Sorodna novica Vipava, mesto na vodi

V prvem prispevku, z naslovom Vipava, mesto na vodi smo začeli popotovanje po Vipavski dolini in pred štirinajstimi dnevi nadaljevali z ogledom antičnih ostankov v Ajdovščini. Iz Ajdovščine nas pot danes vodi v Smlednik. Vas z nekaj sto prebivalci je približno na pol poti med Ljubljano in Kranjem, le nekaj kilometrov stran od Medvod in Zbilj. Verjetno se na tej točki sprašujete, v kakšni povezavi sta Ajdovščina in Smlednik? Stropne poslikave dvorca Lazarini so namreč delo slovenskega baročnega slikarja Antona Cebeja iz Ajdovščine.

Ko je naša filmska kamera pred skoraj šestimi desetletji obiskala razvaline starega gradu nad Smlednikom, je bilo območje v precej slabem stanju. Smledniški stari grad oziroma njegovi ostanki so v današnjem času zgledno urejeni ter privabljajo obiskovalce in izletnike iz bližnjih, pa tudi nekoliko bolj oddaljenih krajev.

Sorodna novica Castrum ad Fluvium Frigidum

Enako pa žal ne moremo reči za dvorec Lazarini v Valburgi, ki je bil po koncu druge svetovne vojne zaplenjen dotedanjim lastnikom ter predan v uporabo poznejšemu Vzgojnemu zavodu Frana Milčinskega Smlednik. V tem času se za stavbo in pripadajočo kulturno dediščino ni ravno najbolje skrbelo. Več o tem pa nekoliko pozneje.

Razvaline gradu Smlednik
Preden se lotimo zanimivega popotovanja v preteklost, le nekaj pojasnil za lažje spremljanje prispevka. Besedilo v narekovajih je iz izvirne oddaje iz leta 1965. Dobro vemo, kako hiter je razvoj znanosti. Nekaj, kar je veljalo pred pol stoletja, morda danes ne drži več. V teh primerih bo v nadaljevanju prispevka sledila krajša predstavitev novejših spoznanj. Skoraj zagotovo pa bo kljub skrbnemu pregledu kakšna napaka ostala neopažena.

"Visoko nad Zbiljskim jezerom in vasjo Smlednik stoje samotne razvaline starega smledniškega gradu. Debeli zidovi kljubujejo kdo ve koliko stoletij na vrhu smledniškega griča. Grad prvič omenjajo leta 1136., ko je v lasti rodbine von Fledinich. Pozneje se vrstijo številni lastniki: Celjski grofje, Habsburžani, vojskovodja Ivan Kacijanar, dokler ni v prvi polovici 17. stoletja kupil gradu grof Verdenberg. Stari grad, ki ga je verjetno že takrat načel zob časa je opustil, ob vznožju griča pa je dal sezidati novo graščinsko poslopje v renesančnem slogu. Čeprav je drugi grad v Smledniku manj znan, pa je za nas mnogo pomembnejši, saj je z njim povezano ime znanega baročnega slikarja Antona Cebeja iz Ajdovščine. Med njegova zrela dela lahko uvrstimo tudi freske, ki jih je naslikal v viteški dvorani tega gradu."

Kar precej informacij izvemo v zgornjem odstavku, mnoge od njih pa so se skozi čas izkazale bodisi za ne povsem točne ali za preprosto napačne. Pojdimo lepo po vrsti in si na kratko oglejmo burno zgodovino smledniškega starega gradu ter dvorca Lazarini.

Stari grad nad Smlednikom
Marsikatera skrivnost preteklega časa se je zaradi novejših raziskav v zadnjega pol stoletja tudi razkrila, kljub temu pa je mnogo dogodkov v tisočletni zgodovini gradu še vedno neznanih. Omemba viteza Ulrika Smledniškega (Wdalricus de Fledinich) v neki listini iz leta 1136 sicer ne dokazuje obstoja gradu, po drugi strani pa ga ne izključuje. Preskočimo nekaj let in se za trenutek ustavimo v 16. stoletju. Veliki idrijski potres leta 1511 je dodobra poškodoval stari grad, kljub temu pa ni bil opuščen v tistem času. Leta 1535 je smledniški grad kupil general Ivan Kacijanar, vitez z gradu Kacenštajn pri Begunjah na Gorenjskem, ki pa je le nekaj let pozneje umrl. Po njegovi smrti je grad z gospostvom prišel pod deželne kneze, ki so posest dali v zakup grofom Auerspergom (Turjaškim), pozneje pa Lambergom in Egkhom. Egkhi so gospodovali nad Smlednikom le kratek čas, saj so morali leta 1635 zapustiti deželo zaradi protestantske vere (čas protireformacije). Posestvo je kupil Janez Krstnik Verda pl. Verdenberg in ostal njegov lastnik do smrti. Stari grad nad Smlednikom se je v tem času dokončno opustil in začela se je gradnja novega graščinskega poslopja, poznejšega dvorca Lazarini, pod vznožjem starega gradu, ki je bil v Valvasorjevem času ohranjen še nekje do drugega nadstropja. Kar nekaj lastnikov gradu se je zamenjalo v 17. stoletju, predvsem zaradi njihove zadolženosti. Na prelomu iz 17. v 18. stoletje so njeni prebivalci prejeli naziv baronov – baroni Smledniški [nem. Freiherren von Flödnig].

Kdo je poslikal dvorec?
Ob nastanku oddaje Kalejdoskop je veljalo, da je freske v notranjosti dvorca ter še posebej v viteški dvorani poslikal ajdovski slikar Anton Cebej (1722–1774), kar so poznejše raziskave ovrgle. Danes so strokovnjaki mnenja, da je avtorstvo poslikav mogoče pripisati nemškemu baročnemu slikarju Eustachiusu Gabrielu (1724–1772), Cebej pa je po njegovi smrti dokončal delo in poslikal strop dvorne kapele.

Dvorec Lazarini v Valburgi
"Na stropu se v prelepi kompoziciji vrstijo bogovi iz grške mitologije. S tem je lastnik gradu Auersperg verjetno želel poudariti to sobo kot prostor, v katerem odločajo o važnih vprašanjih."

Poslikave valburškega dvorca najverjetneje sovpadajo z gradbenimi deli, ki so se začela po letu 1763, o čemer priča arhitektov predračun, izdan tega leta. Le leto poprej je lastnik dvorca postal Franc Jožef baron Smledniški. Baron Auersperg, ki je umrl že leta 1668, tako ni mogel odločati glede poslikav v dvorcu, poleg tega pa sta bila tudi oba slikarja, Cebej in Gabriel, rojena šele v letih 1722 in 1724. Baroni Smledniški so gospodarili posestvu dobro stoletje, vse dokler dvorca ter pripadajočih posesti ni kupil Franz Xaver Ignaz Freiherr von Lazarini v letu 1795. Od takrat je dvorec, z izjemo časa nemške okupacije ter poznejše Jugoslavije, v lasti rodbine Lazarini.

Notranjost osrednje dvorane
"Venera in Atena jasno označujeta mojstra Cebeja. Ude riše krepko, dokaj tolste. Obrazi in udje so včasih kar prezabuhli. Lasje so največkrat svetlo-rumeni, oči živahne, nosovi izraziti in podolgovati. Čeprav smledniških fresk umetnik ni podpisal, se barve slikarske palete in kompozicija toliko značilne, da jih lahko pripišemo le njemu."

Podobnosti med freskami obeh mojstrov so kar opazne, o čemer pričajo tudi fotografije iz cerkve sv. Janeza Krstnika v Ajdovščini, kjer je Anton Cebej pustil velik pečat. Zagotovo vredno obiska ter ogleda naslednjič, ko boste v Ajdovščini. Nekaj del obeh slikarjev pa je na ogled tudi v Narodni galeriji v Ljubljani. Dandanes notranjost dvorca ni na ogled javnosti, zato se bomo morali zadovoljiti z arhivskim posnetkom. Bežen pogled skozi razbita okna pa daje slutiti, da obnova še kmalu ne bo pri koncu.

"Flora, boginja cvetja in poletja. Jupiter z bliskom v roki je osrednji lik večje kompozicije, v kateri mu delata družbo Flora in Hermes. Juno, zaščitnica žena s svojimi pavi. Na grškem mitološkem nebu plavata tudi Mars in boginja lova Dijana, z lokom v roki."

Sorodna novica Skrivnost Gruberjeve palače: Resnica o kupolni poslikavi le prišla na dan

Usoda dvorca v 20. in 21. stoletju
"Smledniški grad je bil v drugi svetovni vojni izropan. Kdo ve kam daleč so odpeljali dragoceno pohištvo iz viteške dvorane in drugih prostorov. Ostale so le Cebejeve freske, kot edini ostanek svojega časa." Dvorec Lazarini v Valburgi je bil po koncu druge svetovne vojne nezakonito zaplenjen lastnikom ter predan v uporabo poznejšemu Vzgojnemu zavodu Frana Milčinskega Smlednik. Po tedanji zakonodaji so lahko nacionalizirali posesti, ki so bile v lasti Nemcev, kar pa takratni posestnik dvorca, Henrik Lazarini, ni bil. Leta 1990 je bil dvorec vrnjen zakonitim lastnikom. Začela se je prepotrebna obnova dvorca, ki jo je začasno prekinil požar, ki je bil podtaknjen v dvorcu pred dobrim desetletjem. Požar je dodobra poškodoval tudi freske, ki so bile v zaključni fazi obnove. Kako poteka delo restavratorjev, pa lahko preberete v zanimivem prispevku Maje Kač z naslovom Skrivnost Gruberjeve palače.

Četudi dandanes notranjost dvorca ni na ogled javnosti, pa si je mogoče ogledati njegovo impresivno zunanjost. Prav tako si je mogoče ogledati drevored, ki se je precej opomogel, odkar je bila, pred pol stoletja, naša kamera na obisku. V primerjavi s starim, skoraj dvestoletnim drevoredom, ki je bil kljub spomeniškemu varstvu v 50. letih prejšnjega stoletja posekan, je današnji drevored, še daleč od nekdanjega. Drevored so posekali, ker naj bi vzgojnemu zavodu primanjkovalo lesa za kurjavo. Upajmo, da bo prihodnost dvorcu in njegovim morebitnim prebivalcem naklonjena.

Naslednji arhivski kalejdoskop sledi po krajšem predahu. Čez štirinajst dni vabljeni k branju prvega prispevka iz nove serije S kolesom po Kranjskem, v kateri bomo spoznali mnogo zanimivega o kolesarjenju na Kranjskem, pa tudi širše, na prelomu iz 19. v 20. stoletje, to je še v času Avstro-Ogrske.

Rok Omahen je dokumentalist-raziskovalec iz TV arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si