Ustanova na berlinskem t. i. "muzejskem otoku", ki je pod Unescovo zaščito, hrani zaklade, kot je veliki Pergamonski oltar, zgrajen v drugem stoletju pr. n. št. Med največjimi dragocenostmi muzeja so ob oltarju še ploščice s tako imenovane babilonske Paradne ceste in Ištarinih vrat iz obdobja Nebukadnezarja (604–562 p. n. št.) ter 1800 let stara rimska vrata iz Mileta.

"Morda me ob ponovnem odprtju ne bo več med živimi"
Muzej so odprli leta 1930, ime je torej dobil po starogrški mojstrovini, ki je njegov morda najslavnejši eksponat. Kadar so dostopni vsi muzejski eksponati, privabi več kot milijon obiskovalcev letno. Bližajoče se zaprtje za 14-letno obdobje, ki se bo začelo v ponedeljek, pa je spodbudilo Berlinčane in turiste, da izkoristijo še zadnjo priložnost za ogled razstavljenih predmetov.

"Od nekdaj mi je bil všeč ta kraj. Prvič sem ga doživel kot pravo razodetje," je za tiskovno agencijo AFP povedal 75-letni upokojeni učitelj in dodal: "Imeli smo veliko srečo, da smo dobili nekaj zadnjih vstopnic v tem tednu. Kdo ve, ali bom še živ ob ponovnem odprtju."

Vsi deli muzeja ne bodo zaprti do 2037
Pergamonski oltar je za javnost nedostopen že od leta 2014, ko so se začela prva obnovitvena dela v severnem krilu. Dvorana s Pergamonskim oltarjem in celo severno krilo muzeja naj bi vrata ponovno odprla že leta 2027, drugi deli stavbe pa bodo za javnost nedostopni še desetletje po tem.

Del zgodovine iz današnje Turčije prenesli naravnost v muzej
Nemški arheologi so ostanke Pergamonskega oltarja odkrili med letoma 1878 in 1886 ter jih na podlagi sporazuma med nemško vlado in Otomanskim cesarstvom poslali nazaj v Berlin. Obnova je trajala do leta 1902, templju podobno muzejsko stavbo pa so postavili, da bi prikazali okrašen oltar in Ištarina vrata s spektakularnimi levjimi reliefi.

Muzej, ki se pogreza pod težo svojih zakladov
Vendar sta čas in sama teža zbirk povzročila propadanje muzeja. Stabilizacija in ojačitev več kot sto let starih betonskih temeljev bosta "herkulski podvig", kar je tudi razlog, zakaj bo prenova trajala tako dolgo in zakaj so njeni stroški ocenjeni na 1,5 milijarde evrov.

Kot je pojasnila Barbara Helwing, direktorica muzeja bližnjevzhodnih kultur, ki je v stavbi, je zgradba v zelo slabem stanju in se pogreza. Popravila so nujna, če hočejo zaščititi dragocene zbirke in zagotoviti varnost obiskovalcev.

"Ko bo prenova dokončana, bo že zastarela"
Kritiki pa so se obregnili ob visoke stroške prenove in to, da načrti razen nekaj sončnih kolektorjev ne vključujejo "zelene" prenove. "Popolnoma prenovljen Pergamonov muzej bo ob odprtju leta 2037 z vidika podnebne tehnologije in energije stavba iz preteklosti, ki je temeljila na fosilnih gorivih," je v tedniku Die Zeit zapisal arhitekturni kritik Nikolaus Bernau.

Nekateri kosi grejo v skladišča, drugi v izposojo, tretji pod zidarske odre
Iz stavbe in njenih vitrin morajo zdaj odstraniti na tisoče artefaktov, jih zaviti in odnesti v skladišča, medtem ko bodo nekaj izbranih posodili drugim institucijam. Največji artefakti, na primer Ištarina vrata, bodo ostali na svojem mestu, zaščitili jih bodo le pred poškodbami. Samo ta proces bo po navedbah Barbare Helwing trajal leto dni.

Bi oltar morali vrniti v Turčijo?
Ker je na Zahodu javna razprava o restituciji vse glasnejša in vse več velikih ustanov javno priznava, da so legitimni lastniki nekaterih njihovih artefaktov tuje dežele, marsikdo opozarja, a bi tudi Pergamonov muzej lahko postal predmet zahtevkov po restituciji.

Arheologinja Zeynep Boz s turškega kulturnega ministrstva je prejšnji mesec za časopis Tagesspiegel komentirala, da dvomi o legalnosti nemškega lastništva oltarja, ki bi se po njenih besedah "moral vrniti pod žarke pergamonskega sonca" v severozahodni Turčiji.

Barbara Helwing sicer priznava, da gre pri tem za "kompleksno vprašanje", in napoveduje, da bodo v času zaprtja muzeja nadaljevali raziskovanje izvora artefaktov v svoji zbirki.