Bančni imperiji, kartelni dogovori, finančni monopoli niso stvar sodobnosti. O tem je bilo veliko zapisanega že v virih iz 15. in 16. stoletja. Eno od središč finančne industrije je bilo mesto Augsburg, in sicer predvsem zaradi delovanja tamkajšnje družine Fugger. Ime Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti ni obstajalo še niti desetletje, ko so se augsburški Fuggerji, tedaj vodilni bančniki v Evropi, odločili zgraditi naselje za socialno šibke, a verne prebivalce Augsburga.

Manj kot evre letne najemnine
Fuggerei velja za prvo socialno sosesko v Evropi. Zanimivo je, da so vrstne hiše, predane v uporabo leta 1521, še vedno naseljene. Prebivalci plačujejo manj kot evro letne najemnine, obvezani pa so k trikratni dnevni molitvi. Jakob Fugger je namreč stanovanja dodelil vernim (katoličanom) Augsburžanom.

Imenitni Place de Vosges – vrstne hiše?
Kaj pojmovati kot vrstno hišo, je sicer dilema. Za zgodnji primer vrstnih hiš velja denimo tudi pariški trg Place des Vosges, ki je obkrožen s strnjeno, a izrazito visoko meščansko gradnjo zgodnjega 17. stoletja. Kot ob obisku galerije Dessa reče eden izmed avtorjev aktualne razstave o vrstnih hišah in dvojčkih Andraž Keršič, bi lahko tudi pozidavo Starega ali Gornjega trga imeli za vrstne hiše – držijo se druga druge.

V galeriji Dessa gre sicer primarno za organizirano sodobno gradnjo, zamejeno z letnicama 2017 in 2023 ter z dodanimi primeri iz preteklosti. Hitro opazimo, da so pretekle vrstne hiše nudile veliko več vrta kot sodobne. Kot pove tudi Ajda Bračič, soavtorica zgodovinskega pregleda, je bila samooskrba tedaj izrazito poudarjena. Torej, da si imel vrt in možnost nekaj pridelati.

Profesorji nosijo opeke
Drugi val vrstnih hiš pri nas je nastopil v petdesetih letih, ko so, kot pove Andraž Keršič, mladi univerzitetni asistenti in profesorji gradili stanovanja zase in za svoje družine. Tudi sami so poprijeli za delo in – če smo nekoliko prozaični – prestavljali opeke. Univerza ali država jim je omogočila ugoden nakup zemljišča in materiala, gradili so sami.

Ena od časovnih prelomnic je bilo leto 1953, ko je bil organiziran posvet Stanovanje za naše razmere in natečaj za vrstno hišo. Ta termin se tedaj sploh prvič pojavi, realiziran pa je bil drugonagrajeni projekt Danila Fürsta, vrstne hiše na Peričevi za Bežigradom. Objekti so bili zgrajeni iz poceni materialov, a bivanjski prostori so bili kvalitetni. Še danes jim nova zazidava težko pride blizu.

Kje najdemo vrstne hiše?
Na splošno velja, da so vrstne hiše specifika Severne in Zahodne Evrope. Dolge vrste opečnatih stavb v Združenem kraljestvu so indic tega. Ni naključje, da naselje Vicars' Close v Somersetu velja za najstarejšo bivanju namenjeno ulico v Evropi. Gre za ulico, katere namen so načrtovali že sredi 14. stoletja. Vrstna zazidava na Otoku se obdrži in vztraja še stoletja. Podobno je v primeru nizozemske četrti v Potsdamu pri Berlinu. Pri nas si je tovrstna tipologija morala izboriti mesto.

Stanovanjske hiše v nizu so torej aktualna naloga postale v petdesetih. Tudi glede na sedanje razmere je zanimivo, da je Edvard Ravnikar že leta 1952 s študenti razvil idejo za montažne hiše iz lesenih odpadkov. Kot je povedala ena od soavtoric razstave Damjana Zaviršek Hudnik, je bila prva polovica petdesetih let izrazito naklonjena lokalnim materialom.

Tako je denimo v Kočevju na natečaju, razpisanem leta 1955 in izpeljanem leto kasneje, zmagala vrstna hiša Trata, ki je bila polmontažna, del je bil zidan, del lesen. Kot pove Keršič, je bila to ena prvih Arnautovičevih zasnov. Niti podpisati je ni smel sam, ker še ni imel licence. Uradni avtor je tako Stanko Kristl. Je pa že tu videti kakovost kasnejše Arnautovičeve stanovanjske gradnje, to je urejenost. Verjetno je najbolj do izraza prišla v primeru stolpnic v Savskem naselju.

Profesorji prekladajo opeke
Zanimive so anekdote o tem, kako so univerzitetni asistenti in profesorji sami gradili in prelagali opeke. Primer tega je zazidava na Mirju, kjer je bila soseska, kot pove Kristina Dešman, tudi cehovska. Šlo je za bivališča univerzitetnih profesorjev. Pri nas je sicer, kot pove, bilo več nagnjenj h gradnji samostoječih blokov kot pa vrstnih hiš.

Ajda Bračič, soavtorica zgodovinskega pregleda, je dejala, da so spraševali prebivalce, ki v vrstnih hišah živijo od nekdaj. Prebivalci so pogosto naredili kakšne modifikacije, vendar po pravilu radi živijo v vrstnih hišah.

Luksuz 21. stoletja
Za novejše primere je značilno manjšanje prostora za vrt in ponekod se – kot pove Andraž Keršič – te soseske spreminjajo skoraj v zaprta naselja (gated comminities) kot v kakšni Južni Afriki. Nekoč je tam obstajalo prijateljsko sobivanje, kot pove Damjana Zaviršek Hudnik, otroci so se igrali skupaj, obstajali so skupnostni vrtovi. Danes pa so vrstne hiše – kolikor jih je – luksuzna gradnja. Pomenljivo je tudi mnenje avtorske skupine, da so se pri zgodovinskih primerih težko odločili, kaj predstaviti, pri sodobnih pa so jih komaj nabrali za razstavo.