Pripadniki etnične skupine Edo, ki je živela v kraljestvu Benin (današnji Nigeriji), so svoje osupljive bronaste kipe, ki so danes ponos številnih svetovnih muzejev, izdelovali iz staljenih zapestnic manilla, ki so bile v čezoceanski trgovini s sužnji med 16. in 19. stoletjem uporabljane kot valuta.

Arheologi so pri različnih izkopavanjih na kopnem našli le redke primerke teh zapestnic, jih je bilo pa zato toliko več na krovih potopljenih ladij, ki so bile uporabljane za prevoz sužnjev.

Sorodna novica Nemčija je prva država, ki je začela Nigeriji vračati naropane beninske kipe

Najlepši primerki zahodnoafriške umetnosti so posredno povezani s trgovino s sužnji
V najtemeljitejši študiji zapestnic manilla doslej so nemški znanstveniki njihovo sestavo primerjali z vzorci kovinskih rud iz rudnikov po vsej Evropi – in zadetek so našli v rudnikih Porenja na zahodu Nemčije. Z besedami vodje študije Tobiasa Skowroneka: "Tokrat smo prvič našli znanstveno povezavo ... Beninski bronasti kipi so najslovitejši primerki starodavne umetnosti v zahodni Afriki. Dolgo je bila skrivnost, od kod so prišle ogromne količine kovin zanje in od kod je Benin dobival medenino."

Pomembna ugotovitev
Arheolog Sean Kingsley je za britanski Guardian komentiral: "Skowronek je ugotovil, da so bili beninski bronasti kipi narejeni iz kovin, ki so izvirale iz okolice Kölna. O tem se ni prej nikomur niti sanjalo; to je res precejšnje odkritje. To je pomembna tema v svetu umetnostne zgodovine in slavnih kipov iz Benina."

Napad na Benin City
Britanska vojska je leta 1897, ko je sedež beninskega kraljestva zravnala s tlemi, naropala tudi več sto bronastih skulptur. Prav zaradi tega je danes ogromna količina teh umetnin v britanskih muzejih, pa tudi drugod po Evropi. Nigerija že dalj časa zahteva vrnitev svoje kulturne dediščine in prav Nemčija je ena od redkih držav, ki so se odzvale na pozive k repatriaciji. Zunanja ministrica Annalena Baerbock je novembra lani vrnitev prvih 20 dragocenih beninskih bronastih umetnin v Nigerijo označila za korak, ki je bil storjen z veliko zamudo.

Zapestnice, izdelane z enim samim namenom
"Manille" – beseda etimološko izvira iz latinskih besed za roko in zapestnico – so kot valuto uporabljale Velika Britanija, Portugalska, Nizozemska, Francija in Danska. Z zahodno Afriko so trgovali z zlatom in slonovino ter seveda z zasužnjenimi ljudmi. "Manille so izdelovali v neverjetnih količinah," je pojasnil Skowronek. "Pogodba med nemškim trgovskim podjetjem Fugger in portugalskim kraljem iz leta 1548 priča o naročilu 1,4 milijona zapestnic, ki jih je bilo treba izdelati v treh letih ... Med letoma 1519 in 1522 je Lizbona v svojo izpostavo v Gani poslala 150 tisoč zapestnic letno."

V študijo so vključili 67 primerkov zapestnic, najdenih na petih ladijskih razbitinah ob obalah Velike Britanije, Španije, Gane in Združenih držav. Ladje, ki so potonile med letoma 1524 in 1843, so plule pod angleško, portugalsko in nizozemsko zastavo.

Treba je bilo kopati še globlje
Skowronek dodaja: "Evropske družbe so manille oblikovale izključno za potrebe kupovanja zahodnoafriških dobrin, od ljudi pa do živalskih kož ... V 16. stoletju je veljalo, da so nemški rudniki že preveč izčrpani, da bi bilo vredno kopati in iz zemlje črpati cele reke vode. Ampak zaradi neverjetne količine zapestnic, ki jih je terjala trgovina s sužnji, so morali nemški industrialisti o tem še enkrat razmisliti."