemčije, Španije, Italije do Norveške.

Njegove relikvije so romarji iz celotne Evrope obiskovali do leta 1538, ko ga je Henrik VIII. označil za izdajalca, ukazal uničiti njegovo svetišče in ga poskušal izbrisati iz zgodovine, a to je že druga zgodba.