Ustvarjalec s pravim imenom Kristjan Kroupa se je na domačem glasbenem obzorju pojavil pred slabim desetletjem, ko je kot eden od udeležencev Klubskega maratona Radia Študent obredel domačo klubsko sceno. S sodelovanjem pri tem projektu se je tudi njegovo polje ustvarjanja premaknilo od dub techna k bolj temačnim ambientalnim usmeritvam, nadaljnje dogajanje pa se je nato precej hitro odvilo.

Seveda se pot od slovenskih klubov do tega, da je žal zdaj že pokojni starosta elektronske glasbe Andrew Weatherall eno od Kroupovih izdaj opisal kot "osupljivo glasbeno delo", ni speljala naključno. Kot pove sam, verjame predvsem v trdo delo in na tem je osnovan tudi njegov uspeh, ki krepko presega lokalno sceno. Njegovo ustvarjanje v različnih glasbenih sferah vselej zaznamuje tenkočutni in poudarjeno raziskujoč pristop, tudi če gre za stvaritve, ki so zasidrane v klubski sferi.

Kroupa je skozi čas obudil še psevdonim Alleged Witches (v prevodu: domnevne čarovnice), pod katerim se ‒ samemu poimenovanju prikladno ‒ spogleduje s skrivnostnim, okultnim in zloveščo platjo človekovega obstoja. Prav v zdajšnje z mnogih vidikov skrajno nehvaležno obdobje je padel tudi izid njegovega dolgometražnega prvenca pri britanski založbi Natural Sciences, ki ga je podpisal s tem imenom.

Več pa v spodnjem intervjuju!

Ste eden izmed tistih redkih producentov elektronske glasbe pri nas, ki ste opozorili nase s sodelovanjem na Klubskem maratonu Radia Študent. V "klubsko karavano" ste bili vključeni leta 2013. Kaj vas je navedlo k temu, da ste se prijavili na ta natečaj?
Glasbeno sem bil dejaven že pred sodelovanjem na RŠ-evem Klubskem maratonu, moje prve izdaje segajo namreč v leto 2010. Takrat sem ustvarjal večinoma v sferah dub techna in je šlo večinoma za digitalne izdaje. V tistem času sem spoznaval ustvarjanje domačih ustvarjalcev, kot sta denimo Octex ali Organon. Začel sem obiskovati tudi dogodke v organizaciji kolektiva Elements, kjer sem spoznal tudi njihovega vodjo Tilna Ločniškarja, znanega pod imenom Schrauff, ki je takrat imel oddajo X-Machina na RŠ-u. Spoznavanje te scene in njenih akterjev me je tako rekoč privedlo do RŠ-a oziroma do boljšega seznanjenja s Klubskim maratonom. Seveda sem ta projekt precej bežno poznal že od prej, vendar sem nekako imel idejo, da je namenjen predvsem bolj kitarsko usmerjenem bendom. Nato pa sem videl, da je bil v letu 2012 med nastopajočimi tudi Timo Chinala, producent elektronske glasbe iz Prekmurja, ki je v tistem času nastopal še bolj kot ne z DJ-seti. To me je navedlo k temu, da sem se tudi sam prijavil, vendar s konkretno drugačno glasbo, kot sem jo izdajal do takrat.

Na natečaj sem poslal bistveno bolj temačno zveneče ambientalne stvaritve, ki sem jih ustvaril posebej za to priložnost. Sicer sem se tovrstni bolj eksperimentalno naravnani glasbi posvečal že prej, vendar sem jo ustvarjal bolj zase in je tudi nisem objavljal na raznih spletnih glasbenih platformah, kot je na primer SoundCloud. Prav Klubski maraton se mi je zdel odlična priložnost, da javnosti predstavim tudi svoje tovrstne stvaritve, kar se je na koncu izkazalo za pravilno odločitev.

Ste pred tem že nastopali v živo pred občinstvom?
Da, vendar mi je v spominu ostal predvsem nastop v letu 2012 v okviru programskega sklopa Kluba K4, ki se je imenoval Mlečni brki in je bil namenjen predstavljanju domačega glasbenega podmladka. Dogodek naj bi se odvil na odprtem, vendar je bil nato zaradi slabega vremena premaknjen v bližnjo kavarno Metropol, če me spomin ne vara. Pravzaprav nas je nastopilo kar nekaj, ki smo bili takrat še popolnoma na začetku svoje ustvarjalne poti, vendar so se ta imena na naši klubski sceni ohranila do danes ‒ to so na primer Your Gay Thoughts, Skeletonium in Vuka.

In kakšna izkušnja je bil Klubski maraton?
Klubski maraton je bil zame predvsem zelo zanimiva izkušnja. Večina klubov po Sloveniji, na odrih katerih sem v okviru tega nastopil, ima predvsem pečat kitarske glasbe. Tako da je bilo večini obiskovalcev teh prostorov kar nekako čudno slišati elektronsko glasbo tam, vendar se jih je večina kljub temu prepustila in se tudi precej pozitivno odzvala. Lahko bi dejali, da so predvsem bili pripravljeni dati priložnost nečemu novemu. Poleg tega je res dobra stran Klubskega maratona, da kot glasbenik spoznaš veliko ljudi, med njimi tudi organizatorje in promotorje. Ob tem lahko malo bolje spoznaš še odnose med njimi samimi ter tudi, kako te obravnavajo eni in drugi. Vendar pa morda za razliko od bolj kitarsko usmerjenih nastopajočih, ki so se skozi vsa ta leta predstavili na Klubskem maratonu, to zame ni bila tista resnično odskočna deska. Tudi sicer ti kot glasbeniku sami nastopi po Sloveniji ne bodo kar odprli vrat v tujino.

Če se ne motim, je v vaši nadaljnji zgodbi vendarle Radio Študent odigral neko vlogo na poti do Red Bull Music Academyja (RBMA) v Tokiu?
Drži. Po Klubskem maratonu sem se prijavil za vajeništvo na radiu kot tonski tehnik in v okviru tega sem spoznal tudi Dina Lalića, ki je bil v tistem času nekakšen tihi ambasador RBMA-ja v Sloveniji in je imel tudi s tem povezano oddajo na RŠ-u. On je bil tisti, ki mi je posredoval zgoščenko in prijavnico za RBMA, čeprav takrat sam nisem niti čisto zares vedel, za kaj gre. Vmes sem spoznal, da vajeništvo na radiu ni zame in tudi Dinovo spodbudo sem dal malo na stran. Izpolnjevanja prijavnice sem se lotil šele dva meseca pred rokom za oddajo. Mimogrede, ta prijavnica je poleg drugega vsebovala tudi več kot 50 psiholoških vprašanj in sem jo izpolnjevali vsaj devet ur.

Odkrito povedano si od prijave nisem kaj veliko obetal. Šele ko sem izvedel, da sem bil iz množice 6000 prijavljenih izbran med 60 udeležencev akademije v Tokiu, sem se malo resneje posvetil vprašanju, kaj sploh je RBMA. Takrat sem videl, da so bila v letih poprej med udeleženci danes res velika imena elektronske scene, kot so Nina Kraviz, Objekt, Hudson Mohawke ali Flying Lotus. Nemara je bilo celo bolje, da sem se do te mere nevedno lotil zadeve, se precej neobremenjeno podal vanjo in sledil predvsem svoji vesti, ne da bi preračunljivo razmišljal, kaj bi bilo pametno navesti na prijavnici.

Kakšna vprašanja pa so bila na prijavnici za Tokio?
Dejansko je bil vključen tudi znameniti Rorschachov test s packami črnila (smeh). Potem sem moral na primer navesti, kateri slovenski glasbeniki oziroma skupine in njihove plošče so mi všeč. Narisati sem moral tudi nekakšen zemljevid glasbenega vesolja in kje na njem vidim sebe v tem trenutku in kje v prihodnosti. Sicer je pri teh prijavah vedno nekaj vprašanj popolnoma standardnih, nekaj pa jih je vsakokrat pogojenih z lokacijo, na kateri se bo odvila akademija. Red Bullov izbor teh lokacij delno temelji na bolj podjetniško usmerjenem razmišljanju, hkrati pa se naredi neki mešan nabor kandidatov glede na države izvora. Tako torej RBMA ni popolnoma podjetniška zgodba, vendar pa tudi ne ‒ če malo karikiram ‒ izključno humanitarna.

Kako sploh poteka dan udeleženca RBMA-ja oziroma kakšna je bila vaša izkušnja?
Akademija v Tokiu je trajala 16 dni in za to obdobje so nas nastanili v enem od tamkajšnjih hotelov, seveda gre vse na stroške te energijske pijače. Praktično cele dneve pa smo preživljali v stavbi, kjer so se odvijali predavanja in delavnice. Zvečer smo se praviloma odpravili v nočne klube in vsak od sodelujočih je dobil tudi priložnost za nastop v katerem od njih. Sam sem na primer didžejal v Liquid Roomu, kar mi je bilo skoraj nepojmljivo, sploh če upoštevamo, da do takrat še nisem nastopil niti v Klubu K4. Sicer je bilo mišljeno, da se nato kasneje ponoči posvečamo še ustvarjanju lastne glasbe ‒ kolikor je pač kdo bil fizično sposoben. Zadnjih nekaj dni sem kdaj ustvarjal do 8.30 zjutraj, uro in pol kasneje je bil zajtrk, nato pa sem nadaljeval z vsakodnevnimi predavanji in delavnicami. Dejansko ne vem, kako bi preživel, če bi imel ves mesec tak urnik.

Je bil med predavatelji oziroma mentorji kdo, ki ste ga prek njegovega dela že prej poznali ali občudovali?
En mesec pred odhodom na Japonsko sem obiskal festival elektronske glasbe Dimensions na Hrvaškem, kjer je med drugim nastopal britanski drum’n’bass veteran dBridge, ki je takrat s svojim setom v meni znova prebudil strast do tega žanra, kakršno sem občutil kakšno desetletje prej. Prav on je bil v Tokiu eden od predavateljev in studijskih asistentov. Z njim sem na koncu tudi ustvaril skladbo za kompilacijo, ki izide ob zaključku vsakokratne akademije. Med našimi mentorji so bila tudi imena, kot sta denimo Richie Hawtin in Special Request. Nekateri izmed njih so res že tako dolgo prisotni na sceni, da sem njihovo glasbo ‒ takrat še na zapečenih ploščkih ‒ poznal še iz svojih precej zgodnjih let.

Kako se je bilo po dveh tako intenzivnih tednih vrniti iz Tokia v Logatec? In kakšne korake ste se nato odločili ubrati, tudi pod še svežim vtisom te izkušnje?
Predvsem se nisem vrnil domov z iluzijo, da bom po tej izkušnji kar naenkrat imel podpisane pogodbe z glasbenimi založbami in agencijo, ki bo skrbela za moje nastope. Nekaj začetniške naivnosti je vendarle bilo prisotne, ampak sem se kljub temu kar takoj popolnoma posvetil ustvarjanju glasbe. Seveda nisem hotel, da bi se vse te v Tokiu vzpostavljene povezave preprosto razpustile, vendar pa tudi nasploh ne zapadam v pretirano kalkuliranje. Ne glede na vse, je moje primarno delo pač ustvarjanje glasbe. Dejansko verjamem v trdo delo in mislim, da se samo na ta način lahko ustvarjajo dobre izdaje in kuje uspeh, kar koli že pojmujemo pod tem izrazom. In zelo pomembno mi je, da je ta osnovan na mojih stvaritvah.

In tudi dejansko je nato sledila lepa bera vaših izdaj ...
Moja prva vinilna plošča, ki je bila tudi moja prva fizična izdaja, je pod imenom Christian Kroupa izšla leta 2015 pri založbi Farbwechsel. V tistem času sem pod imenom Alleged Witches tudi že začel ustvarjati skladbe na tako rekoč plemensko house tematiko. Tako sem na začetku leta 2016, najbrž še zmeraj predvsem pod vplivom udejstvovanja na RBMA-ju, dobil priložnost, da naredim remix za Alexa Smokea za založbo R&S Records, kjer je bila sprva načrtovana tudi vinilna izdaja, ki je nato izšla pri njihovi podzaložbi Meda Fury. Nadaljeval sem z izdajo na kompilaciji londonskega kluba Fabric, s številko 90, ki jo je posnel angleški producent in DJ Scuba.

Sorodna novica Slovo "absolutnega titana glasbe" Andrewa Weatheralla

Sledila je vinilna plošča v okviru samoizdaje in pa tudi izdaja pri založbi festivala Dimensions, plošča na katero sem najbolj ponosen in jo je tudi, žal zdaj že pokojni velikan klubskega sveta Andrew Weatherall označil za "osupljivo glasbeno delo". Nedavno pa se mi je pa ponudila priložnost izdati še prvi album, pri Natural Sciences. A naj tudi dodam, da sem v letu 2020 znova končno izdal tudi vinilno ploščo pod imenom Christian Kroupa, pri založbi Fruit Merchant.

Kdaj svoje stvaritve podpisujete kot Christian Kroupa in kdaj kot Alleged Witches?
Vsaj za zdaj kot Christian Kroupa še nimam zares opredeljene slogovne usmeritve ‒ pod tem imenom sem ustvarjal vse od housa do techna, v zadnji fazi tudi electra, pred vsem tem tudi ambientalne glasbe. Za ime Alleged Witches sem se odločil, ko sem ustvaril okoli šest skladb, ki vse sodijo nekako v isto usmeritev in se mi je to zazdelo kot priložnost, da jih izdam pod novim imenom. Pravzaprav je Alleged Witches bil prvotno zgolj naslov ene izmed teh skladb. Za razliko od imena Christian Kroupa, ki ga je takrat že poznalo nekaj ljudi, je poimenovanje Alleged Witches pritegnilo precej pozornosti. Nekaj pozornosti tako poslušalcev kot založb je vzbudila najbrž tudi nekakšna skrivnostnost, ki jo v sebi nosi to ime. Ko gledam nazaj, bi bilo morda celo bolje, če ne bi z vzpostavitvijo profila za Alleged Witches na SoundCloudu in podobnih spletnih glasbenih platformah tako hitro dal vedeti, da za tem imenom dejansko stoji ista oseba, ki ustvarja tudi kot Christian Kroupa. V času vsesplošne hiperprodukcije, ki smo ji seveda priča tudi v glasbi, marsikomu veliko pomeni prav ta skrivnostnost, zaradi katere se sploh še lahko porajajo vprašanja, kot je na primer, čigav je ta komad, ki ga je v svojem setu uporabil neki DJ.

Se pri ustvarjanju zanašate tudi na mnenje svojega prijateljskega kroga? Jim pošljete kdaj svoj sveži material v posluh, preden ga objavite?
Nikoli (nasmešek). Vsaj prijateljem iz Logatca nikoli ne dajem vnaprej poslušati svojega svežega materiala. Konec koncev niti ne poslušajo tovrstne elektronske glasbe. Predvsem pa mi je pomembno, da so to moji prijatelji z določenimi drugimi tendencami, prijatelji iz otroštva ali s skupno zgodovino nekih drugih izkušenj. Imam sicer nekaj prijateljev v Ljubljani, ki mi kdaj podajo kakšne kritične ali manj kritične komentarje. Sam po sebi sem namreč tak, da če se mi zdi skladba dobra, a jo bom poslal še nekomu drugemu v posluh za mnenje, mi bo že samo to dejstvo dalo vedeti, da sam pri sebi najbrž vem, da ni zares dobra.

Tudi niste del katerega izmed slovenskih kolektivov didžejev oziroma producentov, kar med drugim prinese tudi prepoznavnost pri večjem krogu ljudi …
Do neke mere je seveda za večjo prepoznavnost na ravni Slovenije dobrodošlo, če pripadaš kakšnemu domačemu kolektivu in so lahko posledično tudi tvoje objave na družbenih omrežjih deležne večjega odziva. Na ta način najbrž res dobiš kakšno ponudbo več za nastop na domačih tleh, hkrati pa je tudi res, da gre tukaj pogosto za precej vprašljive honorarje. Vendar brez nekih relevantnih referenc ti ta prepoznavnost znotraj domovine na koncu koncev ne prinese ponudb za nastope in druge angažmaje v tujini.

Pred časom je bil tako rekoč že pred vrati izid vašega albuma Work After Machinery, ki ste ga ustvarili kot Alleged Witches. Kaj se dogaja z izdajo in ali je že znano, kdaj jo gre pričakovati?
Izid je bil že tako ali tako zamaknjen, saj bi glede na prvotne načrte moral album iziti že lani jeseni. Takrat je še bilo v igri ugibanje, ali se bodo odprla vrata nočnih klubov in se bodo odvili glasbeni festivali. Nato se je hitro izkazalo, da znova ne bo nič iz tega oziroma, da se bo zaprtje zavleklo vsaj do poletja. Tukaj pa je še dejstvo, da vsa industrija zelo trpi zaradi pomanjkanja surovin. Položaj je tak, kot je na splošno v industriji na svetovni ravni, zato je težava z izdajami na fizičnih nosilcih zvoka. Material preprosto zamuja in tiskarne, ki proizvajajo vinilne plošče, ne morejo obratovati. Izid mojega albuma tako zdaj zamuja že okoli devet mesecev, kar je torej posledica tako samega zaprtja javnega življenja, kar je vplivalo na celotno glasbeno sceno, kot tudi tega krča v industriji.

Moj album bo zdaj zadnji, ki bo v tem obdobju v roku približno pol leta izšel pod streho založbe Natural Sciences. Založba je sicer pred tem na redni bazi izdajala albume, EP-je in kasete. Vendar se je njen lastnik Alex Hall odločil za krajšo pavzo, saj je videl, da ti podvigi trenutno niso smiselni. Za mojo ploščo bi jih moralo iziti še nekaj, vendar se je odločil, da je nesmiselno napovedovati nove izdaje, datume izida katerih pa se mora nato vsakič znova zamikati. Ker gre za manchestersko založbo, je v mojem osebnem primeru zaradi tega in tudi zaradi samega zaprtja javnega življenja med drugim prišlo tudi do odpovedi nastopov, ki naj bi jih imel na Otoku. Scena se je sicer trenutno odprla, vendar nisem dogovorjen za kakšne rezervne datume v preteklosti načrtovanih nastopov v okviru promocije novega albuma.

Čemu se v nasprotju z mnogih glasbenikov v času oteženega ali popolnoma onemogočenega potovanja in predvsem zaprtja glasbenih prizorišč niste odločili za kak spletni nastop?
Prvi dejavnik je ta, da že v osnovi moja pojavnost na družbenih omrežjih in na splošno na spletu nima zares velikega dometa, prek teh algoritmov ne dosegam nekih širokih oddaljenih množic. Kot drugi dejavnik lahko omenim dejstvo, da ne čutim potrebe po tovrstni prisotnosti oziroma se mi ta preprosto ne zdi tako zelo smiselna. Če bi tudi sicer bil aktivnejši na družbenih omrežjih in bi na ta način žel množice všečkov, bi morda vendarle razmišljal v smeri smiselnosti kakšnega spletnega nastopa v času, ko ti niso bili mogoči v živo. Vendar je to, s čimer se ukvarjam, po mojem mnenju zagotovo pogojeno s prisotnostjo občinstva oziroma s stikom z njim v živo. Se pravi z občinstvom, ki ga zabavaš, mu morda na neki način tudi posreduješ določeno znanje in ki mu pravzaprav omogočaš ali predajaš neko doživetje. S spletnim prenosom se po mojem mnenju izgubi vse omenjeno, izgubi se torej ves koncept tega, kaj naj bi predstavljala klubska elektronska glasba.

Menite, da bo klubska scena, ko bo zdajšnje pandemije enkrat konec, popolnoma okrevala? In kakšna prihodnost se ji po vašem mnenju sploh obeta?
Menim, da klubska scena v prihodnosti ne bo bistveno drugačna, kot je bila. Če se klubska oziroma nasploh širša glasbena scena po pandemiji ne bo vrnila, se nedvomno tudi marsikaj drugega ne bo vrnilo. To sceno prvotno tvorita druženje in glasba, pa tudi druge reči, zaradi česar gre v mojih očeh za enega od simbolov naših primarnih potreb. Ljudje preprosto moramo preživljati čas drug z drugim, uživati v glasbi ali kateri koli drugi umetnosti, tako da ta pogled ni omejen zgolj na klubsko sceno, temveč na vse sfere, ki nas medsebojno povezujejo na ta način. Hkrati se je treba zavedati, da se v klubski sceni v državah, kot so Nemčija, Velika Britanija, Španija itd., preprosto obrača preveč denarja, da bi si lahko privoščili njeno dolgoročno zaprtje. Preprosto je to prepomembna ekonomska panoga.

Bistveno bolj od vprašanja popandemične oživitve celotne glasbene scene me skrbi neoliberalističo ozadje industrije raznih pretočnih platform. Glasba je z vidika razvoja kapitalizma in digitalizacije ena od bolj prizadetih umetnosti, zagotovo je prizadeta bistveno bolj kot denimo vizualna umetnost. Sicer ni slabo, da je glasba postala tako rekoč vseprisotna in dosegljiva komur koli. Po drugi strani pa je ta sprememba njenega uživanja privedla do tega, da večina ne kupuje več ne fizičnih nosilcev zvoka ne digitalnih, a se predvsem predaja pretočnim vsebinam ter tako niti ne vpraša, kakšen odstotek zares pristane v rokah izvajalca, založbe. Z drugačnim konzumiranjem je tudi naše doživljanje glasbe bistveno drugačno kot nekoč. Za marsikoga je glasba zgolj zvočna kulisa, namen katere je odsotnost tišine. Prav tako je bistveno drugačno današnje seznanjanje z glasbo. Nekoč je bilo potrebnega precej več brskanja na tak ali drugačen način, da si odkril kako zanimivost ali redkost ‒ če ne drugega, si se moral odpraviti v klub ali poslušati bolj alternativno usmerjene radijske postaje. Dandanes pa imam lahko sicer oddajo na RŠ-u, kjer poslušalce "ekskluzivno" seznanjam z manj znanimi stvaritvami, vendar je dejstvo, da nimajo poslušalci sami nič slabšega dostopa do teh "ekskluzivnih" informacij kot jaz.