Razstava v MAO-ju, ki jo bo drevi ob 19. uri odprla ministrica za kulturo Asta Vrečko, bo na ogled do 19. maja 2024.

Arhitekt Edvard Ravnikar (1907–1993) je zakoličil prostore moderne slovenske družbe in države ter preoblikoval razumevanje vloge arhitekta 20. stoletja, ob tem pa je arhitekturo odprl tudi ustvarjalnemu dvomu in nikoli dokončanemu eksperimentu. Nacionalni in mednarodni pomen njegove zapuščine in odnosa do arhitekturne dediščine preteklega stoletja terja tudi njeno aktualizacijo v duhu tega stoletja, so zapisali v muzeju.

Dodali so, da njegovi ambienti, ki so bistveno zaznamovali proces osamosvojitve, tranzicijskih in sodobnih družbenih vrenj, odpirajo vprašanja dostopnega javnega prostora, energetske, programske in protipotresne sanacije stavb. Ti izzivi terjajo odgovorno posredovanje stroke med ohranjanjem dediščinske pričevalnosti in prilagajanja družbenim in okoljskim danostim, ki so precej drugačne od tistih iz časa Ravnikarjevega ustvarjanja. In to so vprašanja, na katera odgovarja osrednja razstava ob njegovem letu.

Na podlagi raziskave donacij Ravnikarjeve zapuščine, ki so jo MAO-ju predali Ravnikarjevi dediči in ljubljanska Fakulteta za arhitekturo, razstava predstavlja kompleksnost razvoja, dilem, sprememb in usode nekaterih ključnih Ravnikarjevih del.

Suveren in regionalno zaznamovan arhitekturni jezik
Njegov opus je od sredine prejšnjega stoletja naprej zasukal razvoj slovenskega modernizma v smer suverenega in regionalno zaznamovanega jezika, ki pa je bil nenehno vpet v globalno arhitekturno sceno. Razstava podrobneje predstavlja štiri sklope Ravnikarjevega ustvarjanja.

Prvi sklop predstavljajo njegovi spomeniki iz 50. let minulega stoletja – še posebej spomeniki na Rabu, v Dragi in na Goreljku, ki so ustvarili popolnoma nov, s krajino povezan spominski jezik. Spomenikom se pridružujejo tudi javne stavbe v Kranju – še posebej OLO Kranj, ki je poleg Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) Jožeta Plečnika nemara najpopolneje ohranjena slovenska celostna arhitekturna umetnina minulega stoletja.

V drugem sklopu so predstavljeni ljubljanski Trg revolucije (današnji Trg republike) z reprezentativnim kompleksom stavb državnega pomena, s katerim je arhitekt ustvaril formo, merilo in prostor slovenski državnosti, ter njegovi neuresničeni urbanistični projekti, med drugim vizionarska načrta za Skopje in Benetke, ki sta v času družbenih in okoljskih sprememb v tem stoletju morda še bolj aktualna kot v času zasnove.

Tretji sklop tvori Ravnikarjevo avtentično gradivo: originalni načrti in skice, prvotne in na novo izdelane makete, bogat fotografski in filmski material, pričevanja njegovih sodelavcev ter ohranjeno gradivo njegovega poučevanja in raziskovanja.

Četrti oziroma pridruženi sestavni del razstave je predstavitev arhitektovih skic v sprejemni dvorani Cankarjevega doma. Skice širši javnosti predstavljajo njegov fantazijsko bogat notranji svet, ki se razlikuje od na prvi pogled povsem racionalističnega procesa ustvarjanja velikih modernističnih konceptov, so še zapisali v MAO-ju ob razstavi, ki jo kurira Miloš Kosec v sokuratorstvu s Susanno Campeotto.

Razstava Metoda, oblika, material v prostorih NLB Galerije Avla
Dan prej, torej 29. novembra, so v NLB Galerije Avla na Trgu republike odprli razstavo Metoda, oblika, material – razvoj Trga republike in Ravnikarjeva arhitektura kot učni raziskovalni poligon, ki je na ogled do pomladi 2024.

Postavitev prikazuje Ravnikarjevo arhitekturno načrtovanje in razvoj osrednjega trga v prestolnici. Nastala je v sodelovanju NLB-jem in ljubljansko Fakulteto za arhitekturo, zasnovala in oblikovala jo je asistentka Katarina Čakš s študenti ter docentom Rokom Žnidaršičem, sicer ljubljanskim podžupanom.

Žnidaršič je v nagovoru ob odprtju poudaril, da si je ob razstavi v NLB-jevi galeriji in razstavi v MAO-ju, ki jo odpirajo drevi, mogoče v Cankarjevem domu ogledati še dve razstavi, posvečeni Ravnikarju.

"Ravno v tem mozaiku razstav je izjemna širina, odpira izjemne možnosti in to je zelo koristno. Ta mozaik različnih pogledov je tisti, ki kaže na nadaljevanje Ravnikarjeve misli in dela, ki je bilo ves čas raziskujoče in kolikorseda prevratno tudi znotraj njegovega samega opusa. To lepo kaže razstava Metoda, oblika, material, ki je na enem primeru iskala metodo njegovega dela. Kako se je Ravnikar kot arhitekt, pedagog, mislec, slikar loteval konkretnega prostora in kako ga je razumel," je še dejal Žnidaršič.

Miha Dešman, dekan ljubljanske Fakultete za arhitekturo, je v nagovoru poudaril, da je posebej ponosen, da razstavo odpirajo "ravno na mestu samem, v stolnici na Trgu republike, ki je njegovo ključno delo, hkrati pa najpomembnejši simbol slovenske državnosti v arhitekturnem smislu. Združuje in povezuje banko, mesto in državo, pa tudi Fakulteto za arhitekturo, ki je dedič Plečnikovo/Ravnikarjeve tradicije."

Dodal je, da je Ravnikarjevo "delovanje izrazito kompleksno. Ravno kompleksnost razumevanje in branja arhitekture pa je tisto, kar je najbolj pomembno, da se študentje naučijo in spozna tudi široko občinstvo: kaj vse arhitektura zmore, kaj jo določa, na kaj vse vpliva in v kaj vse je vpeta."