Sorodna novica Mali film, ki mu je uspel veliki met: CODA je zmagovalec letošnjih oskarjev

Filmskim komentatorjem bi kratkovidnost tudi težko očitali: CODA je film s skromnim (desetmilijonskim) proračunom; na svet je pokukal na lanskem festivalu Sundance, ki je v celoti potekal v virtualni obliki. Pred letošnjo podelitvijo ni na oskarjih še nikoli zmagal film, ki bi svetovno premiero doživel – v Utahu. Prav tako še nikoli ni zmagal film, ki bi imel distribucijo na platformah za pretočne vsebine (pa čeprav vemo, kako zelo se je Netflix s svojimi kampanjami trudil).

In čeprav v filmu nastopa oskarjevka Marlee Matlin, CODA nima zvezdniške zasedbe ali tematike, ki bi samodejno pritegnila pozornost Akademije. Ta mala zgodba o najstnici iz ribiške vasice, ki se znajde na življenjskem razpotju, je klišejski, a izrazito čustven film, ki v gledalcu ne skuša vzbujati kake neprijetne slabe vesti ali samoizpraševanja. CODA je to, čemur bi v angleščini rekli "feel-good movie", ob katerem je od prvega prizora naprej jasno, da bodo naši junaki presegli težavne okoliščine in dobili svoj srečni konec.

CODA je v angleščini kratica za "otroka gluhih staršev". In prav to je 17-letna Ruby (Emilia Jones), ki odrašča pod okriljem ljubeče družine; tako njeni starši (Marlee Matlin in Troy Kotsur) kot tudi starejši brat Leo (Daniel Durant) so gluhi. Ruby je, ker je usoda včasih polna nenamernih ironij, odlična pevka. (Mama to sicer vidi kot tipično najstniško uporništvo: "Če bi bila jaz slepa, bi bila pa najbrž slikarka?") Ruby sanja o glasbenem kolidžu Berklee in o karieri, ki je njena gluha družina – tako vsaj trdi film – nikoli ne bi mogla razumeti. (V resnici gluhi ljudje pogosto uživajo v vibracijah, ki jih oddaja glasba, kar film nakaže z očetovo ljubeznijo do hiphopa.)

Rubyjino življenje se v resnici vrti okrog družinskega posla: vsak dan se z Leom in očetom vkrca na ribiški čoln, saj je edina, ki lahko skrbi za radiokomunikacijo z obalo, in pozneje edina, ki lahko na obali izposluje boljšo ceno za dnevni ulov. (Prepričana je, da trgovci njeno gluho družino izkoriščajo). Jedro zgodbe bodo Rubyjina prizadevanja, da bi v tem okolju izdolbla prostor samo zase, da bi pretrgala popkovino, ki jo povezuje z družino, ne da bi jih pri tem pustila na cedilu. Jasno je namreč, da bi njena odsotnost, če gre študirat, pomenila velik udarec za družino, ki je ne bi mogla kar tako nadomestiti s plačanim prevajalcem.

Boj "malega človeka" proti brezdušni birokraciji
A CODA s svojim neomajnim, nežnim optimizmom razblini vsako slutnjo kakega resnejšega konflikta ali drame. Rossijevi, ki živijo na pragu revščine, ne bi nikoli mogli financirati hčerkinega študija? Seveda bo dobila štipendijo. Ruby je v šoli tarča zasmehovanja in nasilništva zaradi svoje drugačnosti? To jo bo samo še okrepilo. Preprodajalci ulova izkoriščajo in podplačujejo dnevne ribiče? Bodo pač ustanovili lastno kooperativo, ki bo hipu donosna in uspešna. Stari morski volkovi marginalizirajo gluha možaka, s katerima ne morejo komunicirati? Brez skrbi, se bodo že unesli.

Edini pravi zlikovci filma so "inšpektorji", ki po Rossijevih udarijo s prepovedjo plovbe, ko jih enkrat zasačijo brez slišeče osebe na krovu. Upor CODE je torej upor proti karikirano nečloveškemu birokratskemu redu, pri čemer je jasno, da je moralna pravica na strani naših protagonistov. In ti protagonisti so v resnici poosebljena vrlina: Rossijeva sta prototip srečnega, ljubečega zakona, Ruby pa je tako ali tako prazen lik, v katerega lahko gledalec projicira svoja lastna stališča. Družinske debate se nikoli ne dotikajo vere, politike ali kakršnih koli idej, ki bi se lahko izkazale za sporne.

"Zelena knjiga za gluhe"?
Film so nenaklonjeni kritiki odpisali tudi kot "Zeleno knjigo za gluhe ljudi". Spomnimo: Zelena knjiga, zmagovalni film oskarjev leta 2019, je bil "navdihujoč" film o rasizmu na ameriškem Jugu, ki so ga producirali, napisali in režirali sami belci; kljub uspehu melodrame je bilo v zvezi s filmom povedanega veliko o škodljivosti kompleksa "belskih rešiteljev". Na podoben način ni nihče v ustvarjalni ekipi CODE gluh, vključno s scenaristko in režiserko Sian Heder. V intervjuju za Los Angeles Times je pojasnila, da "sebe vidi kot prevodnik", kar je spet v nevarni bližini rešiteljskega kompleksa.

Scenarij je Sian Heder priredila po francoski komediji Glas družine Bélier (La familie Bélier, 2014), ki pa ni v nobeno od glavnih vlog v filmu zasedla gluhega igralca in je gluhost ponekod celo uporabila za predmet šal. In ravno na tem podočju je CODA naredila velik korak naprej: tri glavne vloge je razdelila trem gluhim karakternim igralcem, ki jim uspe družino Rossijevih povzdigniti nad omejitve enodimenzionalnega scenarija. Troy Kotsur je zaslužen dobitnik oskarja z vlogo, ki bi lahko bila samo klišejska karikatura vrline, a v resnici sugerira niansirano notranjo pokrajino.

Sorodna novica Zvok metala

CODA je film za vse, ki jih je lani drama Zvok metala odbila s svojo inovativno zvočno sliko, iskrenim portretom odvisnosti in načenjanjem kompleksnih vprašanj o upravičenosti polževih vsadkov. Sian Heder je posnela veliko bolj saniran, kreposten portret družinskega življenja. Dobra stran tega je, da znakovni jezik in tematika gluhosti v filmski industriji končno dobivata večjo vidnost. (Znakovni jezik je vključil tudi Ryusuke Hamaguchi v svoj film Drive My Car, ki je v nedeljo osvojil mednarodnega oskarja.)

Toda ali je v nedeljo v gledališču Dolby res slavil najkompleksnejši, najdrznejši film, tisti celovečerec, ki bo v resnici prestal preizkus časa? Šale voditeljic prireditve na račun tega, kako nihče ni mogel dokončati "razvlečene" Moči psa, pa čeprav ni bila drama niti slučajno med najdaljšimi nominiranimi filmi, nakazujejo, da Akademija še vedno gleda zviška na filmsko umetnost v najstrožjem pomenu besede, in kadar je postavljena pred izbiro, vsakokrat raje nagradi naivno sentimentalnost kot kompleksne, težko opredeljive filme.

Sorodna novica Moč psa (The Power of the Dog)

Slutim, da se bomo čez nekaj let ozrli nazaj in težko razumeli, kaj se je zgodilo – tako kot danes ne razumemo več, kako je lahko Zelena knjiga v boju za najboljši film premagala maestralno Romo. Takrat je obveljalo, da Akademija pač noče nagraditi platforme s pretočnimi vsebinami, a ta poslednji branik tradicije je letos končno padel.

A zastopanost šteje. Če je leta 2020 zmaga južnokorejskega Parazita nakazala, da obstaja tudi svet onkraj angleškogovorečih filmov, in če je lansko zmagoslavje Dežele nomadov potrdilo, da so najvišje nagrade v industriji dostopne režiserkam (in ne samo režiserjem), letos CODA odpira vrata za filme z večinsko gluho zasedbo. In morda to v določenih okoliščinah lahko odtehta zgolj umetniške argumente.