Že desetletja je nepogrešljiv na gledaliških odrih, pa tudi na televizijskih in filmskih zaslonih. Ob njegovi podobi človeka najprej prešine, da ga čaka smeh, nepozaben je bil kot Zmago Batina ali dr. Jarc v Naši mali kliniki. A kot pravi sam, je ta del igralske plati začel odkrivati šele pozneje v karieri. Najprej so ga, tudi zaradi življenjskih razmer, zaposlovale resnejše vloge. "V igralske vode sem prišel kot resen igralec, tudi malo zatežen (smeh), in so me sprva kar malo prisilili v komične vode, počasi so me mehčali," je prvak SNG-ja Drama povedal v pogovoru v prazni Kavarni Drama, katerih stene rišejo prizore izjemnih predstav in igralcev iz bogate Dramine zakladnice, v kateri že 32 let svoj del v mozaiku soustvarja tudi Emeršič.

Kot pravi sam, rad ustvarja tudi zunaj sten Drame, na kar gleda kot na izlete, a v isti sapi poudarja, da je bila Drama zanj vedno temelj. "Tu notri sem pustil veliko več kot pol svojega življenja, in to res z vsem srcem, bitjem in žitjem ali kako se reče temu."

Po srednji gradbeni šoli je najprej študiral na Višji komercialni šoli v Mariboru in tam leta 1984 končal prvo stopnjo ekonomije. V tem času je sodeloval na Študentskem odru v Mariboru, kjer so nanizali vrsto odličnih predstav, s katerimi so obredli Jugoslavijo in Evropo, izstopali so predvsem Ionescovi Stoli.

V študijskem letu 1990/91 je doštudiral dramsko igro in umetniško besedo v letniku profesorjev Kristijana Mucka in Dušana Mlakarja ter že med študijem igral v Mestnem gledališču ljubljanskem in v Drami SNG-ja Maribor. Leta 1992 je postal član ljubljanske Drame in v skoraj treh desetletjih odigral vrsto nepozabnih vlog, obenem pa nastopa tudi v filmih in na televiziji. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi dve Borštnikovi, in bil dvakrat žlahtni komedijant.

Trenutno igra v predstavah Skopuh, Razbiti vrč in Še vedno Alice.

Več v intervjuju. Vabljeni k branju.

Skopuh je ena zadnjih premier na velikem odru Drame pred njeno prenovo. Živimo v času, ko je v bistvu diskrepanca med bogatimi, ki so še bogatejši, in revnimi, ki so še revnejši, čedalje večja. Kaj za vas pomeni pojem skopuh?
Kot igralec se seveda ukvarjam z iskanjem vzporednic z današnjim časom, ne zato, ker hočem, pač pa ker nisem živel v tistem času, živim namreč v tem času in vse moje izkušnje izhajajo iz tega časa. Na začetku študija sem videl, da je preučevanje skopuštva v današnjem času pravzaprav preširok pojem. V gledališkem listu je zanimiv tekst od N'toka, v katerem se je lotil bogataša Anderliča in njegovih izjav o eliti. Sam sem razmišljal širše, o svetovnih milijarderjih, o tem odstotku ljudi, ki imajo v rokah vse bogastvo sveta in ki bi z malo truda lahko nahranili milijardo ljudi oz. priskrbeli, da bi lahko z minimalnimi sredstvi živeli bolje. V bistvu sem razmišljal o tem, da je današnje skopuštvo to, da bogataš izvaja dobrodelne dejavnosti, ampak na koncu vidiš, da je ta dobrodelnost več ali manj ena krinka, ki njemu prinaša samo še večji dobiček. Da ne gre za dobrodelnost zaradi dobrodelništva, ampak zaradi profita, skozi katerega on sebe dokazuje kot ne vem koga. Po drugi strani pa njegovi delavci, ki mu omogočajo, da lahko ima vse to, stavkajo, ker nimajo za jesti. To je današnje skopuštvo, da si dobrodelen, samo tam, kjer vidiš, da ti prinaša dobiček. In tega je ogromno. Ta dobrodelnost je samo ena krinka, ki pa seveda tudi verjetno nekomu pomaga, tega tudi ne moremo zatajiti.

Termina škrt se dejansko skoraj ne uporablja več, ker je svet danes že tako narejen, da je že v bistvu škrt. Vsak se, bolj ali manj, bori samo še zase. Celotne družine se prepirajo zaradi dediščine ali nekih drugih materialnih stvari, skratka denar ima res veliko moč. V predstavi se skriva vrsta podvprašanj in mislim, da lahko vsak od gledalcev v njej najde nekaj, o čemer se lahko prevprašuje.

Sam sem že večkrat dejal, da sem lahko skopuh pri zelo minornih zadevah, recimo glede plačevanja parkirnine. Sovražim plačevanje parkirnine, ne vem, zakaj se mi zdi, da ta prostor ni od nikogar, to je naše. Zakaj mi lahko nekdo zaračuna parkiranje?! Pa vem, da je treba parkirišče čistiti in vzdrževati, ampak saj zato dajemo že drugje neki denar. Zakaj dovolijo te bogate parkirne hiše, recimo pri UKC-ju je parkirna hiša v lasti Anderliča, parkirnina pa je oderuško draga. Pridejo reveži iz vse države, da grejo na pregled ali obisk, recimo nekdo pride na obisk, da še zadnje pol ure vidi svojo ženo ali pa moža, ki umira in mu še zaračunajo 12 evrov za nekaj ur parkiranja.

Da se vrnem k predstavi: ob razmišljanju o vseh vidikih skopuštva sem se potem odločil, da se omejim na ta lonček zlata. Moliere si je tematiko izposodil od Plavta (rimski komediograf, ki je živel v 3. stoletju pred našim štetjem). Osredinil sem se na skopost kot način življenja. Ne poznamo namreč predzgodbe Harpagona.

Ko opazujemo travme ali odklonsko vedenje posameznika, vsi analizirajo njegovo preteklost, otroštvo. Običajno se tam skrivajo travme, ki so vodile v odklonsko vedenje.
Osebno mislim, da je ni stvari, za katero ne bi našel razloga v preteklosti, tudi pri največjih morilcih in ne vem kakšnih kriminalcih lahko vidiš, da za njihova dejanja obstajajo neki razlogi. Sam pogosto rečem, da se mi zdi res izredno redko, če sploh, čisto zlo pri človeku. Zlo ni prirojeno samo po sebi, vedno je neka situacija, ki človeka privede do tega, da nekaj naredi na način, kot ga naredi. Glede tega je seveda mogoče, da me psihologi z lahkoto demantirajo. Mislim pa, da je res redko, da se rodijo ljudje, ki nimajo nobene empatije do česar koli.

Harpagon torej goji zelo tesen odnos s svojim denarjem, v odnosu do njega se izkaže vsa njegova filozofija sveta. Tako sem se odločil, ker sem videl, da s tem pokrijem vse. Če si obseden z denarjem, če denar postane tvoj otrok, prijatelj, vse, torej da ga personificiraš, popolnoma izgubiš odnos oziroma občutek, kakšen odnos bi moral imeti do ljudi okoli sebe, zato ker jih preprosto ne vidiš več, ker je denar pač pomembnejši. Skratka spremeniš odnos do ljudi. Tvoj odnos do ljudi zmeraj zrcali tisto, s čimer si obseden ali pa v kar si zaljubljen. V tem sem potem našel pot do tega, da se Harpagon spusti v projekt poroke. Hkrati pa gre tudi za njegovo nečimrnost, ki izvira iz tega, da ima z denarjem moč. Tudi da si omisli mlado ženo.

Vse spada zraven. Ne vemo, koliko časa je že od tega, kar mu je umrla žena, recimo, da ni dolgo, glede na to, da se še zmeraj vsi, otroka in Harpagon, sklicujejo nanjo. On ima zdaj denar in se mi zdi, da se mu je zdelo, da bi še lahko doživel kakšno radost življenja. Ta denar je v bistvu nekaj, za kar si predstavlja, da mu odpira vrata do mlade žene, ne gre samo za sopotnico, ki bo šla z njim skozi življenje, ampak da je to neki luksuz, o katerem je sam odločil oz. ga izbral.

Situacija me malo spominja na Playboyeva dekleta in starce, ki so si nabavili te mlada dekleta, ki so sicer vedela, v čem je njihova korist v takem odnosu.

On si to ljubezen namisli, čeprav je pri tem iskren, za ker dejansko misli, da je njegova pravica. Pri starejših ljudeh je v ljubezni malo drugače, ne iščeš, ne moreš iskati in ne moreš najti takšne ljubezni, energije, norosti, kot jo najdejo mladi ljudje. Ko si starejši, se ne moreš več tako zaljubiti, kot si se pri 20. Harpagon si pa predstavlja, da pa bi bilo to vendarle mogoče. Hvala bogu, na koncu zmaga razum, zmaga mladost. Harpagon se iskreno moti: njegova ljubezen je iskrena, toda gre za to, da se on iskreno moti v njej, ta njegova obsedenost je dejansko rezultat vsega, kar se v igri dogaja, torej tudi te personifikacije denarja, ki ga nagovarja kot prijatelja, ki mu daje tolažbo. On pravi "Ubogi denar", ne ubogi jaz, ki sem ga izgubil, ampak je prepričan, da denar trpi brez njega. Kako, kdo ga boža, kdo ga občuduje, kdo ga razume, kdo se z njim ukvarja …

Režiser Unkovski ima poseben način dela. Pred to predstavo nas ni poznal in ni vedel veliko o nas, nekaj časa smo zato porabili, da smo se sploh spoznali, da smo se skozi ta tekst nekako sprehajali. Pustil nam je domišljijo, sicer je nakazal, kaj bi si želel, a smo poskušali različne stvari, nekaj zavrgli, nekaj obdržali. Sčasoma je videl, da mi lahko zaupa, in sem ta lik pravzaprav bolj ali manj čisto sam oblikoval, on pa me je energijsko peljal skozi predstavo. Namreč na začetku sem bil malo preintenziven, potem sem bil malo preagresiven, on me je ves čas mehčal, da mi ni treba biti tako grob, če hočem doseči zoprnost, o kateri govorijo drugi liki v predstavi.

Režiser si je zamislil, da bi Harpagon moral imeti neki intimen trenutek s svojim denarjem. Nekega dne me je prešinilo, kako narediti prizor z denarjem. Zamislil sem si nekaj zelo preprostega. Številni, ki si skozi življenje pridelajo malo trebuščka, ga, ko so siti, gladijo z rokami. Ponudil sem mu maziljenje z denarjem po trebuhu, kar izzove smeh in zgražanje hkrati, kar mi je zelo všeč.

Tekst je star več kot 350 let, a obravnava brezčasne teme. V igri je jasno, kako se konča, zmaga razum, Harpagon se umakne mladim. Če potegnem vzporednico z današnjim svetom, pa se zdi, da smo na taki stopnji družbenega razvoja, da ni gotovosti, da bo res zmagal razum. Vzvodi moči so brezsramni, denar lomasti po vseh načelih.
To je zelo filozofsko. Lahko pojasnim, kako gledam ta svet: tako ali tako se mi namreč zdi, da smo izgubili, ampak ne samo zaradi financ in vsega, v čemer smo se izbrusili, ampak da smo izgubili smer, v katero gre svet, in to smo se v bistvu sami odločili. Verjamem, da se ne znamo več odpovedati ugodnostim, do katerih smo se spravili s tehnološkimi stvarmi. Predvsem me skrbi – tega se ne da več ustaviti –, da smo se v tistem trenutku, ko smo se odločili, da nam je najpomembneje razvijati nekaj, kar ni povezano s človeškimi odnosi in ne s človekom samim, odločili za svoj lasten propad.

Mislim, da je smer, v katero gremo, človekov propad. Sam sem, hvala bogu, doživel del življenja, v katerem sem doživel različne faze odnosov. Še danes, če bi me nekdo na hitro vprašal, kaj se mi zdi zame največji izum človeštva, bi odgovoril vokman. Tam nekje leta 1978 sem za tri dni dobil na posodo vokman. Zima je bila, bilo je pol metra snega, mogoče ena zadnjih res snežnih zim, pokrajina je bila res krasna. Sneg je zadušil zvok, čisto suhi glasovi so bili, ker je sneg zvočni izolator. In tako sem, oblečen kot medved, hodil v čisti tišini po velikem snegu, s tistim vokmanom na ušesih. In glasba je hodila z mano, kar je bilo predtem nemogoče. Bilo je čarobno, še danes je spomin na to čaroben. Ljudje, ki so že pri dveh letih buljili v zaslone telefona, si ne morejo predstavljati, kaj je to pomenilo, da si se lahko nekam prestavil, hodil in je šla glasba s tabo. Še danes se spomnim skladbe, še vedno je ena mojih najljubših: John Martyn Fine Lines.

Zdaj je vse tako dosegljivo, od materialnih stvari do podatkov, en klik in vse preveriš. Za nič se ni treba močno potruditi, kot smo se nekoč. Si moral v knjižnico, brskati po straneh številnih knjig in si mogoče našel na dveh straneh, kar si iskal. Skratka, moral si se potruditi. Zdaj je pa tako, da vpišeš tri ključne besede in je to to, z umetno inteligenco je šlo pa še korak dlje. Pred kratkim sem praznoval rojstni dan in sem moral prebrati tekst, ki ga sploh nisem razumel: govoril je o meni in mojem življenju, bil pa je mestoma popolnoma nesmiseln. Izkazalo se je, da ga je napisal ChatGPT.

Seveda je tehnološki napredek dobrodošel do določene mere, zdi se mi zdravo, da človeku pomaga, a da se ta še vedno trudi za napredek. Če se izoliraš od skupnosti, če nimaš potrebe po odnosih, druženju, potem bo to imelo velike posledice za družbo. Ko se bodo hoteli poročiti, ko bodo hoteli odnose, se bo to zelo poznalo. Ne vem, koliko bodo sposobni delati kompromise v življenju, koliko bodo sposobni nekaj potrpeti v odnosu, ko imaš družino, je potrebno veliko prilagajanja.

Družba gre v smer individualizacije. Družba sedi za mizo, a se ne pogovarja, temveč vsak tipka na svoj telefon.
Če pogledaš po restavraciji, ko greš na kosilo, ali če gledaš na sploh po mestu, vidiš, da sta mož in žena vsak na svojem telefonu, niti pogledata se ne, verjetno samo na koncu, ko rečeta, kdo bo plačal, saj se pogledata. Meni se zdi, da gre v tem pogledu človeštvo v slabo smer.

V gledališču je koncept ravno obraten: vaše delo temelji na skupinskem delu, na velikem medosebnem čutenju energije. Včasih se ta energija tako zelo poklopi, da neka predstava postane izjemna.
To je ta magija, to je tisto, kar dela gledališče izjemno. Pravzaprav nikoli ne veš, ko stopiš v neki študij, kaj se bo izcimilo, pa lahko imaš najboljše ljudi. Saj veš, da če imaš čudovito ekipo, bo predstava gotovo solidna. Ampak tisti presežek, tisti zlati prah, ki se usuje nate, na vse skupaj, no, za to se pa ne moreš odločiti, to se zgodi, gre za skupek naključij in sreče.

Predstava, ki se je meni zdela čudežna, je bila Čakajoč Godota (op. v sezoni 1999/2000) v režiji Jovanovića. Meni se zdi, da je bila to res strašna predstava v vseh pogledih, kako je bila narejena, kako smo bili igralci v njej. Ampak to ni bilo samo naključje, režiser Dušan Jovanović je nekako, ne vem, ali to intuitivno ali je to bilo zavestno, izbral štiri ljudi, ki smo takrat neverjetno ogromno časa prebili skupaj in smo se torej poznali do potankosti, če lahko tako rečem. Z Gregorjem Bakovićem sva bila takrat kakšno desetletje kot brata, ves čas sva tičala skupaj, bila sva tako mentalno povezana, da sva si dopolnjevala stavke, ne da bi kdor koli opazil, da sva govorila oba. Potem sta bila še Jernej Šugman in Alojz Svete, vsi smo se res veliko družili. V predstavo smo dodali ogromno podrobnosti, ki niso imele povezave s tekstom, a se je vse ulilo vanjo. Ko sva odpela pesem Vsak je sam, v bistvu sva to bolj z mimiko odplesala kot gluhonemi z govorico, je bil to res izjemno lep trenutek, vsi so mislili, da gre za godojevski trenutek, pa ni bil, bil je čisto najin in to je Dušan vedel, zato naju je ves čas spodbujal.

Posebno poglavje je bila glasba: dolgo smo čakali na glasbo, z nami je sodeloval romunski avtor, ki je živel v Parizu. Še 10 dni pred premiero ni bilo glasbe, smo že skoraj obupali, potem pa jo je poslal in bila je popolna. Pričakoval je otroka in je med drugim posnel zvoke iz maternice. Ne da bi videl predstavo, je zanjo pripravil popolno glasbo. Potem je svoje dodala še Meta s scenografijo. Videti je bilo kot planet Malega princa, v bistvu polovica njega, in ves čas smo igrali na tej viseči polovici, kar je bilo izjemno naporno.

Zdaj pri Skopuhu je Unkovski dejal, da ni težava tega aktualizirati, narediti moderno, reči, da je Molierov tekst starinski, da ga bomo prepisali ali da ga bomo po svoje povedali, kar počne moderno gledališče, je lahko. Seveda lahko vse to storiš. Samo potem je na mestu vprašanje, zakaj si sploh vzel Molierov tekst. Delaj svojo različico o skopuštvu. Unkovski je predstavo moderniziral z, lahko bi rekli, kakofonijo elementov, od plesa, opere do zelo fizičnega gledališča, do vsega, kar smo si lahko namislili in k čemur nas je spodbujal. Iz te različnosti je potem naredil predstavo, o kateri sem že tudi slišal, da je starinska. Včasih me malo zaboli, ker starinskost pomeni nekaj negativnega.

Pogosto razmišljam o kritikih. Zakaj gre nekdo v gledališče, da se postavi v položaj, ko bo gledal predstavo s svojega vidika, in potem ocenjuje, kako bi sam naredil predstavo. Pojdi potem in jo naredi. Toda če jo greš gledat, jo oceni v žanru, za katerega se je odločil režiser. Ne gre za to, da on ne ve, da bi predstavo lahko posodobil, da bi jo lahko naredil na drugačen način, toda odločil se jo je narediti, kot se je. Glej torej skozi njegove oči. Po predstavah doslej se mi zdi, da so ljudje strašno zadovoljni, da jim je všeč, da se da tudi drami nasmejati, hkrati pa je med vrsticami predstava zelo pronicljiva.

To ni noben statistični podatek, ampak sam vem, da so predstave odmevne, ko me začnejo ljudje ustavljati. K temu jih namreč nekaj napelje, kar pomeni, da jih je predstava nagovorila. Živim v Murglah, veliko prebivalcev tam je izobraženih, zdravniki, odvetniki, profesorji ... Veliko med njimi je tudi gledalcev Drame, in ko grem mimo s psom in me ustavi kakšna gospa ter me ogovori, potem vem, da je predstava v njej izzvala odziv, nekaj jo je sprovociralo, kar pomeni, da je naš namen dosežen.

Naš cilj je zadovoljiti tiste, ki sedijo v gledališču, in kdor koli hoče to prezreti na račun modernizacije ali česa podobnega, dejansko blefira.

V enem od intervjujev ste rekli, da ste zelo pridni. Kaj za vas v gledališkem smislu biti priden? In kot drugo ste poudarili srečo: ker igralec ima lahko vse, bom rekla atribute z vidika sposobnosti, ampak ta kemija z občinstvom je neoprijemljiva in z atributi nepovezana. Do nje pride ali ne, potrebna je tudi sreča. Kako sta se pridnost in sreča sestavili pri vas?
Pogosto razmišljam o tem, kako pomembno se mi zdi, da imaš igralsko higieno, kot pravim temu. To pomeni več stvari: da si na neki način fit v glavi ob vseh temah, da si ne zapiraš vrat, da nimaš stvari, ki jim rečeš ne, češ ne maram te teme, da si ne izbiraš različnih žanrov, da si odprt, da razumeš, kaj gledališče je, in to je vse, od modernega do smešnega, do žalostnega, do tragičnega, do neumnega, skratka, da si odprt za vse stvari. Ali si jih sposoben sprejeti vase, je pa druga stvar. Higiena je, da v bistvu na neki način poskusiš sam pri sebi ugotoviti, da se potrudiš za iskrenost v tem, kar počneš, da se ne postaviš v pozicijo, da je vse, kar narediš, dobro, da se ne postaviš v pozicijo, da si preskromen, da znaš držati neko realnost, če to obstaja, objektivno mnenje in to objektivno mnenje dobiš iz tega, za kar sam misliš, da si naredil, kar je lahko sicer zmotno in iz tega, kar občinstvo razume, kar je lahko tudi subjektivno, ampak če se ti odzivi ponavljajo, postane že malo objektivno.

Zdi se mi, da je higiena to, da se ne izpustiš iz rok, če se ti zdi, da so tvoji odkloni šli v smer neke poenostavitve, da se ti več ne da, da delaš po najmanjši mogoči liniji napora, da nehaš raziskovati te stvari, ampak daš malo od sebe, da si ne rečeš “ za ta denar je to do dovolj”. Pogosto vidim kolege, ki rečejo, da ves čas dobivajo ene in iste vloge. Ne vem, meni se zdijo vsi liki popolnoma različni. Zame je torej higiena, da se ves čas spremljaš tudi kot človek, da se gledaš v ogledalo, da zavestno sprejemaš svoje spremembe.

Za zavestno življenje je tempo pogosto prehiter.
Vse skupaj izhaja iz tega, da je gledališče res skupinsko delo, in tudi če imaš malo vlogo, moraš vedeti, da si del tega z nekim namenom. Sam ne znam delati mimo tega. Da bi soliral zaradi tega, ker sem to sposoben ali pa da bi se razbohotil, če to gre v škodo, vsebini ali kateremu koli drugemu igralcu, to mi ne pade na misel, se pa skušam dogovoriti, če imam idejo, ali jo je mogoče uresničiti oz. vključiti. Skratka, meni se zdi, da takoj ko pozabiš na skupnost, predstava težko doseže svoj cilj.

Ena od vaših krasnih predstav je bila Art, v kateri ste nasmejali tisoče skupaj z Jernejem Šugmanom in Alešem Valičem. Pod režijo se je podpisal Žarko Petan.
Igrali smo jo kar 18 let. Mislim, da še ni bilo predstave v Sloveniji, ki bi se igrala 18 let in bi jo še danes, če bi bil Jernej med nami. Kar smo iz leta v leto ugotavljali, je bilo, da starejši ko smo, boljša je ta predstava.

Med pripravami na predstavo smo se Aleš, Jernej in jaz ukvarjali s tem, da je bil predvideni jezik v predstavi zelo papirnat, neživljenjski. Taki izrazi, ki jih pravzaprav sploh ne izgovoriš, kaj šele, da bi jih v realnem življenju uporabljal. Da bi govorili bolj pogovorno, pa smo ugotovili, da je preveč dela, zato smo ostali pri prvotnem prevodu. In po vsaki predstavi, tudi po 250., smo si rekli: "Ej, kaj si zdaj ti tam na novo dodajal, ta stavek je prvič čisto pogovoren, ne spada v to, daj to nazaj ven." Včasih te nekaj prisili v to, pozabiš nekaj in si izmisliš nekaj, ne da gre naprej in potem to človek kar zakodira, naenkrat se kar ponavlja in tako smo si pred vsako predstavo opominjali, česa ne smemo, po predstavi pa smo si očitali, kaj smo naredili.

Med nami je veljal dogovor, da predstavo igramo, dokler prvi med nami ne umre. To se je žal zgodilo prehitro, milijonkrat prehitro. Kako ga pogrešam, Jerneja, kot človeka, strašno sva se imela rada.

Skratka, igralci si moramo povedati stvari in všeč mi je, kadar sem v zasedbi, kjer si to lahko povemo. Včasih je treba stvari še povaditi, tako kot avtomobil je treba tudi predstavo servisirati. Lepo mi je, če lahko prideš in poveš svoje mnenje, ker seveda je to včasih delikatno, kakšni igralci si težko dajo kaj dopovedati, gre za zelo intimne stvari, igra je zelo intimna stvar, tu je res veliko ranljivosti. Igralci se odpiramo glede takih stvari, glede katerih se pravzaprav nihče na svetu ne izpostavlja, to je zelo občutljivo, če ti iz sebe potegneš nekaj, česar ne bi nikoli v življenju tega naredil. Po drugi strani pa moramo imeti trdo kožo, ker režiser pa v bistvu lahko reče: "Ej, to je grozno, to je popolnoma zanič," zato smo včasih tako občutljivi za kritike.

Kritike imajo danes drugačno težo kot nekoč. Se spomnim, kako je Ivanka Mežan v intervjuju povedala, kako so zjutraj tekli po časopis, da bi videli, kaj so kritiki zapisali o predstavi. Danes je drugače, zdi se, da je kritika postala podcenjena.
Kritike so nekoč pisale avtoritete. Se spomnim, kako smo nekoč brali kritiko Vidmarja. Na dveh straneh je pisal samo o dveh igralcih. Potem so bili Vasja Predan, pa Inkret … In ti so spremljali delo igralca in videli napredek iz predstave v predstavo. Danes pa tega spomina ni več, zato je kritika tako nepomembna, ker je tako trenutna, ker je tako nepovezana s časom.
Včasih je bilo res lepo brati kritike, seveda smo se tudi strahotno jezili, včasih smo celo doživljali, da je nekdo na vso moč grozil komu, tudi tepli so se s kritiki.

Kako se je med vašo kariero spreminjal vaš odnos do režiserjev? Predstavljam si, da z leti, ko ima igralec več izkušenj, postane bolj suveren tudi v odnosu do režiserja. Hkrati pa ste se tudi že preizkusili kot režiser. Je to za vas nadgradnja igralskega dela ali kako gledate na režijo?
Sam oz. naša generacija je imela srečo, da je ujela najplemenitejša, ustvarjalna leta, več velikih režiserjev, ki so z nami zelo radi delali. In to nas je malček razvadilo. Ko delaš s Korunom, z Jovanovićem, Tauferjem, ogromno nekih režiserjev je prihajalo tudi od drugod in delali so res odlično. Skratka, ko se ti srečaš s temi veličinami, če zdaj ostanem samo pri Dušanu in pri Korunu, pa recimo Janezu Pipanu – ti ljudje so meni ogromno dali, drugače so se ukvarjali s predstavo kot zdaj marsikdaj, ko pride režiser in vidim, da skoraj prvič z mano bere tekst. To pomeni, da preprosto nimajo časa, delajo po štiri predstave na leto. Korun ne bi nikoli delal režije sproti, Dušan tudi ne, pa je znal improvizirati, imel je res dober občutek.

Skratka, ti režiserji so nas razvadili, zato smo imeli ob menjavi generacije nekaj časa težave. Želeli so obrniti novo poglavje, se postaviti na zemljevid. Če si odprt, potem gre lažje, gledališče se je začelo spreminjati, sam na režijo gledam zelo odprto, blefiranja pa ne prenesem. To se zelo začuti in takrat se jaz običajno uprem. Uprem se na primer tako – to imajo zelo radi danes –, da dobim domačo nalogo. Tega prej nikoli ni bilo, Dušan mi ni nikoli dal domače naloge. Glej, doma napiši nekaj. Pa kaj si nor?! Včasih ima to res smisel, razumeš, pri Kralju Ubuju smo na primer tako delali, z Lorencijem ne, ampak ta Ubu je imel smisel, tam sem videl smisel v tem. V času, ko je nastal Kralj Ubu, je bilo res smešno oz. provokativno, če si ti prišel na oder in si rekel drek. Ne vem, kaj bi danes moral narediti, da bi dosegel tak učinek.

Všeč mi je, kadar vidim, da ima nekdo res idejo, kadar razmišlja, kaj bi bilo za predstavo dobro. Kadar pa je to neka bližnjica, ker se ljudje ne znajo več ukvarjati ... – in imam občutek, da se danes ljudje več ne znamo ukvarjati s tistim, za kar se mi zdi, da bi moralo biti, vsaj meni je kot igralcu in pri tem poklicu najbolj všeč, in to je psihologija odnosov –, potem to ni v redu. Ti moraš skozi proces: če sta dva zaljubljena, pač moraš to videti, če hočeš to verjeti.

Treba je najti neko mero. Sam sem doslej enkrat režiral, in sicer komedijo. Želel sem poskusiti, ker sem videl, da imam vedno neke pripombe in ideje in sem si rekel, pa zakaj boš zdaj drugim glavo skakal. Naredili smo dobro komedijo, kot režiser sem se zelo ukvarjal z igro, gre za zgodbo, ki lepo teče. Mislim, da znam ljudi peljati skozi neka psihološka stanja, da jih znam napeljati k temu, kako bi prišli do tega, torej gre za 'kovčing', ne še za režijo, ki je potem razširjena zadeva še na druge.

Trdo sva delala z Jernejem Kogovškom, ki je delal tega Butlja, ni bilo preprosto, da ne bo pomote, Jernej je zelo markanten, a po navadi deluje bolj v ozadju, tukaj pa je bil lider, okoli njega se vse dogaja in je imel sprva kar nekaj zadržkov, a sva lepo trla te njegove orehe v glavi. Mislim, da sva naredila perfektno vlogo.

Vaše polje ustvarjanja je zelo široko, poleg gledališča ste posneli tudi vrsto filmov in v zadnjih letih tudi različnih televizijskih serij. Med drugim ste igrali tudi v prvem slovenskem filmu Babica gre na jug čisto na začetku vaše kariere. Vaša lika Zmaga Batine in dr. Jarca sta ponarodela. Vas kdaj frustrira, da vas več ljudi pozna z malih zaslonov kot z gledaliških odrov.
To je znova stvar razvoja. Kot si na začetku rekla, uporabila si besedo, ki je bila meni všeč, pa se takrat nisem nič obregnil. Sreča je zelo pomembna v tem poklicu. Sam sem stopil v ta poklic skrajno resno, nisem imel pojma, ali imam dar za komiko, ker me to ni zanimalo. Kot je znano, sem obiskoval gradbeno šolo, potem študiral na ekonomski. Ves čas pa sem bil dejaven na Študentskem odru v Mariboru. Bojan Jablanovec je odprl študentski oder v Mariboru pod okriljem KUD-a Študen, ko je šel na akademijo, pa sem prevzel vodenje. Potem smo naredili še pet predstav, to so bile kar velike predstave, z njimi smo gostovali na Linhartovem srečanju, pa tudi drugod po Jugoslaviji smo gostovali, pa tudi drugje po Evropi. Ena od izjemno uspešnih predstav so bili Ionescovi Stoli, z Dariem Vargo sva jo igrala več kot 50-krat, kar je za amatersko predstavo izjemno visoka številka. Dobila sva tudi številne nagrade. Spomnim se, kako je enkrat pozneje, ko sem bil že igralec, prišel Peter Božič, mojster za dramatiko absurda, in mi je povedal, da sem mu bil najbolj všeč v Stolih, da jih je videl zelo veliko, a da je bila najina uprizoritev najboljša od vseh.

Skratka, v igralske vode sem prišel kot resen igralec, tudi malo zatežen (smeh), in so me sprva kar malo prisilili v komične vode, počasi so me mehčali. Hkrati je tako, da je bila moja življenja situacija takrat resna: kar se tiče materialne podpore, nisem imel nobenega zaledja doma. Ko sem prišel v Ljubljano, sem natančno računal, ali imam denar za vsak kos kruha ob kosilu, tenko sem piskal. In tudi zato sem izkoristil priložnost, ko se je ponudila možnost za snemanje oglasov, ker je to zame pomenilo izboljšanje gmotnega stanja, da sem lahko plačal sobo in normalno živel. Hkrati pa je to potegnilo za seboj določene stvari. Nikoli pa nisem sprejel določenega dela samo zato, da bi zaslužil, vedno je bil moj kriterij, da je bila stvar tudi kakovostna. Pazil sem, da si ne bi pokvaril imidža, in mislim, da sem kar dobro krmaril.

Tako so me počasi napeljali na to, da sem v bistvu lahko tudi zelo dober komik. Kot je dejal moj profesor, “komike se ne moreč naučiti, komiko imaš v riti al pa ne”. Prišle so priložnosti in ni mi žal za nobeno od njih, si pa predstavljam, da bi moja pot bila precej drugačna, če ne bi zaplul tudi v te vode, vprašanje je, kako bi se razvijal kot človek. Zdi se mi, da mi je osebno to koristilo, mi je pa verjetno naredilo tudi ogromno škode, recimo, nekaj časa sem veliko snemal filme, potem se je to nekje ustavilo.

Na primer lik Zmaga Batine, ki sva ga ustvarila z Markom Naberšnikom, mi je bil zelo všeč, v njega sva dala vso zgodovino Maribora, kot sva jo kot Mariborčana lahko. Zelo sem užival v njem.

Dejstvo je, da se pri nas hitro govori omalovažujoče o komerciali, kar se mi ne zdi čisto pošteno. Komerciala mora imeti širino, ampak meni se zdi, da je v Sloveniji, ki je tako majhna, to velika težava, Slovenija je namreč ravno toliko premajhna, da moraš izredno paziti, kaj bi lahko bila neka sredina, ničla, splošna normalnost. Če hočeš narediti nekaj zunaj okvirov, moraš iti vedno v obe smeri, tudi v tisto, ki gre čim bolj proti tistim, ki so vedno bolj zahtevni. Ker če ne greš v obe smeri, pravzaprav ne zajameš nikogar oz. zajameš zelo majhen krog ljudi. To je zagata veliko glasbenikov: poznam perfektne glasbenike, ki imajo krasne pesmi, ampak njihov domet je zelo ozek.

Neinstitucionalno ustvarjanje sem vedno jemal kot neke vrste izlet in na izlet lahko greš tja, kjer ti je lepo. In običajno sem hodil na izlete iz Drame, ampak ta hiša je meni bila zmeraj temelj, tu notri sem pustil veliko več kot pol svojega življenja in to res z vsem srcem, bitjem in žitjem ali kako se reče temu. Mislim, da sem eden najbolj produktivnih igralcev, v 90. letih prejšnjega stoletja sem bil leta med tistimi, ki so imeli največ predstav na leto. Zelo sem se nagaral, od malih vlog do velikih vlog, zelo sem se trudil, zelo sem si želel, zelo sem bil ambiciozen v smislu, da si želim dobro delati, da ne popuščam, da ne vržem teksta na mizo in rečem, glej, ne bom igral, to je premajhna vloga. Meni se je zdelo, da manjša vloga, kot je bila, večji izziv sem imel v tem – če smo predstavo odigrali in jo je kritik omenil, da sem imel recimo osmo vlogo, pa je v kritiki omenil štiri in je moja med to četverico. To se meni zdi vedno zmaga.