Leto stoletnice se bo začelo z mednarodno razstavo Belo zlato o vidikih pridelave bombaža, ki nastaja v sklopu evropskega projekta Taking care. Sledila bo tradicionalna predstavitev novo pridobljenih mask iz letošnjega leta. Načrtujejo tudi fotografski razstavi iz muzejske fototeke. Ena od njih bo predstavila dediščino starih kultur Sredozemlja s poudarkom na Egiptu. Fotografije, ki jih je na študijskih potovanjih naredil egiptolog dr. Günther Hölbl z Dunaja, so del obsežne donacije muzeju.

Sredi leta bo osrednja proslava ob stoletnici ter odprtje razstave Človek in čas. Ob koncu leta je predvidena predstavitev španske nesnovne kulturne dediščine v fotografiji in jaslic iz etnografskega muzeja v Varšavi, je načrte SEM ob stotih letih muzeja razkrila direktorica Natalija Polenec.

Prihodnost je v interdisciplinarnih razstavah
Dolgoročna vizija SEM po besedah njegove direktorice izhaja iz osnovnega mota: smo muzej o ljudeh, za ljudi in z ljudmi. Poleg osnovnih muzeoloških nalog, zbiranje, konzerviranje, interpretacije in razstavljanje, pa so naloge muzeja še, da je družbeno koristen, demokratičen, da spodbuja raznolikost in omogoča številna doživetja. Obiskovalcem tako ne nudijo samo neformalnega izobraževanja, ampak tudi vključenost pri snovanju muzejskih programov.

V prihodnjih letih SEM načrtuje več večjih razstav. Ena od njih bo posvečena Maksimu Gaspariju, ki je v Etnografskem muzeju deloval kot restavrator. Predstaviti ga želijo kot umetnika, ki je s svojo interpretacijo etnografske dediščine ustvaril prepoznavno podobo večinskega slovenskega prebivalstva v 20. stoletju in s tem znatno vplival na njegovo likovno obzorje. V sedanjem prednovoletnem obdobju si na primer dedka Mraza ne moremo predstavljati v drugačni podobi, kot jo je ustvaril prav Gaspari, je pojasnila direktorica SEM.

Prihodnje leto bo tema razstave Človek in čas, v letu 2025 pa načrtujejo tudi razstavo o maskah in maskiranju. Ob tem je direktorica SEM dodala, da skušajo razstave postavljati čim bolj interdisciplinarno.

Sorodna novica Etnološka združenja ne podpirajo izbire nove direktorice SEM-a

Ponos muzeja odprtost in inkluzivnost ter bogastvo zbirk
Na vprašanje, na kaj so v muzeju najbolj ponosni, je Natalija Polenec odgovorila, da na način, kako je muzej odprt in kako pri svojih razstavah vključuje tudi institucije in posameznike. Kot primer je navedla drugo stalno razstavo SEM Jaz, mi in drugi, v okviru katere se je predstavilo 50 posameznikov s svojimi zbirkami, zgodbami, življenjsko potjo. Podobne načrte imajo tudi z novo stalno razstavo.

Kakšne zaklade hranijo v depojih?
Na vprašanje o biserih v muzejski zbirki direktorica SEM priznava, da je enoznačen odgovor težak, zagotovo pa ima muzej nekaj izjemnih zbirk, kot so te, ki so bile med prvimi v muzeju, pa Baragova zbirka, Skuškova kitajska zbirka, za katero si želijo, da bi jo lahko predstavili javnosti, kar velja tudi za več zunajevropskih zbirk. Iz slovenske dediščine gre po besedah direktorice SEM izpostaviti res izjemen predmet čupo (plovilo slovenskih ribičev op. a.) z območja pri Trstu, kjer živijo zamejci in je predstavljala del identitete tega prostora.

Bogata je tudi muzejska zbirka tekstila, bivanjske kulture in ljudske umetnosti. Omeniti velja, da se je zbiralna politika v zadnjih desetletjih spremenila. V ospredje so prišle zgodbe o predmetih in ljudeh, ki so jih uporabljali, prav to pa prinaša tudi različne možnosti za njihovo predstavitev in interpretacijo, je povedala sogovornica.

Čebelarstvo predstavljajo po vsem svetu
SEM je po besedah Natalije Polenec prepoznan kot referenčna institucija, ne le na Slovenskem, ampak tudi v širšem prostoru. Prihodnje leto bo SEM skupaj s Čebelarskim muzejem iz Radovljice sodeloval pri pripravi razstave Brenčeča Slovenija v berlinskem Muzeju evropskih kultur. Na temo čebelarstva in z njim povezane ljudske umetnosti jih vabijo tudi na Kitajsko.

Prav z bogastvom zbirk in programi je SEM, ki v primerjavi s podobnimi muzeji po svetu velja za majhnega, kompatibilen in primerljiv z večjimi institucijami. Zaposleni v SEM so aktivni člani različnih stanovskih združenj in komisij v Sloveniji kot tudi v mednarodnih muzejskih organizacijah.

Sorodna novica Čebelarstvo in tradicija reje lipicancev vpisana na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine

Leto, ki nam je prineslo dva nova vpisa na Unescov seznam
SEM je od leta 2011 tudi koordinator za varstvo nesnovne kulturne dediščine. Vsako leto se v register vpiše povprečno osem novih enot. Nedavno je odmeval vpis slovenskega čebelarstva in tradicije reje lipicancev na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, pri pripravi gradiva za vpis je sodeloval prav SEM.
Številni mejniki v zgodovini SEM

Začelo se je z zbirko Kranjskega deželnega muzeja
Začetki SEM segajo v leto 1923, ko je bil ustanovljen Kraljevi etnografski muzej. Ključno vlogo pri ustanovitvi je imel kasnejši prvi direktor Niko Zupanič. Zelo pomembno je bilo tudi obdobje Borisa Orla, ki je bil med letoma 1945 in 1962 ravnatelj takratnega Etnografskega muzeja v Ljubljani.

Orel je sistematično zasnoval terenske ekipe, ki so hodile po Sloveniji ter preučevale, raziskovale ter zbirale predmete in jih evidentirale. V tem obdobju je muzej pridobil bogato gradivo, tako predmete kot tudi fotografsko in dokumentarno gradivo. Nov mejnik je tudi obdobje Borisa Kuharja, ki je bil med letoma 1962 in 1987 ravnatelj takrat že Slovenskega etnografskega muzeja. V tem obdobju so se v muzeju začeli posvečati tudi urbanim temam in poklicnim družbenim skupinam. Leta 1964 je muzej odprl svojo dislocirano enoto v Goričanah, kjer je do leta 2001 domoval Muzej neevropskih kultur.

SEM danes hrani veliko število zbirk zunajevropskih kultur, ki so prihajale v muzej še v obdobju skupnega Kranjskega deželnega muzeja in kasneje, tudi po drugi svetovni vojni in v obdobju, ko je bila Jugoslavija na čelu gibanja neuvrščenih.

Mejnik je bila tudi selitev SEM na Metelkovo leta 1997, kjer so leta 2004 odprli novo razstavno hišo. V tem času se je začela tudi prenova muzejske ploščadi. Dve leti kasneje je SEM pripravil prvo stalno razstavo Med naravo in kulturo, tri leta kasneje pa še drugo stalno razstavo Jaz, mi in drugi.