"Vsako srečanje z Johnnyjem si morate vtisniti v srce in glavo. Ne govori o ničemer, kar se je dogajalo v 20. in 21. stoletju, temveč samo o Homerju in Tukididu in primerja dogodke iz tedanjega časa z dogodki v sedanjem."

To je vse, kar je o zadnjem srečanju z legendarnim pevcem Azre Branimirjem Štulićem - Johnnyjem (iz javnosti se je umaknil pred več kot 30 leti) dejal Petar Popović - Peca, legendarni glasbeni novinar, ki je veliko tujih glasbenih ustvarjalcev tudi pripeljal na koncerte na območju nekdanje Jugoslavije. Bil je izviren, tudi ko gre za domače ustvarjalce. Spregovoril je o temnih plateh ustvarjanja v času socialistične Jugoslavije: cenzuri in okoliščinah, zaradi katerih so glasbeni uredniki končali v hišnem priporu.

Zadnje čase se posveča predvsem pisanju: pred kratkim je v Mestnem muzeju Ljubljana predstavil svoje tri knjige esejev: Čuvaj bolšjega trga, Sledovi v neskončnosti in Pomladi v Topčideru. Srečal se je s starimi prijatelji iz slovenskega sveta glasbe – Janezom Bončino - Benčem, Andrejem Šifrerjem, Dragom Buličem in drugimi – in se spomnil, kako je pred točno 50 leti prav v Ljubljani nastal Boom Festival. S še nekaj drugimi entuziasti je Popoviću uspelo s tem festivalom povezati občinstvo, glasbene kritike in predstavnike založb. Rezultat? Velike naklade plošč in nastanek avtentične pop-rock kulture, ki je vplivala na številne generacije.

Vabljeni k branju!

V 70. letih ste bili eden glavnih in odgovornih urednikov revije Džuboks. To je bila prva specializirana glasbena revija v Jugoslaviji, ki je spremljala glasbene tokove v svetu in seveda tudi doma. Koliko svobode ste imeli? Koliko ste bili revolucionarni? Kaj je takrat pomenilo pisati za Džuboks?
Ko je Nikola Karaklajić izdal prvo številko Džuboksa, to je bilo 1. maja 1966, je revija izšla v nakladi 100.000 izvodov. 3. maja je ni bilo več mogoče nikjer kupiti. Kaj to pomeni? Sedemnajst mesecev pozneje so v San Franciscu objavili prvo številko Rolling Stona, najbolj znane revije s tega področja v zgodovini popularne kulture. Izšla je v nakladi 40.000 izvodov, prodali pa so jih osem tisoč. Ne pozabite, prej ni bilo niti ene jugoslovanske longplay plošče.
Bilo je nekaj malih plošč zagrebških in beograjskih skupin ter skupine Kameleoni iz Kopra.

Objavili ste intervjuje s številnimi svetovnimi zvezdniki, naj omenimo samo nekatere: Eric Clapton, Sting, Tina Turner, David Byrne iz skupine Talking Heads, Boney M. Kako ste navezali stik z njimi?
Bil sem poznan po tem, da si ničesar ne izmišljujem, ko pišem za časopise. To so vedeli tisti, ki so me povezovali z raznimi pomembneži po vsem svetu. Erica Claptona sem pričakal na beograjskem letališču. Tini Turner sem podaril njeno karikaturo, ki jo je narisal Zoran Jovanović Jus, dobitnik Pjerove nagrade. Ko jo je videla, se je začela smejati in takoj sem vedel, da bo privolila v pogovor. Claptona sem zmedel, ko sem mu rekel: "Dobrodošel spet v Beogradu." Vprašal je: "Kako spet?" Odgovoril sem: "Tu si bil leta 1965. Ko si zapustil Blues Breakers, si z avtom potoval v Grčijo in se peljal skozi Beograd." Potrdil je: "Res je." Vprašal sem ga: "Kje si spal?" Odgovoril je: "Ne vem natančno, spominjam se samo, da je bilo blizu železniške postaje." Imel sem tudi veliko sreče. Na primer z Lene Lovich sva se čudovito pogovarjala nekaj dni med potovanjem iz Ljubljane v Niš. Ljubljana, Zagreb, Beograd, Niš. Za to ima največ zaslug Andrej Šifrer, ki je takrat na RTV Ljubljana skrbel za licenčne plošče in bil velik zagovornik novovalovske glasbe kot urednik licenčnih izdaj.

Kateri intervju se vam je najbolj vtisnil v spomin in zakaj?
Zame je bil najtežji pogovor, saj ne boste verjeli, z Ianom Andersonom v njegovem londonskem studiu Morgan. Takrat, novembra 1976, je bila na lestvicah najbolj priljubljena njegova plošča Too Young to Die, Too Old to Rock'n'roll. Bil sem dogovorjen za pogovor z njim neki četrtek v novembru ob osmih v studiu Morgan. A kaj se je zgodilo? Na letalu iz Beograda v London je poleg mene sedel človek, ki se mi je predstavil kot profesor Marković, predavatelj na Oddelku za slavistiko na slovitem Etonu blizu Londona. Med drugim me je vprašal, kaj bom počel v četrtek ob 18. uri. Odgovoril sem, da imam ob osmih pogovor. Pripeljal bom Laurencea Oliviera. Čaja ne pijemo ob petih, ampak ob šestih. Boste prišli? Pripravil sem se na pogovor z Ianom Andersonom, vendar me je tudi zanimalo, ali bo Marković res pripeljal Laurencea Oliviera. Ko sem prišel, sta že sedela skupaj. Laurence Olivier je bil izjemno prijazen do mene. Pomislil sem: "Kdo ve, kaj mu je oni povedal o meni." Rekel mi je: "Vem, kaj ste in kdo ste." Odvrnil sem mu: "Ne morete si misliti, kaj je za nas pomenilo, ko ste leta 1958 prvič prišli v Narodno gledališče v Beogradu, ko vas je sprejel Tito …" Bil je močno presenečen. Takrat sem bil še otrok, a legenda o tem še vedno živi …

Vse veste!
Zamudil sem 40 minut. Anderson me je dolgo gledal, jaz pa sem nazadnje rekel: "Pozdravlja vas Laurence Olivier." "Me pozna?" je vprašal. "Pozna." Tako se je začel najin pogovor.

Pogovarjali ste se tudi z Joan Baez?
Tudi zgodba o Joan Baez je zanimiva. Rekel sem ji: "Oprosti, o tebi je bil leta 1966 objavljen članek, na fotografiji pa je bil ob tvojih nogah naš list Džuboks. Kako to?" Odvrnila je: "Maja 1966 sem bila v Beogradu." Vprašal sem, kaj je delala tam. Pojasnila je, da je prišla iz Moskve posnet televizijsko oddajo. "Ker so mi rekli, da je lahko dolga pol ure, sem pela pesmi Visockega in Okudžava. Ko je bila oddaja posneta, so me pospremili in posnetek izbrisali. Nikoli ga niso predvajali." Jaz pa sem ji rekel: "Imam presenečenje zate. Seznanil te bom s človekom, ki je zaradi tvoje plošče izgubil delo."

Kdo je bil to?
Bila je vsa iz sebe. Pripeljal sem človeka, ki je bil urednik PGP RTS v Beogradu in je izdal njen album v živo z naslovom From Every Stage. Toda na zadnji strani ovitka je bila napaka. Pisalo je, da bo denar od njegove prodaje namenjen Amnesty International. Tega človeka so zato odpustili. Pol leta je bil v hišnem priporu in se ves čas bal, da ga bodo ubili.

V Jugoslaviji je bila zadnjič leta 2014 in takrat sem se pogovarjal z njo. Ko sem izvedel, da bo prišla, je bila v Dublinu. Poklical sem jo in prosila me je, naj poiščem pesem v našem jeziku, ki bi jo zapela. Vprašal sem, kakšna naj bo, in odgovorila je, naj bo preprosta. Spomnil sem se pesmi Ima neka tajna veza. Ko je prišla v Beograd, sem ji jo predvajal. Poslušala jo je s sinom, Dejan Cukić pa ju jo je naučil igrati. Vprašala me je, zakaj sem izbral prav to pesem. Povedal sem ji, da jo je najprej pela Jadranka Stojaković, ki zdaj živi v Banjaluki priklenjena na posteljo, in da bi ji veliko pomenilo, če bi zapela njeno pesem. Joan jo je zapela v Beogradu in v Zagrebu in jo posvetila svoji prijateljici. Posebno pa je bila srečna, ker je vedela, da je Bregović zelo znan in priznan avtor tudi zunaj naših meja.

Spremljali ste tudi domačo popovsko in rockovsko sceno. Prav vi ste predlagali Goranu Bregoviću, naj bo predvidoma zadnji koncert skupine Bijelo dugme pri Hajdučki česmi. Kako ste se tega domislili?
Bilo je popolnoma razumljivo. Nič ni lepšega kot zadnji dan pred začetkom novega šolskega leta v naravi poslušati glasbo, ki jo imaš rad. Žal se tega ni domislil nihče pred mano. Jaz pa sem si, ko sem obiskoval velike festivale po svetu, želel, da bi nekaj podobnega pripravili tudi pri nas. Moja zamisel je bila že od nekdaj, da ničesar ne bi delal za denar, ampak pro bono, za javno dobro. Menil sem, da tako vračam dolg državi, v kateri sem se rodil – čeprav nočem biti patetičen – nebu, travi, ki sem ju videl, in dobroti ljudi, ki so mi v življenju dajali priložnosti. To je bil res čudovit, pomemben dogodek. Zakaj? Ker so vsi videli toliko mladih ljudi na enem kraju, ki niso naredili nikakršne škode. Naslednji dan sem se z direktorjem Beograjskega zelenja vrnil na kraj dogodka, da bi naredila zapisnik. Ugotovila sva, da sta bila poteptana dva grma in scefran en mlad poganjek.

Zdravku Čoliću ste prav vi predlagali, naj ima prvi koncert na stadionu.
Poznam ga od tistega dne, ko je prišel v Beograd. Spoznala sva se 10. septembra 1971, zadnjič pa sva se videla v ljubljanskih Križankah, v katerih je imel čudovit koncert. To je bilo poleti leta 2003.

Zdaj sem zelo žalosten, ker je bil danes pogreb Zlatega Kluna, bobnarja skupin Boomerang, September in Karamela. Bil je prvi človek, ki sem ga aprila 1972 spoznal pri službenem vhodu prvega Boom Festivala v Ljubljani. Nosil je bobne, meni pa Mihaljek in Laza, ki sta ga pripravila, nista prinesla prepustnice in nisem vedel, kako naj pridem noter. Klun je nosil bobne, jaz pa sem se ponudil, da mu bom pomagal. Tako sva vstopila. Zlati je imel čudovit nasmeh. Pred nekaj dnevi je umrl, danes (pogovor je potekal prejšnji teden, op. a.) so ga pokopali v Kopru. On je bil moj prvi novi znanec, drugi je bil Benč. Še isto leto sem spoznal tudi Tomaža Domicelja na mladinskem festivalu v Subotici.

Zgodila se je tudi afera, za katero ne veste, in sicer leta 1975, povezana pa je z albumom skupine Buldožer, Pljuni istini u oči, ki ga nihče ni hotel objaviti. Pozneje so predlagali, naj ga objavi PGP RTS. Ko pa so tam izvedeli, da ga ne smejo objaviti ne Jugoton, ne RTV Ljubljana, ne Helidon, so se spraševali, kaj naj storijo. Takrat smo se domislili nekaj najbolj pokvarjenega – naj recenzijo plošče napiše najbolj priljubljeni jugoslovanski pisatelj Momo Kapor. Tako je tudi bilo in plošča je izšla v omejeni nakladi 10.000 izvodov. V PGP niso ponovili tolikšne naklade, pokazali pa smo, da je to mogoče, če kdo zastavi svoje ime.

Kaj je bilo sporno?
Če poznate vsebino te plošče, veste, da je bila sporna tudi neka slika, ki je menda žalila našo revolucionarno tradicijo. Nekdo je s harmoniko v rokah sedel pod sliko tovariša Tita, imel pa je malo neprimeren obraz, zato je nastala težava. Pesmi so bile, če povemo po pravici, nekako – preveč pogumne za tisti čas.

Letos mineva 50 let od ustanovitve Boom Festivala. Kako se je začel?
Namen njegovih organizatorjev je bil predstaviti najbolj znane domače skupine, ki igrajo in pojejo svoje pesmi, mi pa bi iz svojih mest pripeljali radijce, novinarje, predstavnike glasbenih založb. In kaj se je zgodilo? Leta 1972 so nastopili Time, Boomerang, Ave, Indexi, leta 1973 je največ zanimanja pritegnila YU Grupa, leta 1974 je imela prvi veliki nastop skupina Bijelo dugme, leta 1975 je v Zagrebu nastopila skupina Buldožer, 1976 v Beogradu pa Oliver Mandić v beograjski skupini Smak. Kaj je prinesel Boom Festival? Velike naklade domačih plošč!

Spremljali ste tudi druge izvajalce. Poznali ste Davorina Popovića, Jadranko Stojaković, Arsena Dedića. Kako se jih spominjate?
Če ne bi bilo teh ljudi, se vi danes ne bi pogovarjali z mano. Niso bili samo pionirji tistega, kar so delali, ampak so dajali tudi dober zgled. Na primer Arsen Dedić – vsi so bili pod njegovim okriljem. Jadranka Stojaković je pri 14 letih s stricem pela v tujini in s kitaro prišla v Subotico na mladinski festival. Šele takrat smo dojeli, kako je dragocena, čudovita in pozitivna. Davorin Popović … Spominjam se, da je 1. maja 1967 v beograjskem Domu sindikatov Džuboks pripravil koncert ob svoji obletnici. Na oder so prišli Indexi in zapeli Podajam ti roko. V dvorani je bila tema, nenadoma pa so vsi navzoči začeli peti refren. Kar srh me je spreletaval. Pomislil sem: to je del tvojega življenja. Tako hočem preživeti tudi del, ki je še pred mano. Z Davorinom sem prijateljeval do njegovega zadnjega dne. Jaz pa sem … Kako bi rekel … Nekateri so to, kar sem delal, imeli za rockovsko kritiko. Nikoli nisem pisal kritik, niti česa slabega o drugih. Zanimalo me je samo, ali lahko govorimo o nečem pozitivnem. Če ne, ti kar govori o negativnem, jaz pa bom počakal, da bom lahko napisal nekaj pozitivnega.

Imeli ste čast, da ste bili na Nizozemskem gost Johnnyja Štulića, ki se je pred več kot 30 leti umaknil iz javnega življenja. Kako je zdaj Johnny Štulić?
Ne sprašujte me o njem. Preveč ga spoštujem. Zdaj živimo v času, ko se ljudje ne morejo poistovetiti z njegovim položajem. Popolnoma se je umaknil iz javnega življenja, od leta 1984 do 1990 je izdal dve plošči, tik pred izbruhom vojne je zagovarjal mir in nazadnje leta 1995 prišel v Beograd, prav ob daytonski konferenci, ko se je vse umirilo. Od takrat ni več stopil iz svoje hiše na Nizozemskem. Imel sem srečo, da sem ga nekajkrat videl tam, zadnjič pred tremi leti, ko sem se vračal iz San Francisca. Ves dan bi morali čakati na letališču v Amsterdamu in smo ga šli obiskat. Vsako srečanje z Johnyjem si morate vtisniti v srce in v glavo. Ne govori o ničemer, kar se je dogajalo v 20. in 21. stoletju, temveč samo o Homerju in Tukididu in primerja dogodke iz tedanjega časa z dogodki v sedanjem.

Vrača se k filozofiji.
Z gotovostjo napoveduje, kaj se bo zgodilo. To se mora zgoditi, ker se je v zgodovini vedno dogajalo.

Napisali ste več knjig esejev, najnovejša ima naslov Čuvaj bolšjega trga. Kaj čuvamo na bolšjih trgih?
Nimam nobenega materialnega bogastva. Na svojem bolšjem trgu nekaj predstavljam, vendar ne prodajam. To je nematerialno, ki se mu ne morem odreči in nima cene. Veste, kaj je to? Dobrota. Kdor koli je stopil na moje dvorišče, komur koli sem podal roko, vsakdo je odnesel s sabo kanček dobrote, ki je zdaj nekje v vesolju. Varovati moram to dobroto, te zglede in opozarjati ljudi, da noben svet ni nastal po slabih zgledih, ampak samo po dobrih. Če pa sledite slabim zgledom … Vidite, kam vas to lahko pripelje …