Božo Vrećo je že več let deležen veliko občudovanja zaradi svojega načina petja sevdaha, pesmi, ki jih piše v tem žanru, pa tudi zaradi svojega videza. Pravijo mu princ sevdaha. Samouki pevec, magister arheologije na umetniški sceni deluje skoraj enajst let. V zadnjem času nastopa s priznanimi regionalnimi glasbenimi umetniki, kot so Miroslav Tadić, Vasil Hadžimanov in zdaj tudi kitarist Edin Karamazov.

"Tako kot so vse moje pesmi vedno sad moje čustvenosti in mi kot jata ptic vzletajo iz duše ter postanejo del vseh nas, je tudi z mojimi sodelavci, mojimi glasbeniki, ki jih zelo pozorno izbiram in ki enako pozorno izberejo mene, ali jih izbere vesolje in nas v danem trenutku združi", nam pripoveduje takoj po nastopu v Mariboru.

Vprašali smo ga, kdaj lahko pričakujemo sodelovanje s katerim izmed slovenskih umetnikov. »Sodeloval bom z odličnim slovenskim pianistom.« Božo Vrećo izdaja knjige, sklada in piše pesmi o sevdahu, ustvarja svoja oblačila, skratka, z vsem bitjem živi svojo umetnost. »Ne moremo vsi biti 'art'. Za tisto, kar je 'art', pa moraš živeti. Ne gre samo za to, da stopiš na oder.«

Vprašali smo ga, kako odgovarja na nenehna vprašanja novinarjev o njegovem videzu, načinu oblačenja.

»Kot posamezniki, človeška vrsta, poznamo moško, žensko in otroško naravo, ki se ji ne bi smeli nikoli odpovedati, ker nas pelje v domišljijski svet. Ta trojnost, ta triptih v nas, ki zelo dobro živi in gori, je nekaj, kar je spremenljivo, kar vedno poudarjam, o čemer pišem in pojem in se brez besed pogovarjam tudi s svojim bitjem.«

Kaj je zanj sevdah, tradicionalna ljubezenska pesem iz BiH, koliko nanj vpliva ta melanholična glasba? »Nisem depresiven, še več, zelo rad imam tragičnost sevdalinke. Tudi ta se preliva v nas in nas oblikuje, preoblikuje, krepi, kali, spreminja. Mislim, da nas celo spreminja na bolje, nas utrjuje in izbrusi za vse, kar nas še čaka. Prav v takih besedilih sem našel tudi najglobljo ljubezen, najmočnejša čustva in strast. Brez takega trpljenja ne moreš pokazati, koliko nekoga ljubiš.«

"Če je ljubezen aktivizem, sem jaz njen pionir", je odgovoril na vprašanje, ali je sevdah zanj tudi oblika aktivizma. »Zastanimo in se posvetimo tej ljubezni z vsako besedo, verzom in pesmijo. Naj bo to edina revolucija, ki si je želimo – da se imamo veliko bolj radi, da se veliko bolje razumemo, da veliko bolj sprejemamo drug drugega.« Po prvem nastopu v Mariboru je bil Božo Vrećo povabljen, naj naslednje leto nastopi tudi na Lentu.

Edin Karamazov, ki so ga Mariborčani lahko slišali pred kratkim, je kot kitarist in lavtist nastopil na vseh pomembnejših odrih v Evropi. Občinstvo je najbolj zanimalo njegovo sodelovanje s Stingom. »Imam privilegij in srečo, da sodelujem z odličnimi pevci. Sting je starejši od mene, Božo pa mlajši. Sem kot nekakšen Stingov mlajši brat, Božu pa svetujem kot starejši brat. Ta ali ona pesem – vseeno mi je, zame je kot življenjska pot. Zelo sem srečen in počaščen, da sem na odru z izjemnimi pevci. "

Znan je tudi po tem, da rad igra na ulici. Zadnjič je to naredil v Dubrovniku. »Ko sem živel v Dubrovniku, ne prav dolgo od tega, pred sedmimi, osmimi leti, sem vadil zunaj, v parku ali kje drugje. Vedno grem daleč od štirih sten, med katerimi smo glasbeniki morda celo ujeti.« Edin Karamazov se je rodil v Bosni in Hercegovini, na Maribor pa ima prav posebne spomine. "To je mesto, ki ga imam zelo rad in ga dobro poznam. Spominjam se ljubih prijateljev, potovanja z avtoštopom v Maribor, k prijatelju Stojku, ki je v Gradcu kupil novo ploščo, jaz pa sem štopal, da bi jo skupaj poslušala. Ta prijateljstva v naših malih življenjih ostajajo za vedno.«
Mariborski večer z Edinom Karamazovom in Božom Vrećo je bil prav to, srečanje z dobrimi prijatelji.