Pravilo 3-30-300 je vse bolj uveljavljeno v načrtovanju zelenih površin v urbanih okoljih.

20 let betoniranja. Tako bi lahko povzeli enega od projektov, ki je simboliziral povojno modernizacijo in industrializacijo Južne Koreje. Od leta 1958 so zlivali hektolitre betona in na koncu zabetonirali stari 10,9 kilometra dolgi kanal v Seulu. Betoniranje je bilo končano leta 1976, ko so na tem pasu odprli avtomobilom namenjeno cesto.

Promet v Seulu je nevzdržen in proti koncu 20. stoletja so začeli načrtovati še en pas mestne avtoceste, vendar v drugem nivoju. A župan Lee Myung Bak je odločil drugače. Ne le, da ne bo nobenega novega avtomobilom namenjenega pasu. Tudi obstoječega bodo odstranili in obnovili rečni kanal. Ob njem so zasadili zelenje in drevesa in nastal je park, ki od odprtja leta 2005 velja za izredno uspešen projekt urbane prenove. In spodbudil je razvoj drugih projektov ozelenjevanja Seula, ki je danes znan po kakovostnih zelenih površinah.

Niz urbanih gozdov v Pekingu
Vedno bolj se glede tega uveljavlja celo Peking, o katerem vlada stereotipna podoba v sivi smog ovitega mesta z gručami grdih in monotonih stanovanjskih stolpnic na obrobju; skratka podoba 'zabetoniranega' mesta. A v resnici v Pekingu v zadnjih letih urejajo številne majhne urbane gozdove. Ti delajo mesto prijaznejše, bolj zdravo, Peking pa približujejo tudi ideji tako imenovanega mesta gobe (Sponge City), saj zelene površine veliko bolje kot zabetonirane in z asfaltom prekrite površine vpijajo vodo, kar je v razmerah klimatskih sprememb in vedno pogostejših ujm izredno pomembno. Kot pravi dr. Cecil Konijnendijk, avtor pravila 3-30-300, na Kitajskem vsi politiki vedo, kaj je to mesto goba.

Konijnendijk, ki velja za enega vodilnih strokovnjakov za urbano gozdarstvo na svetu, je bil uvodni predavatelj na mednarodni konferenci Moč narave v mestih – ozelenjevanje mest, ki je ta teden v organizaciji Ministrstva za naravne vire in prostor, Inštituta za politike prostora (IPoP) in Skupnosti občin Slovenije potekala na FDV-ju. Konferenca je predstavila več primerov dobrih in tudi inovativnih praks v urejanju in vzpostavljanju zelenih površin v urbanem okolju in podčrtala pomen urbanega zelenja za zdravje in dobro počutje ljudi, pa tudi ekonomski pomen zelenja in seveda vlogo ozelenitev v razmerah klimatskih sprememb oziroma lahko bi rekli zaostrovanja klimatskih pogojev.

Podnebje se spreminja, načrtujmo prihodnost, ukrepajmo zdaj
Konferenca je sledila mesecu prostora (7.–31. oktober). Uvodni govorec konference, minister za naravne vire in prostor Jože Novak, je povedal: "Letošnje aktivnosti in dogodki meseca prostora potekajo pod skupnim sloganom Podnebje se spreminja, načrtujmo prihodnost, ukrepajmo zdaj. S tem znova poudarjamo, da so podnebne spremembe že tu in da je ukrepanje nujno."

Novak, ki je po izobrazbi diplomirani inženir krajinske arhitekture, je poudaril, da je ključni izziv in naloga pri prenovi in razvoju naselij povečanje odpornosti. In: "Prenovi naselij dajem prednost." Zakaj poudariti ta drobni izsek iz Novakovega govora? Ker obstaja stična točka med prizadevanji za povečevanje in dobro vzdrževanje zelenih površin ter preferiranjem prenov pred novogradnjami; oboje prispeva k zmanjševanju toplogrednih plinov oziroma k povečevanju možnosti za znosno in neekscesno vreme.

'Vroča točka' Dunaj
Z zadnjim se vedno pogosteje spopadajo na Dunaju. Avstrijska prestolnica je, kot je poudarila druga osrednja govorka Lili Lička z dunajskega inštituta za krajinsko arhitekturo pri Univerzi za kulturo urejanja tal BOKU (Universität für Bodenkultur Wien), gosto poseljeno mesto z malo zelenimi površinami v središču. Je tudi vroče mesto, ki ga poleti na srečo hladi vsaj zrak, ki doteka prek nekaj hladnih 'klinov', ki potekajo ob strugah nekdanjih ali obstoječih vodnih tokov. Do leta 2100 naj bi bilo na Dunaju na leto že vsaj 30 vročih dni, torej vsaj 30 dni s temperaturami, višjimi od 30 stopinj Celzija.

V zvezi z urejanjem urbanega prostora na Dunaju se najpogosteje omenja uveljavljena gradnja sosesk socialnih oziroma javnih stanovanj. Prav te nove soseske tudi bolj kot staro mesto nudijo možnosti za ureditev obsežnih in kakovostnih javnih površin. V centru tako iščejo možnosti z zasaditvami ob robovih cest, možnosti za širitev obstoječih parkov, obstajajo pa tudi majhne intervencije, nekakšni provizorični ozelenjeni otoki, ki zasedejo parkirno mesto ali dve.

Zelena pravičnost ali dostop do zelenja za vse
Lička je poudarila tudi pojem pravičnega dostopa do zelenega prostora (Green Space Justice), ki pomeni enake možnosti vseh prebivalcev za dostop do zelenih površin, ki je pogosto tudi pogojen s socialno pravičnostjo. Revnejši pogosteje živijo v okoljih brez kakovostnih zelenih površin ali pa so te oddaljene in socialno šibkejši nimajo možnosti dostopanja do njih.

Manjkrat do zdravnika, manj prezgodnjih smrti
Tudi zato so pomembni poskusi iskanja možnih lokacij novih parkov, saj so med drugim študije pokazale, da ljudje z lahkim dostopom do zelenih površin manjkrat obiščejo zdravnika. In ozelenjevanje zmanjšuje stopnjo prezgodnjih smrti, kot je poudaril Konijnendijk. Pa tudi, da zelenje ugodno vpliva na duševno zdravje. Tu je omenil primer Kanade. V času epidemije covida-19 so v Vancouvru ljudem dovolili pohajkovanje in poležavanje v parkih, v Montrealu pa so denimo vse zaprli. In "študije so pokazale, da so imeli ljudje manj duševnih težav, če so imeli dostop do zelenih površin," je dejal Konijnendijk.

Naj bo v mestu tudi košček divjine
Omenjeni strokovnjak za urbano gozdarstvo je tako kot Lička poudaril pomen pravičnosti pri dostopanju do zelenih površin. Omenil je štiri cilje, ki jih pri urejanju urbanih zelenih površin zasledujejo nordijske države. To so bližina zelenja, enakopravnost prebivalcev pri dostopanju do njih, povezovanje teh površin v sistem in zagotavljanje čim večje biotske raznovrstnosti zelenih površin. Kot je to pač v divjini.

Lili Lička, četudi je univerzitetna profesorica, je tudi aktivistka. Sodeluje pri iniciativi Westbahnpark, ki si prizadeva za ozelenitev pasu ob tirih pri dunajski zahodni železniški postaji (Westbahnhof) ( Initiative WESTBAHNPARK.JETZT - Für einen 1,2km langen Park entlang der Gleise hinter dem Westbahnhof! ), v bližini katere je zelenja izredno malo. Mesto na lokaciji sicer načrtuje pozidavo in obljublja, da bodo strehe ozelenjene, vendar je 12.000 ljudi že podpisalo peticijo za ureditev parka.

Primer nove dunajske soseske, katere načrtovanje v več ozirih sledi trajnostnemu in zelenemu načelu, je Neues Landhut, soseska za okoli 4000 prebivalcev. 1500 stanovanj bo stalo v neposredni bližini osrednjega parka, ohranili pa bodo tudi dve historični hali. Poleg tega naj bi v pritličju uredili več manjših lokalov, tako da bodo prebivalcem omogočili tudi življenje v konceptu tako imenovanega petminutnega mesta ali mesta majhnih razdalj, kjer lahko po bistvenih opravkih odideš peš.

'Težko življenje' urbanih dreves
Na konferenci je bilo večkrat omenjeno, da sajenje dreves ob robovih cest nikakor ni preprosto. Veliko o 'težkem življenju' dreves v urbanem okolju pove že podatek, da ta drevesa redko živijo več kot 35 let. Razmere za razrast koreninskega sistema so omejene, volumen koreninskega sistema pa približno ustreza volumnu krošnje. Oziroma kot je prikazal Tom Stoisser, krajinski arhitekt, zaposlen kot svetovalec na oddelku za zelene površine in vode na Mestni občini Gradec, koreninski sistem 15 let starega drevesa zavzame približno 12 kubičnih metrov, če pa je drevo starejše od 90 let, lahko ta volumen doseže tudi 300 kubičnih metrov. In v urbanih razmerah se morajo te korenine 'boriti' z različnimi napeljavami, prav tako pa v 'zaplombiranih' okoliščinah, kjer pronicanje vode v zemljo preprečuje pretirano asfaltiranje, težko pridejo do zadostne količine vode.

Stockholmski sistem sajenja dreves
Stoisser je v Gradcu odgovoren za mestni program dreves in tako tudi za okoli 400 na novo posajenih dreves na leto. Zato je preprečevanje sušenja mladih dreves, ki smo mu bili v več primerih priča tudi v Ljubljani, njegova velika skrb. Govoril je o tako imenovanem stockholmskem sistemu oziroma metodi sajenja dreves. Njeno bistvo je povečevanje prostora za korenine pod pločniki in cestami ter konstruiranje pločnikov, s katerih deževnica ne odteka v odtočne kanale, pač pa v smeri jam, v katerih so zasajena drevesa.

Amsterdamski direktor za podzemlje
Pod asfaltom uredijo podlago iz grobih kamnov in oglja. To je hkrati dovolj trdna podlaga, da lahko podpira cestišče, po katerem vozijo avtomobili, vmesni prostori med kamni pa zagotavljajo dotok kisika in vode do korenin. Te se torej v ugodnih razmerah lahko razrastejo po veliki površini pod cestiščem, torej po prostoru, ki koreninam sicer običajno ni dostopen. Tak sistem poznajo tudi v Amsterdamu in v obeh mestih, torej tudi v Stockholmu, so zabeležili veliko hitrejšo rast mladih dreves kot v mestih, kjer je prostor za korenine bistveno bolj omejen. Zanimivo je tudi, da imajo v Amsterdamu celo tako imenovanega direktorja za podzemlje, torej osebo, ki se ukvarja prav za upravljanjem prostora pod cestami in pločniki.

Kako izbrati pravo drevesno vrsto?
Zagata pri vzdrževanju urbanih zasaditev in mestnih gozdov vedno bolj postaja izbira drevesnih vrst. Zaradi spreminjanja podnebja namreč vse avtohtone vrste lahko ne uspevajo več tako dobro, kot so še pred nekaj desetletji.

To težavo je na okrogli mizi, ki je sledila predavanjem, omenil Jože Krulec iz celjskega javnega podjetja Zelenice, ki skrbi za zelene površine v Mestni občini Celje. Torej tudi za celjski mestni gozd oziroma za vseh približno 13.000 urbanih dreves v mestni občini. "V spremenjenih klimatskih razmerah je izbiranje pravih dreves težavno. Na kakšen način se lotiti vzdrževanja dreves, kako skrbeti za vegetacijo … Morda smo na tem področju premalo izobraženi. Tudi za strokovnjake je to precej velik izziv, ni nekih enotnih smernic," je povedal Krulec. "Z domačimi in tujimi strokovnjaki se trudimo izbirati primerne drevesne vrste. Problem pri izbiranju dreves v Sloveniji je, da nimamo prave drevesnice, ki bi lahko poskrbela za neki kvaliteten drevored. Takšna smo primorani uvažati. Trenutno sadimo 240 dreves s pomočjo participacije občanov. Pri uvoženih drevesih se lahko pojavi problem prenosa bolezni. Država bi morala videti neko perspektivo, da bi bilo tudi v Sloveniji nekaj drevesnic, ki bi skrbele za domače sorte dreves, ki ne bi predstavljale potencialne nevarnosti."

Dobra praksa Mestne občine Celje
Moderatorka okrogle mize, krajinska arhitektka iz Inštituta za politike prostora Maja Simoneti je sicer Celje omenila kot primer večletne dobre skrbi za javne ozelenitve, zaradi česa sta bila tudi kar dva udeleženca razprave Celjana. V Celju, kjer imajo tudi najvišje drevo v Sloveniji, 67 metrov visoko duglazijo, in so se tako kot večinoma tudi drugod odrekli nekoč uveljavljenemu 'obglavljanju' oziroma 'klestenju' drevesnih krošenj, sledijo še drugim trendom v urejanju urbanih zelenih površin.

Odrekajo se 'pretirani' košnji, kar pa je tudi izziv, saj mnogi občani ne razumejo, da ni potrebe, da bi bila trava v obcestnih pasovih visoka dva centimetra: "Izvajamo prakso na nekaterih obcestnih pasovih, kjer sadimo tulipane in teh površin ne pokosimo. Smo bili deležni precejšnjih kritik, zdaj pa ljudje že razumejo, da to res ni potrebno," pove Krulec, ki je tudi omenil, da manj pogosta košnja pomeni tudi zmanjšanje stroškov.

Drevesa, zavarovana kot javna vrednota
Celje ima okoli 400 hektarjev gozdnih površin in o skrbi za drevesa je Valentina Glinšek z Mestne občine Celje povedala: "Imamo drevesa, ki so z odlokom zavarovana kot naravna vrednota. Ta drevesa so stara več kot 100 let. Mestna občina se je zavezala, da bo financirala vzdrževanje teh dreves in vsako leto Zavod za varstvo narave pripravi načrt urejanja, vzdrževanja teh dreves. /…/ Nekaj teh dreves raste tudi na zasebnih zemljiščih. V Mestni občini Celje pa smo sprejeli tudi odlok o gozdovih s posebnim namenom, kar pomeni, da ima Mestna občina Celje predkupno pravico pri nakupu teh gozdov. Imamo pa tudi javni sadovnjak."

Je drevo, je žepni park, je poteza
Na okrogli mizi so omenili tudi pomen majhnih posegov. "Je drevo, je žepni park, je poteza … /…/ Te majhne intervencije se rade podcenjujejo," je omenila Maja Simoneti. Krajinska arhitektka Urška Kranjc z Ljubljanskega urbanističnega zavoda je podcenjevanje pomena malih ozelenitev ponazorila: "Majhen žepni park je po pravilu del nečesa drugega, redko se zgodi, da bi dobili samostojen projekt majhnega žepnega parka." Povsod po svetu ni tako. Ravno Cecil Konijnendijk je žepne parke poleg skupnostnih vrtov in poudarjanja velikih krošenj navedel kot eno od aktualnih tem urejanja urbanega okolja v flamskih državah.

Za vsaj 40 odstotkov odprtih in večinoma zelenih površin
Ozelenitve prihajajo tudi v strateške dokumente na ravni države. Nataša Bratina, generalna direktorica Direktorata za prostor in graditev pri Ministrstvu za naravne vire in prostor je tako omenila lani prenovljeno strategijo prostorskega razvoja Slovenije do leta 2050: "Postavljen je bil cilj, da bi v vseh, še posebej v velikih mestih, pa tudi v drugih naseljih, bilo vsaj 40 odstotkov odprtih in večinoma zelenih površin. Hkrati tudi spodbujamo, da se mesta zgoščujejo navznoter, da ni razpršene gradnje. /…/. Menim, da je v Sloveniji tako, da če predpišemo zadeve tako, da imajo zakonsko podlago, se jih vsi bolj držijo, kot če tega ni."

Zanimivo je bilo tudi ugotavljanje udeležencev okrogle mize, da občine kot glavne težave pri urejanju zelenih površin ne navajajo financ, ampak pomanjkanje časa. To je najverjetneje povezano s pomanjkanjem kadra, s čimer se še posebej spopadajo manjše občine.

Pomemben stalen in stabilen vir financiranja
Čeprav je bilo omenjeno, da finance niso največja težava ali ovira za urejanje javnih zelenih površin, pa so dodatna sredstva vedno dobrodošla. Možen vir financiranja so kohezijska sredstva EU-ja. Miran Košpenda iz Združenja mestnih občin Slovenije, ki se je vključilo v urbano agendo EU-ja Partnerstvo za ozelenitev mest, kjer je cilj izboljšati politike ozelenitve mest, pa je bil kritičen do državne politike: "Največjo zamujeno priložnost vidimo v podnebnem skladu." V Združenju bi namreč želeli, da bi se tudi sredstva iz tako imenovanega podnebnega sklada namenjala za sistematično urejanje ozelenitev. In menijo, da je za mestne občine zelo pomembno, da je vir financ stalen in stabilen.

Kot je v uvodu opozorila Maja Simoneti, imamo v Sloveniji občutek, da je narava vsepovsod prisotna, blizu in hitro dosegljiva, da je narava nekaj običajnega. Da je naravnega okolja veliko, drži. Vendar nas to ne odrešuje dolžnosti skrbnega negovanja urbanega zelenja in vzpostavljanja novih zelenih površin, četudi zgolj zaplat, sredi zabetoniranega okolja. Če se tam pač nočemo 'scvreti' ali broditi po meteornih vodah, ki nimajo kam odteči.