Obtežilniki že od sredine 19. stoletja vzbujajo čudenje nad skladnostjo tehnologije in umetnosti, pravi Jože Rataj, ki je skupaj z Bogdanom Jurkovškom in Tejo Kolar Jurkovšek pripravil razstavo – odpirajo jo danes ob 17.00. Razstava na ogled postavlja približno 150 obtežilnikov, ki jih je v svoji zbirki zbral Bogdan Jurkovšek. Zbirko je v dar prejel Pokrajinski muzej Celje.

Obtežilnike za papir obravnava več knjig, ki se med drugim posvečajo zgodovini in tehnologiji njihove izdelave, pa tudi oblikovnim trendom. Zgodovino obtežilnikov lahko delimo na tri obdobja. Klasično se začne ok. leta 1840 in traja nekje do 1870, pri nekaterih zamudnikih celo do leta 1900. Drugo postklasično obdobje je imelo razpon med letoma 1870 in 1939, zadnje pa je sodobno obdobje steklenih obtežilnikov, ki so izdelani po letu 1945.

Posebno zanimivi so spominski obtežilniki. Ti so se pojavili v drugi polovici 19. stoletja (verjetno ok. leta 1870). Od običajnih steklenih obtežilnikov se razlikujejo v tem, da praviloma motivov ne vključujejo v samo steklo, ampak so naslikani, prilepljeni, vgravirani, kislinsko izjedkani ali kako drugače aplicirani na bazo, redkeje pa na površino obtežilnika.

Oglaševalski in reklamni obtežilniki so okrašeni z motivi tovarn in pomembnih združenj. Na številnih je zapisano le reklamno sporočilo in naslov oglaševalca. Pri spominskih obtežilnikih, ki najpogosteje prikazujejo mestne vedute, znamenitosti, gradove, spomenike in podobno, je običajno pripisan še naziv motiva. Med temi so prevladovali zdraviliški, letoviški in božjepotni obtežilniki. Proizvajali so jih množično, zato so jih lahko turisti kupovali za razmeroma nizko ceno v trgovinah s spominki.

Izdelava obtežilnikov zahteva veliko spretnosti, saj mora biti steklovina na delovni temperaturi vedno vroča in mehka. Steklarji se morajo pri tem zanašati na svoje izkušnje razlikovanja nians žarečega stekla, medtem ko pri avtomatizirani proizvodnji s pirometri uravnavajo enakomerno temperaturo in s tem viskoznost stekla.

Pri izdelavi je bila pogosto pomembna tudi hitrost, zlasti v steklarskih obratih, v katerih je bila steklarjem ob koncu delavnika dovoljena izdelava obtežilnikov iz ostanka steklovine v talilnih loncih. To je veljalo zlasti za primer, ko so obtežilnike izdelali tudi na skrivaj med delovnim časom. V tem je razlog, da tovrstni obtežilniki običajno niso dosegali kakovosti tistih iz rednega proizvodnega programa steklarn.