Do inkunabul, prvih tiskanih knjig sredi 15. stoletja, so knjige prepisovali, in tudi po odkritju tiska se še kar nekaj časa knjige ob tiskanih tudi prepisujejo. Največ produkcije je nastajalo v skriptorijih, ki so delovali v okviru samostanov, nekateri so delovali tudi na dvorih. Produkcija rokopisov je bila v srednjem veku ogromna, ohranjenih je približno milijon srednjeveških kodeksov, kar je sicer nepopoln pomanjkljiv podatek, saj ostajajo številna dela v zasebnih zbirkah neznanka in tudi sicer je to število, ki ga strokovnjaki poznajo predvsem v zbirkah Evropi ter krščanskem delu Severne in Južne Amerike.

Ende slikarka
In čeprav so strokovnjaki vedeli, da so nekatera dela ustvarile prepisovalke ali iluminatorke, nekaterim poznamo tudi ime – takšna je na primer Ende ali En, iluminatorka, ki je zaslužna za podobe v španskem srednjeveškem kodeksu, znanem kot Beatus iz Gerone iz leta 975. Njeno ime je poznano zato, ker je omenjeno v kolofonu (ENDE PINTRIX ET D(E)I AIUTRIX – Ende slikarka in Božja pomočnica), medtem ko drugih podatkov ni, sicer pa je rokopis rezultat več rok več različnih prepisovalcev (omenjena sta še Senior in Emeteirus), medtem ko strokovnjaki ocenjujejo, da je večina iluminacij delo Ende.

V publikaciji Humanities and Social Sciences Communications, ki ga izdaja Nature Portfolio, je pred nedavnim izšla študija strokovnjakov iz Univerze v Bergnu na Norveškem, ki je pokazala, da je bilo veliko več žensk, ki so se ukvarjale s prepisovanjem in iluminiranjem rokopisov, kot se je domnevalo.

Po poročanju portala ARTnet prinaša članek prvi poskus številčne analize ženskega prispevka v produkciji srednjeveških rokopisov. Avtorji raziskave so se oprli predvsem na obstoječe kolofone, ki so se ohranili ob koncu knjižnih del in omenjajo kraj in leto nastanka, občasno pa tudi ime prepisovalca oz. iluminatorja. Kot ženske so se prepisovalke lahko identificirale kot scriptrix (pisarka oz. prepisovalka) ali soror (sestra). Pri raziskavi so se osredotočili na Benediktinski katalog kolofonov, v katerem je zbranih 23.774 kolofonov iz rokopisov, nastalih med letoma 800 in 1626. Pokazalo se je, da predstavlja približno 254 oz. 11 odstotkov žensk. Ugotavljajo, da je leta 1400 število ženskih prepisovalk razmeroma konstantno, zatem pa njihova omemba v kolofonih precej naraste, zlasti pri rokopisih z besedili v ljudskih jezikih. Očitno je porast trga rokopisov v ljudskih jezikih povečal tudi potrebo po pisarjih in s tem ženskih prepisovalk. Po letu 1500 njihovo število znova upade, kar je tudi skladno s širjenjem tiskanih knjig.

Sorodna novica Opazovalka, ki kuka izza ramen srednjeveških pisarjev

Naj bo prepisovalka nagrajena v nebesih
Analiza je pokazala, da se več kot 110.000 rokopisov ustvarile ženske, kar je 1,1 odstotka od 10 milijonov rokopisov, ki naj bi jih ustvarili v srednjem veku, piše AERnet. Za nekatere rokopise je znano, da so jih ustvarile skupine oz. kolektivi več ženskih prepisovalk, ki so se podpisale v isti kolofon. Kolofon enega od rokopisov, dokumentiranih v benediktinskem katalogu, piše: scriptrix donetur in celis merces scribentis, v prevodu "naj bo prepisovalka nagrajena v nebesih". V drugem iz 15. stoletja pa: "Ego Birgitta filia sighfusi soror conventualis in monasterio munkalijff prope Bergis scripsi hunc psalterium cum litteris capitalibus licet minus bene quam debui, orate pro peccatrice", kar bi lahko prevedli kot: "Ta psalter z inicialkami sem napisala jaz, Brigita, Sigfusova hči, redovnica v samostanu Munkeliv v Bergnu, čeprav ne tako dobro, kot bi morala. Grešnik, prosi zame."

Prepisovalke pogosto niso navedle svojega imena ali spola
Benediktinski katalog kolofonov so med letoma 1965 in 1982 uredili redovniki benediktinskega samostana v švicarskem kraju Le Bouveret, ki so pri tem upoštevali vse tedaj dostopne rokopise in kataloge rokopisov. Vendar pa je sklepanje o prepisovalcih oz. prepisovalkah rokopisov na podlagi kolofonov v veliki meri omejeno, saj ostajajo številni avtorji anonimni, poleg tega so nekatere ženske lahko svoj spol prikrile, se podpisale kot moški oz. spola niso določile ali pa prav zato, ker so bile ženske, v celoti izpustile kolofon. Avtorji raziskave prav tako ne morejo z gotovostjo reči, kako reprezentativen primer so takšni katalogi. Zaradi vsega naštetega bi ocena 1,1 odstotka bila lahko celo nižja od realnosti.