Ideje in nauki kmečkih uporov so se – sicer nekoliko bolj subtilno kot drugi družbeni fenomeni na Slovenskem – globoko vtrli v naše narodno samozavedanje, pa čeprav se Slovenec drugega desetletja 21. stoletja tega morda sploh ne zaveda.

Prvi koncept, ki se je utrdil v mentaliteti nadaljnjih rodov po odpravi fevdalizma 1848, je gotovo koncept boja za pravičnost. Upori kmetov na koncu srednjega in začetku novega veka na Slovenskem namreč niso zahtevali revolucionarnih sprememb, saj so se kmetje kljub neznosni bedi vse hujših fevdalnih zahtev, turških vpadov in prve avstrijsko-beneške vojne borili predvsem za povrnitev od Boga danega, pravičnega statusa quo. Od fevdalnih gospodarjev so zahtevali, da se držijo edinih pravičnih družbenih struktur, nikakor pa ni šlo za željo po vzpostavitvi novega družbenega reda.

"Kmečki upori niso bili prevratno gibanje, temveč nasprotno, konservativen boj za staro pravdo, torej boj za ohranitev starega fevdalnega ustroja družbe v času, ko se je z uveljavitvijo denarnega gospodarstva podiral stari ekonomski red. Upore lahko označimo celo kot protirevolucijo, ki so jo izvajali plemiški revolucionarji," pojasni Aleš Nagode z ljubljanske filozofske fakultete.

Za vse poznejše družbene upore in proteste na Slovenskem lahko povemo, da so bili v svoji esenci boji za pravičnost oziroma idejo pravičnosti. Za pomiritev družbe, v kateri vre protestna mentaliteta, je zato večkrat dovolj že samo upanje, da se pravičnost slej ko prej vzpostavi.

Druga koncepta, ki sta se nezadržno zasidrala v slovenski zavesti, pa sta ideji o puntarju kot nosilcu družbenih idealov in opozorilo vsakokratni oblasti, da ni nedotakljiva.

Glasbeni upor

Tudi glasba je med krvavimi kmečkimi upori, ki so bili brez izjem brutalno zatrti (zgodovinske lekcije se uporniki niso nikoli naučili), imela svojo vlogo, meni Tone Kregar, zgodovinar in frontman zasedbe Mi2: "Gotovo so tudi slovenski kmetje, kot drugi uporniki pred in za njimi, svojo bojno moralo dvigovali z glasbo in pesmijo. Napev, po katerem je stoletja pozneje Rado Simoniti priredil svojo Puntarsko, naj bi nastal prav v času t. i. vseslovenskega kmečkega upora leta 1515. Prav tako iz tistega časa izvirata puntarski gesli "le vkup, le vkup, uboga gmajna" in "stara pravda", ki ju je Mile Klopčič vstavil v besedilo omenjene pesmi in kar so, mimogrede, tudi prve v slovenskem jeziku natisnjene besede."

Prav zaradi – glede na preostalo Evropo sicer neznačilno – pomembne vloge kmeta v narodni zavesti je tudi v umetnosti bodisi puntar bodisi kmečki lik ohranil sila pomembno vlogo. Od Kreftove Velike puntarije in številnih drugih dramskih del do neštetih najpomembnejših likov slovenske literature (na primer Meta iz Tavčarjeve povesti Cvetje v jeseni in Meta iz Vorančevih Samorastnikov).

Kljub vseobsegajoči vlogi v slovenski umetnosti pa motiv kmečkih uporov v glasbi, sploh sodobnejši, najdemo veliko težje. Sicer so se kmečki upori tudi neposredno ohranili na slovenski glasbeni sceni, verjetno najbolj znana skladba s to tematiko je Puntarska (z enega najpomembnejših slovenskih glasbenih albumov Štorije in baldorije) Iztoka Mlakarja, motiv pa se pojavi tudi pri drugih izvajalcih, med njimi sta na primer Slon in Sadež (Slovenskega naroda sin).

Veliko večjo vlogo v slovenski glasbi pa imajo ideje, ki so vzklile s kmečkimi upori: ideja kritike družbene realnosti, ideja pravičnosti in ideja, da ima vsaka oblast, pa naj bo še tako mogočna, možnost alternative.

Proizvod skrajnih življenjskih razmer

Po svetu je glasba velikokrat delovala kot nekakšen podporni steber družbenim gibanjem, ki so se borili za pravičnost: Dylanov Blowing in The Wind, Sunday Bloody Sunday zasedbe U2, Cookejev A Change Is Gonna Come, Lennonov Imagine, tako rekoč celoten opus zasedb Rage Against The Machine in System of a Down ali himna enakopravnosti temnopoltih v izvedbi Billie Holiday, Strange Fruit.

"Bolj kot so razmere za življenje skrajne, bolj potrebujemo ljudje kemijske substance, ki naše stiske blažijo. Glasba predstavlja zelo dober in poceni obvod za takšne namene. V skrajnih situacijah, kot je na primer bluz na jugu ZDA v času suženjstva, gre zgolj za občutek lažnega opolnomočenja. V manj skrajnih situacijah pa nam lahko glasba nudi občutek povezanosti z drugimi, kar nas opogumlja.

Lep primer so protestne pesmi Boba Dylana v času boja za državljanske pravice temnopoltih Američanov, podobno funkcijo so imele tudi nekatere rockovske pesmi v času protestov proti vojni v VIetnamu. Pri nas so med drugo svetovno vojno imele podobno vlogo na primer pesmi Mateja Bora, ki so dajale partizanom pogum v boju s fašisti, nacisti in njihovimi domačimi pomagači," pojasni Gregor Tomc, profesor na ljubljanski fakulteti za družbene vede in soustanovitelj legendarne pankovske zasedbe Pankrti.

Nova realnost kmečkih uporov

Kmečki protesti so po letu 2010 dobili novo realnost tako na svetovni kot tudi lokalni ravni. Svet je dihal v zeitgeistu uporniških vrenj. Verjetno najpomembnejše gibanje za ekonomsko pravičnost je potekalo v New Yorku, kjer je protestiralo gibanje Occupy Wall Street, v Tuniziji je vzklilo protivladno gibanje, ki se je hitro razširilo še na Libijo, Egipt, Jemen, Sirijo in Bahrajn, Bližnji vzhod je preplavila arabska pomlad, pri nas pa je v tem obdobju potekala vseslovenska ljudska vstaja, protestniški ogenj so prvi zanetili v Mariboru. Vsem uporniškim gibanjem je bila skupna glasba, ki je poleg nasilnih izgredov ena redkih vzporednic uporniškim gibanjem ne glede na družbeni in zgodovinski kontekst.

"Če pogledaš čisto vsak protest, ki je v zadnjih nekaj letih potekal v Sloveniji, se je čutila neka nuja, da je zraven tudi glasba. To je tako rekoč že lastno vsem protestom. Če se spomniva na recimo zadnje Ruparjeve proteste ... Moment povezanosti, ki so ga najbolj izpostavljali, je Ruparjevo petje Slakovega Čebelarja," je povedal glasbenik in komik Igor Bračič, soustvarjalec Male terase (Kaj dogaja?) in član zasedbe Slon in Sadež.

"Splošno v obdobjih družbenega nemira običajno nastaja repertoar množične pesmi, ki postane simbol ene ali druge strani v konfliktu. Ta je orodje propagande ali mobilizacije. Pri tej "glasbi" je glasba v ozadju, saj je osnovni namen teh pesmi širjenje propagandnega ali mobilizacijskega sporočila. Velikokrat so uporabljeni že obstoječi napevi, ki so služili drugim namenom," pa je prepričan muzikolog Aleš Nagode.

Glasba sveta ne more rešiti, lahko pa ga polepša

Pa je glasba lahko kaj več kot le privesek nekemu družbenemu gibanju? Se morda v tej obliki umetnosti skriva potencial, ki bi lahko imel takšno združevalno moč, da bi lastnoročno pognal kolesje družbenega prevrata? Nagode takšno razmišljanje zavrača, pravi celo, da bi bilo takšno razumevanje glasbe zelo plitvo: "V najboljšem pomenu je glasba lahko en drobec v propagiranju idej, ki privedejo do sprememb."

Podobno razmišlja tudi Kregar, ki glasbi sicer daje pomembno, nikakor pa ne izključne vloge v poganjanju kolesja družbenih sprememb: "Nobena bistvena družbena sprememba se ne zgodi čez noč in ni posledica zgolj enega dejavnika. Je pa lahko glasba kamenček v mozaiku sprememb, enkrat večji, drugič manjši. Enkrat bolj kot spremljevalec in posrednik, drugič ima spet dejavnejšo vlogo. Rokenrol je gotovo dejavno vplival na spremembe v razmišljanju in vedenju zlasti mladih ljudi, posledično pa vplival na celotno družbo in odnose v njej. Na Zahodu zlasti v šestdesetih in sedemdesetih, pri nas pa še posebej v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je v različnih pojavnih oblikah, najizraziteje s pankom in novim valom, pomembno prispeval k procesu demokratizacije in liberalizacije javnega prostora in bil na neki način celo njegov glasnik. Seveda pa ne gre pretiravati, glasba sama po sebi nikoli ni spreminjala sveta."

Večnost družbenokritičnega sporočila

Glasba, ki na plečih nosi kritiko družbe in oblasti, je brezčasna, saj v njej najdemo pomen, tudi ko izgubi svoj trenutni zanos. Sporočilo velikokrat ostane enako relevantno še desetletja (v primeru idej kmečkih uporov pa celo stoletja) po njegovi aktualnosti. "Pred več kot desetletjem sem napisal pesem Dobrodošli na dvor, neke vrste anatomijo slovenske (post)tranzicijske stvarnosti. In bojim se, da od takrat ni šlo bistveno na bolje, v marsičem sta splošno družbeno ozračje in stanje duha celo slabši. Zato smo to skladbo spet vrnili na repertoar in morda je danes še bolj aktualen, kot je bil ob nastanku. Sicer pa si ves čas prizadevamo ločevati med družbeno angažiranostjo ter dnevnopolitično propagando in navijaštvom. Tega je povsod preveč in se mu želimo izogniti. Navsezadnje se tudi naši poslušalci razlikujejo po svetovnem nazoru in političnih preferencah in nima smisla, da bi še mi dodatno delili ljudi," dodaja Kregar.

Bračič pa opozarja tudi na nevarnost, ki jo v sebi nosi glasba s kritičnim, celo protestnim nabojem. Velikokrat se namreč zgodi, da glasbo nekega protiesteblišment gibanja politika vzame za svojo ali še huje, postane napačno interpretirana in izkrivljena za politične vzgibe:

"To se konstantno dogaja. Ameriški republikanci vedno vrtijo Born in The USA, ki je napisan kot kritika Reaganovega režima, oni pa ga razumejo popolnoma dobesedno, ne razumejo skladbe kot metafore. Zaradi takšnih in podobnih razlogov tudi veliko izvajalcev prepove uporabo svoje glasbe za prihod politikov na oder, da ne bi bila uporabljena v napačnem kontekstu. Ali pa ko politiki vrtijo Rage Against The Machine ... na kaj pa mislijo, da se oni jezijo?"

Izvajalci iz osemdesetih in devetdesetih le dobivajo naslednike

Najpomembnejše uporniško gibanje v sicer kratki zgodovini samostojne Slovenije je bil prav gotovo boj za lastno državo na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Tomc je prepričan, da bi bila brez glasbe, še posebej pankovske, ki je že v svoji esenci uporniška, slovenska osamosvojitev videti nekoliko drugače: "Mislim, da je bila edina slovenska pesem upora v drugi Jugoslaviji pank. Občutenja, ki jih je izražal pank, so opogumila številne ljudi, da so začeli alternativno politično delovati. Brez panka ne bi bilo novih družbenih gibanj in ne bi bilo slovenskih disidentov, posledično pa tudi ne bi bilo mirnega sestopa partije z oblasti."

Gotovo so to bile skladbe Pankrtov, Lačnega Franza in Vlada Kreslina, pa tudi ponarodeli stihi Tomaža Domicelja in Agropopova parodija Samo milijon, kar po Kregarjevem mnenju spet govori o neki slovenski specifiki in okolju, v katerem je ta glasba nastajala.

Kaj pa ta trenutek? Včasih se zdi, da je družbena kritika ostala zgolj v ritmih glasbe nekoliko starejših izvajalcev, raperjev, pankerjev in rokerjev iz prejšnjega stoletja. Po Kregarjevem mnenju so generacije izvajalcev iz osemdesetih in devetdesetih let logično starejše in nekoliko mehkejše, včasih celo oportune (družbena angažiranost je vendarle bolj domena mlajših, vročekrvnih generacij):

"Splošno gledano se ta splošna indolenca, ki smo ji priča že vrsto let, kaže tudi v glasbi. Svetlo izjemo predstavljajo nekateri raperji, raste tudi nova generacija pankerjev, vprašanje pa je, koliko njihova sporočilnost seže v mainstream in v kolikšni meri tja sploh sodi. Vprašanje je tudi, kako danes definiramo družbeno kritiko. Morda ni več le to, da nad čim bentiš ali s prstom kažeš na kak pojav ali početje, ki ti ni všeč. Včasih lahko kakšen na prvi pogled povsem nedolžna pesem pove veliko več o stanju v družbi in je posredno tudi njegova kritika."