Izbojevala je marsikatero bitko, hkrati pa je številnim v svetu umetnosti ponudila podporo in mentorstvo, so zapisali v utemeljitvi letošnje nagrade Igorja Zabela za kulturo in teorijo, ki jo bodo slavnostno podelili danes zvečer v Cukrarni. Z njo se bienalno poklonijo kustosom, zgodovinarjem, teoretikom, piscem in kritikom za prodorne dosežke na področju vizualne umetnosti in kulture srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope. Kot so še dodali, nas "Bojana Pejić s svojim delom vabi v nikoli končan kritični proces".
Čeprav večino časa deluje na svobodi, je ustvarjalka kompleksnih in pronicljivih projektov.
Gospa Bojana Pejić, poudarjate pomen heterogenosti vzhoda – vsaka dežela ima svojo kulturno zgodovino in sedanjost, že znotraj držav so te razlike prisotne. Torej gre za neke vrste pojasnilo stereotipnih ideoloških podob zatiranega in nerazvitega Vzhoda.
Z vzhodnoevropskimi zgodbami se ukvarjam že več kot 20 let. Prva velika razstava, ki sem jo naredila s kolegi in kolegicami iz muzeja Moderna Museet v Stockholmu, je imela naslov After the Wall: Art and Culture in Post-Communist Europe, torej Po zidu: Umetnost in kultura v postkomunistični Evropi. Spraševala sem se, ali imamo pravico to regijo predstavljati ko celoto. Seveda je to nemogoče. Bilo je nemogoče že v obdobju socializma, kaj šele danes. V 90-ih letih prejšnjega stoletja je bila na območju nekdanje Jugoslavije vojna in imeli smo drugačno zgodbo kot Čehi ali baltske države. Kot zgodovinarka se poskušam izogibati stereotipom in nacionalizmu – tega je bilo v postkomunističnem obdobju po vsej vzhodni Evropi polno –, vendar nacionalizma niso imenovali ideologija, temveč identiteta. Ko se je vaša država leta 2004 pridružila Evropski uniji, je v prispevku na BBC-ju novinar rekel: Slovenija je majhna dežela z veliko identiteto. Zdelo se mi je odlično, saj smo vsi majhne dežele z veliko identiteto.
Na eni strani na umetnost vplivajo politike, družbeni normativi, vrednote, na drugi pa se tudi sami umetniki in umetnice ukvarjajo s temi temami. Vi obravnavate razmerje med kulturo v socializmu in po njem. Kakšen pomen ima preučevanje preteklosti za razumevanje prihodnosti?
V 90-ih je bilo socialistično obdobje povsem očrnjeno, pozabiti smo ga morali, da bi šli lahko v prihodnost. Nekateri umetniki so se sicer ukvarjali z njim, vendar se ni izpostavljalo prav nič, kar je bilo pozitivnega, na primer spolna enakopravnost. Ne upam si reči, da v socializmu ni bilo prostitucije, a bila je manj vidna. Ali pa da ni bilo družinskega nasilja. Vendar te zadeve skoraj niso bile upodobljene, niso postale téma v umetnosti. Imate umetnike s Kube ali iz Vietnama, ki jih zanima preteklost lastnih kultur, imate slovenske in hrvaške umetnike, ki jih, spet drugih pa ne. Ni splošnega odgovora. 30 let po smrti komunizma pa se lahko vprašamo, ali je to tisto, kar smo imeli skupnega. Lahko še govorimo o tem? Za mlade je to kot bizantinska umetnost. Jaz sem vedno želela obravnavati posamezna dela in z razstavami ugotavljati, kako delujejo.
Kakšno vlogo imata spol in feministični kontekst v umetnosti vzhodne Evrope, kako to povezujete v svojih projektih?
Spol in feminizem nista sinonima. Ko smo opravljali raziskavo za mednarodno razstavo Gender Check o feminilnosti in maskulinosti v umetnosti vzhodne Evrope, so kolegi in kolegice iz 24 držav poiskali primere iz svoje zgodovine in ugotovila sem, da jih je 22 predlagalo le umetnice, torej nobenega moškega. To je bilo treba ponovno premisliti. Poanta téme spola, pa tudi feminizma, niso ženske. Neki kritik feminizma je nekoč rekel, da so njegov problem prav ženske (pove šaljivo). Jaz pa sem mnenja, da smo problem feminizma mi vsi. Zelo znan švedski umetnostni zgodovinar je podal tole definicijo: bistvo feminizmov, s poudarkom na množini, saj nikoli ni obstajal le en feminizem, je demokratičnost. Jaz pa dodam, da tudi državljanstvo.
V kakšnem razmerju so kulture vzhoda in zahoda, tudi glede interpretacij?
Imeli smo številne simpozije, na katerih so vzhodnoevropski umetnostni zgodovinarji kritizirali tako imenovani zahodni pogled. Meni ta pristop ni bil blizu, ker ima v naši stroki po mojem mnenju vsakdo pravico razlagati našo in sploh vsako umetnost. Redko jo, in kdaj so tudi klišejski, ampak ne vedno. Vesela sem, kadar se piše o vzhodnoevropski umetnosti. Kar zadeva globalizacijo in liberalni kapitalizem, smo pa tako ali tako vsi v istem kotlu. Socialistične države so se odločile za to pot. Bile so sanje o drugih možnostih, ampak dobili smo, kar smo.
V utemeljitvi nagrade Igorja Zabela so zapisali, da ste zaslužni za mednarodno prepoznavnost številnih umetniških glasov. Kako doseči prodor vzhodnoevropskih umetnic in umetnikov v svet?
To vprašanje ima še drugo stran: morda ste me želeli vprašati, kako zaželeni so vzhodnoevropski umetniki na trgu. Jaz sem glede tega nekoliko staromodna in me ne zanimajo tržne cene. Mnenja sem, da položaj na trgu umetnikom ne pomaga kaj dosti pri doseganju mednarodne prepoznavnosti. Se pa zavedam, da morajo prodajati, da si lahko plačajo najemnino, materiale. Kdaj so za njimi galerije in te vzamejo polovico, kdaj poslujejo sami. No, v idealistični različici trga je umetnost videna in kroži.
Ampak kljub vsemu, kako pomembno pa je za globalno uvrščanje vzhodnoevropskih umetnic in umetnikov, da prodirajo prav s temami, značilnimi za vzhodno Evropo, ali to ne igra vloge in so lahko tematsko vsestranski?
Univerzalnost umetnosti in njene zgodovine je koncept zahoda. Ko sem jaz v 70-ih študirala v Beogradu in smo se učili o univerzalni umetnostni zgodovini, je ta bila zahodna. Nismo se ukvarjali s sovjetsko avantgardo, ki je pomenila začetek modernizma v tej regiji. Vse je stvar zanimanja. Mene so vedno zanimali umetniki, ki delajo težave. To ne pomeni, da greš na barikade ali uporabiš pištole. Gre za umetnike, ki na primer problematizirajo svojo seksualnost, homoseksualnost drugače. Kot sem ugotovila na razstavi v Stockholmu, so umetniki v 90-ih prek umetnosti delovali kot državljani. In državljanstvo – ki sem ga že prej omenila – ni univerzalna kategorija. O tem lahko sanjarimo, ja, ampak vsakdo je del svoje države. Ni dolžnost umetnikov, da bi dajali odgovore na družbena vprašanja, temveč da si drznejo postavljati vprašanja. Na primer zakaj feminizem še vedno ni sprejet na univerzah. Obstaja teorija, da poznamo dve zgodovini umetnosti: ena se piše na univerzah, druga pa nastaja v galerijah in muzejih. In ko pomislim na prve feministične teorije v vzhodni Evropi sredi 80-ih, so se te začele v razstavnih katalogih, ne v akademskih krogih. In še vedno številne univerze menijo, da feminizem ni pravi način, kako gledati na umetnost. Ker naj bi bili univerzalni. Ne, nismo univerzalni.
Del programa pa je bila še mednarodna konferenca Tako blizu: Ekologije življenja in smrti, ki misli našo prihodnost, minljivost in možnosti ukrepanja, tudi ob pomoči umetnosti, na vse bolj ogroženi zemlji. Bomo lahko le životarili ali res živeli do svojega neizogibnega konca?
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje