Bálint Szimler v Črni piki, ki je vezana na specifične madžarske razmere, a zrcali številne univerzalne resnice, razgali šolski sistem, zgrajen na temeljih dosledne indoktrinacije, poniževanja otrok in arbitrarnih, utesnjujočih pravil.

Zgodba je postavljena v nekakšno nedoločno sedanjost, a bi se – vsaj po razpadajočem šolskem inventarju sodeč – prav lahko odvijala tudi pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. Kleč je namreč ravno v tem, da se nič nikoli zares ne spremeni. Črna pika gledalca na subtilen, nemoralizirajoč način opozori na kognitivno disonanco: nekatere stvari jemljemo za samoumevne, ker so se dogajale tudi nam samim. Šola taka pač je. Učitelji pač tako ravnajo.

Tak fatalizem je popolnoma tuj malemu Palku (Paul Mátis), petošolcu, ki se je v Budimpešto priselil iz Berlina. Madžarsko sicer razume, a se kljub temu počuti, kot da okolica govori drug jezik: nihče mu ne pojasni, zakaj se stvari počnejo drugače, zakaj ne sme zavrniti kosila, če ni lačen, ali povedati, če ga kaj moti. Že po prvih manjših trenjih ga učitelji klasificirajo kot "problematičnega otroka", kakršne je seveda treba še strožje sankcionirati. Fantiča, ki se ob trku z avtoritetami umakne v popoln molk, odrasli bombardirajo s pokroviteljsko vzgojnostjo ("Ali veš, zakaj si zaslužiš kazen?"). Otrok nima besed, da bi se postavil zase, v tako neuravnoteženem razmerju moči pa je tako ali tako vsak odgovor napačen.

Sorodna novica Nagrade 35. Liffa: glavno nagrado že drugo leto zapored osvojil madžarski režiser

Za Palkovo stisko pa ni slepa mlada razredničarka Juci (Anna Mészöly), ki je najmanj dvajset mlajša od vseh kolegov v zbornici. Ti jo radi zasujejo z "dobronamernimi" nasveti, kako pokoriti otroke in jim vsiliti avtoriteto. Težko se je znebiti občutka, da šolo vidijo kot bojno polje, na katerem so – v imenu obveznega kurikuluma – dovoljeni vsi prijemi psihološke prisile, terorja in celo nasilja. Otroci se menjajo, sistem ostaja nespremenljiv.

Ob vsem tem Szimler ne skuša demonizirati učiteljev: zaveda se, da se soočajo s pomanjkanjem kadrov, opreme in financ ter z nenehno preobremenjenostjo. Le kdo bo v okolju, kjer ljudi arbitrarno odpuščajo zaradi nepatriotskih objav na Facebooku, preizkušal inovativne ali empatične pedagoške metode? Juci kmalu ugotovi, da se lahko konformira ali pa spakira kovčke, tretje možnosti ni.

V svetu arbitrarnih preprek in kafkovske birokracije, kjer že menjava razbitega okna za seboj potegne kup papirologije in se izkaže za praktično neobvladljiv projekt, Szimler opozarja na tiho kolateralno škodo: izbris avtonomije in spodkopavanje samozavesti že v rosnih otroških letih.

S 37-letnim Szimlerjem, ki pravi, da je bil pred tem filmom "z eno nogo že nazaj v ZDA", sva za MMC spregovorila o nemogoči situaciji financiranja filmov na Madžarskem, o pomenu junaštva in vztrajanja ter o pasteh konformizma. Več pa v spodnjem intervjuju.

Že drugo leto zapored na Liffu slavi zmago madžarski film; lani je vodomca dobil Ádám Császi za Tri tisoč oštevilčenih opek. Je madžarski film prevetrila nova generacija inovativnih ustvarjalcev? Ali pa so vsi ti odlični izdelki posledica tiste stare maksime, da je represivna, kulturi nenaklonjena politična situacija plodovito okolje za angažirano umetnost?

Mislim, da to drugo (smeh). Ádám Császi je približno moje starosti, prav tako Gábor Reisz, ki je lani s filmom Explanation for Everything zmagal v sekciji Orizzonti na beneškem filmskem festivalu. Stari smo okrog štirideset let, tako da nam ne bi ravno rekel "nova" generacija. Bolj gre za to, da so umetniki ugotovili, da morajo spregovoriti o težavah sodobne Madžarske in o vsem, kar se dogaja okrog nas.

Črno piko ste posneli brez državne finančne podpore. Ste namerno zaobšli kanale javnega financiranja ali vam sredstev niso odobrili?

Bilo je namerno. Pred tem projektom sem imel neki drugi scenarij, ki sem ga skoraj dve leti razvijal v sodelovanju z Madžarskim nacionalnim filmskim skladom (NFI). V sistemu, v kakršnem živimo zdaj, se praviloma zgodi, da vlada prevzame vajeti v svoje roke in se vtakne v vsak vidik določenega projekta – pa naj gre za financiranje filmov, upravljanje šol in univerz, medije, vse po vrsti. Na vodstvene položaje postavljajo svoje ljudi, ki praviloma niso strokovno usposobljeni. Na področju filma se je vse sfižilo še precej pozno, ker je imel prejšnji direktor NFI-ja vezi z vladajočo stranko, zato je lahko stvari vodil malo po svoje. Po njegovi smrti ga je nasledila druga garnitura, ki je moj scenarij po dveh letih dela gladko zavrnila. Politika je prevzela tudi vodstvo moje alme mater, prestižne Akademije za gledališče in film; študentje so takrat iz protesta dva meseca zasedali univerzo, a brez uspeha.

Oba dogodka, ki sta se zgodila približno sočasno, sta mi tako priskutila sistem, da sem sklenil, da ga ne nameravam legitimizirati s tem, da bi jih prosil za pomoč. Vse skupaj me je tudi motiviralo za pisanje Črne pike; lotil sem se je iz gole frustracije nad tem, da se nikoli nič ne premakne. Nekaj časa protestiramo, na koncu pa oni zmagajo, in to se mi zdi nesprejemljivo.

Kako ste torej na koncu zbrali sredstva?

Najprej je naše produkcijsko podjetje vložilo svoj lastni denar; zaslužili smo ga z organizacijo stand-up dogodkov na Madžarskem. V gosteh smo imeli največje zvezde, kot sta John Cleese in Bill Burr. Potem se je vest razširila in našlo se je še nekaj producentov, ki so bili pripravljeni sodelovati. Pod film je podpisanih 19 producentov, vsak je prispeval, kolikor je lahko. Veliko ljudi je delalo brezplačno ali pa za zelo nizek honorar. Kar smo imeli, smo poskušali porabiti za ekipo. Težko določiš vsoto za uslugo, ki ti jo je nekdo naredil, tako da ne vem, koliko bi film stal, če bi vsem plačali, kot se spodobi.

Udejstvujete se tudi kot programski direktor Mednarodnega filmskega festivala v Budimpešti, pravkar se je končala njegova prva izvedba. Del tega festivala je bila ustanovitev fundacije za financiranje neodvisnih filmov. Bi radi pomagali mlajšim kolegom, ki se znajdejo v podobnem položaju, kot ste se vi?

Tako je. Moja izkušnja s tem, kako je filmska industrija strnila vrste in priskočila na pomoč, je bila neverjetna in ohrabrujoča, zato sem jo hotel deliti še z drugimi. Dolgočasno je, če se ves čas samo pritožuješ nad vsem. Sam se ne maram preveč pritoževati, raje skušam poiskati konstruktiven pristop in dejansko kaj ustvariti. Na srečo na Madžarskem dela veliko mednarodnih produkcijskih hiš, kar pomeni, da je tudi veliko ljudi, ki imajo na razpolago denar za "dobrodelne namene", če se tako izrazim – torej za naš sklad. Naš cilj je, da vsako leto financiramo vsaj en film, ki sicer ne bi bil realiziran. Sam sem imel srečo, ker sem v filmski industriji poznal kar nekaj ljudi, tako da sem lahko opravil nekaj klicev in prosil za pomoč. Kdor nima takih zvez, ima pa zelo dobro idejo in talent, je to zanj resnično žalostno.

Kljub vsem finančnim stiskam pa ste Črno piko posneli na film in ne digitalno. Načeloma to velja za veliko dražji pristop. Zakaj se vam je zdel nujen?

Odločitev ni bila lahka. Ker nismo imeli veliko denarja, je bilo treba ogromen del proračuna vložiti v filmski trak. Če delaš z digitalno kamero, potrebuješ ogromno opreme za osvetlitev in podobnih rekvizitov, da vse skupaj ni videti slabo. Kadar snemaš na film, bo slika avtomatično dobila teksturo, barve bodo lepo usklajene, cela vizualna podoba bo zaokrožena. Z igralci sem delal po improvizacijski metodi, zato otrok nisem hotel zmesti s tem, da bi okrog njih razpostavil ogromno opreme. Lahko so se premikali po prostoru, kot bi se tudi sicer.

Direktor fotografije Marcell Rév ima kariero v Hollywoodu; bil je direktor fotografije pri serijah Evforija in The Idol, snema videospote za Beyonce, Lady Gaga in podobne. To pomeni, da si lahko ustvari lastne razmere za snemanje na film. Ko se je pridružil projektu, smo se začeli resno pogovarjati o tem, ali si lahko privoščimo filmski trak in kakšne prednosti ima. Gre namreč tudi za to, da je filmski trak na neki način nostalgičen, melanholičen, če hočete. Z Marcellom sva se veliko pogovarjala o tem, kako se človek počuti v otroštvu. Pokazal mi je staro sliko svojih otrok, ki se mu je zdela lepa, ampak tudi neznansko žalostna, ker je to obdobje, ki se ne bo vrnilo nikoli več in je ujeto samo še na fotografiji. Zdelo se nama je, da film ujame to intenzivno melanholijo, ki je za naju ključni del otroštva.

Ko smo prizor posneli, smo ga zaprli v škatlo in poslali v razvijanje. Šele pozneje smo torej videli, kaj smo dobili. Nismo sproti preverjali posnetega. Kar je nastalo, je nastalo, takšna je bila naša filozofija.

In na koncu niste imeli nobenih obžalovanj glede tega tveganja?

Morda bi v retrospektivi kaj spremenil, ampak tako je vedno. Verjetno so vse skupaj bolj obžalovali producenti, ker smo porabili veliko več filma, kot so pričakovali.

V Črni piki je avtobiografski element. Tudi sami ste del otroštva preživeli v tujini in se potem vrnili na Madžarsko. Ste že kot otrok opazili kakšno razliko med pedagoškimi pristopi v Ameriki in na Madžarskem?

Absolutno. S filmom nisem želel primerjati različnih šolskih sistemov, ker sem bil del ameriškega samo do vključno tretjega razreda. Tudi madžarski sistem je precej boljši na razredni stopnji, ker z majhnimi otroki še znajo ravnati. Spomnim se, da se mi ob vrnitvi iz ZDA ni niti sanjalo, kaj me čaka v madžarski osnovni šoli. Nisem razumel, kakšna pravila moram kar naenkrat upoštevati, zakaj tako zelo ne odobravajo govorjena v razredu, zakaj ne marajo izražanja misli in čustev. Pred tem sem oboževal šolo, vsako jutro sem komaj čakal, da bom prišel v razred. V Ameriki ti vcepijo samozavest, dajo ti vedeti, da lahko z okolico deliš svoje mnenje. Na Madžarskem je bilo vse to kar naenkrat prepovedano, tega nisem mogel razumeti. Težko sem sprejel, da je učitelj kar naenkrat avtoriteta visoko nad mano. Moja reakcija je bila, da sem postal upornik. Ampak nekateri otroci se ne morejo upreti in v takem položaju samo utihnejo, tako kot Palko v filmu.

Ampak zgodbe v resnici ne pripovedujete z otroške perspektive, veliko pozornosti posvetite spletkam in dramam v zbornici. Kako ste dobili uvid v ekosistem učiteljev? Ste šli raziskovat na teren?

Scenarij sem začel pisati marca, dva meseca pozneje sem imel že prvi osnutek in obris zgodbe. Osnova so bile moje lastne izkušnje v šoli, hotel pa sem videti še, kakšne so razmere zdaj. Več kot enkrat sem preživel cel šolski dan s petim razredom, govoril sem z ravnatelji, z učitelji, ki so jih odpustili iz političnih razlogov. V fazi iskanja snemalne lokacije sem imel obhod več kot 25 šol, po katerih me je vedno peljal ravnatelj ali kak pomočnik. Na teh obiskih sem se vsakič pogovarjal z osebjem in večkrat so mi povedali, da se je pri njih zgodilo kaj takega kot v scenariju – da je učitelj udaril otroka in jo odnesel brez posledic. Na YouTubu sem gledal kakšnih trideset posnetkov raznih šolskih slovesnosti, nabiral sem tudi zgodbe prijateljev in znancev. Moj cilj je bil pokazati stanje, kakršno v resnici je.

Iz vsega povedanega sklepam, da avtoritarni pristop učiteljev, ki s(m)o ga mnogi izkusili v osemdesetih letih in prej, ni stvar preteklosti. Sodobne pedagoške metode in spoznanja torej niso korenito prenovili učnega procesa?

Točno tako. Pravzaprav je celo slabše, ker je tako veliko pomanjkanje učiteljev. Tisti učitelji, ki so ostali, so večinoma pripadniki starejše generacije, brez svežih okrepitev – mladi ljudje se ne odločajo za ta poklic, ker je služba preprosto preveč zahtevna za tako rekoč minimalno plačo. Šole so izgubile kakršno koli avtonomijo, ker jih je novi sistem centraliziral v eno samo ustanovo s skupnim vodstvom. Šola na primer nima več svojega bančnega računa, tako da ne more reševati vsakodnevnih težav in izvajati popravil drugače, kot da vloži obrazce in oddaja prošnje višjim uradnikom, ki pa jim seveda ni mar, ker situacije ne vidijo na lastne oči in se vsakodnevno ne srečujejo s problemom.

Ste kdaj dobili občutek, da je to ohranjanje statusa quo namerno in ne samo posledica malomarnosti? Izkoreninjanje individualnosti in uporništva pri otrocih pomaga vzgajati ubogljive državljane, ki se ne sprašujejo preveč o svojem političnem vodstvu.

To je bila ena glavnih stvari, ki sem jih hotel povedati s filmom. Najprej sem imel različico scenarija, v katerem je bila prva polovica zgodbe posvečena učencu Palku, druga polovica pa učiteljici Juci. Ideja je bila: če nas v šoli učijo samo ubogljivosti, bomo zrasli v upogljive, plašne odrasle. Tak človek ne bo odprl ust, ko bo videl ravnanje, popolnoma skregano z njegovimi načeli.

V Črni piki pokažete, da je vsak položaj, v katerem obstajajo pravila, potencialno tiranski in zatiralski: še vratar se izživlja nad obiskovalci, ki uporabljajo napačna vrata za vhod ali izhod. Starši se na roditeljskem sestanku s skupnimi močmi znesejo nad manj premožno mamo, ki prosi za skrajšanje predvidenega šolskega izleta. Ne gre torej samo za učitelje, ampak za širši problem človeške narave?

Šolski sistem otrok ne uči o moralni odgovornosti, o pravilnih reakcijah na situacije, ki so moralno ali etično sporne. Taki otroci odrastejo v ljudi, ki bodo vedno krivili druge. To se zgodi tudi v filmu: starši za težave z otroki krivijo učitelje, bogati krivijo revno mamo, da "ni dovolj odgovorno varčevala za šolski izlet", učitelji krivijo neubogljive otroke … Iz tega začaranega kroga je nemogoče izstopiti, če v konkretnem položaju nisi sposoben dojeti koncepta lastne odgovornosti.

Črna pika hoče biti provokativen film zato, ker s primerom ene šole ilustrira širšo madžarsko družbo. Učiteljica Juci bi morala biti v resnici še bolj nadležna – gledalca mora zmotiti ta lik učiteljice, ki vidi nepravilnosti in je zaradi njih prizadeta, a ne privzdigne glasu. Ko prideš iz kinodvorane, boš morda dojel, da je enako nadležno, ko v svojem življenju ostajamo pasivni in odvračamo pogled. Na tujem primeru je vedno lažje dojeti poanto kot na svojem.

Juci na začetku spominja na tisti stereotipni, idealistični lik mlade učiteljice, ki bo lastnoročno rehabilitirala "težavne mulce", kot na primer Michelle Pfeiffer v Nevarnih srcih. Takih filmov je bilo v devetdesetih veliko. Jucijin neuspeh priča tudi o tem, da je problem sistemski in da ne moremo samo čakati na junake, da bodo kaj spremenili?

Se strinjam. Ne vem, ali imajo zgodbe o junakih in izjemnih posameznikih v tej situaciji pravi učinek. Raje ljudem potisnem v obraz resnico o tem, kako grozno je stanje v šolah. Če se vam zdi film frustrirajoč, potem lahko razumete, kako sem se počutil ob obiskih na osnovnih šolah. Če bo dovolj ljudi dovolj dolgo frustriranih, se morda lahko začne kaj spreminjati.

Ko sem pisal Črno piko, sem imel pred očmi spomin na to, kako sem se počutil, ko sem prvič videl film V vročici noči (Do the Right Thing) Spika Leeja. Star sem bil 17 ali 18 let; šokiran sem bil ob tem, da je policist v filmu preprosto umoril človeka. Režiser ne more brez kakršnega koli svarila ali uvoda narediti nečesa tako šokantnega, sem si mislil. Šele kakih petnajst minut po odjavni špici sem dojel: to je jeza, ki jo moram v resnici čutiti zaradi policijskega nasilja nad temnopoltimi. Žrtve nasilja ne dobijo nobenih razlag, nobenih utemeljitev, nobenih opravičil. In prav je, da jih tudi v filmu ni. V tem duhu sem se hotel lotiti svojega filma.

V filmu je dolg prizor šolske predstave. Otroci uprizarjajo Cervantesovo tragedijo Obleganje Numancije (El cerco de Numancia). To je drama, ki se konča s skupinskim samomorom prebivalcev obleganega mesta, ki nočejo pasti v suženjstvo rimskega imperija. Zakaj se vam je zdelo pomembno tako izpostaviti predstavo, ki je osnovnošolsko gledališče najverjetneje ne bi uprizarjalo?

Od samega začetka sem hotel imeti "film v filmu", nekaj, kar bo imelo čisto drugačen ton in videz od preostanka zgodbe. Vedel sem tudi, da ta zgodba v zgodbi ne sme biti madžarska, ampak da se moram preseliti v drug zgodovinski čas in kraj. Tako situacije ne moreš neposredno aplicirati na madžarsko sedanjost, gre samo za primer junaštva. Gledalec lahko naredi korak ali dva nazaj od konkretnega zapleta v filmu in razmisli, o čem zgodba v resnici govori. Gledališka predstava torej ilustrira, da je bilo nekoč davno tako pomembno braniti čast in moralno pokončnost, tako pomembno solidarno držati skupaj, da so bili ljudje za to pripravljeni žrtvovati svoja življenja. To je trenutek v filmu, ko se odmaknemo od problematike šolskega sistema in spregovorimo o širših problemih družbe. Ko bo pozneje cela učiteljska zbornica ignorirala razkritje o nasilnem kolegu, to ni samo njihova tišina, ampak tišina celotne družbe.

Zanimajo me vaši načrti za prihodnost. Se boste tudi za vsak potencialni naslednji projekt lotili neodvisnega zbiranja sredstev, o katerem sva govorila prej? Na neki način bi bilo verjetno lažje nadaljevati ustvarjalno pot v tujini.

Pravkar smo zagnali festival in filmski sklad, o katerih sva prej govorila. Za oboje imam še ogromno idej in nedokončanih načrtov. Pred Črno piko sem bil, če sem iskren, z eno nogo že v ZDA, skoraj dokončno sem bil odločen, da se bom preselil. Potem pa sem si rekel, da ne morem samo pobegniti, ne da bi prej vsaj poskusil kaj narediti. Če že govorim o osebni odgovornosti ljudi, potem je čas, da se za nekaj postavim. To je dolžnost umetnika.

Ne bi emigriral, ker hočem snemati ameriške filme. Emigriral bi, ker je na Madžarskem tako zadušljivo in klavstrofobično. Ne bi rad rekel, da sem se vdal – ponosen sem na to, kar smo ustvarili na Madžarskem, in upam, da to še ni konec. Po drugi strani pa si ne nameravam zapirati možnosti za delo. Trenutno je še manj možnosti kot prej, da bi mi madžarski filmski sklad odobril sredstva za nov film.

Pa čeprav je bila Črna pika nagrajena v Locarnu?

To ni bilo v mainstreamovskih medijih praktično niti omenjeno. Pretvarjajo se, da film ne obstaja. Ampak briga me, za to mi je vseeno. Grozno je to, da ti noben uspeh ne olajša financiranja za naprej, nasprotno, še celo oteži ti ga. Moral si bom sam ustvariti razmere za delo.