Ponedeljek, 5. september 2005
Nekako tako bi lahko opisal prve občutke po postavljanju kipov za jutrišnjo razstavo, ki bo precej večja od vseh mojih dosedanjih, pa nenazadnje tudi do zdaj daleč največja slovenska kiparska razstava na magistratu.

Glavni organizator je bila najprej Latobia – kiparska prodajna galerija na Mestnem trgu. Morda iz bližine prizorišča tudi ideja prirejati razstave prek ceste, v s politiko prepogosto omadeževanem ljubljanskem simbolu (pravičnosti, reda, dobrih namenov…). Latobia je bila edina kiparska galerija pri nas, prirejala je znamenite izbore kipa meseca, zelo nazoren primer sodelovanja umetnosti in gospodarstva: vsak mesec je znan slovenski gospodarstvenik (denimo Marko Voljč) izbral kip po svojem okusu, njegova organizacija pa je umetnino nato tudi odkupila. Ideja, ki je bila izvrstno izpeljana, medijsko zelo odmevna, ponudila pa je tudi plodna tla za ideje naslednice, številne razstave in projekte, ki so sledili. Leta 1998 je Latobia organizirala prvo razstavo na prostem v t. i. Gruberjevi kiparski galeriji na prostem pred Arhivom Republike Slovenije. Kasneje je ta razstava prerasla v vsakoletno in celoletno razstavo (povezano tudi z razstavo na magistratu: že četrto leto županjin nagrajenec dobi priložnost postaviti takšno celoletno razstavo na prostem). Skratka, da vendarle ne zaidem preveč v propagandne vode in opisujem dogodke, ki so le posredno povezani s tokratno razstavo: Latobia se je leta 2000 s statutom preoblikovala v Zavod za kiparstvo, prireditelja razstave Oko in duh, neprofitni, zasebni zavod, ki se preživlja z drobtinicami (če sploh) države in mesta in pa predvsem z za mnoge 'umazanim poslom': prodajanjem umetnosti (o tem morda kasneje).

Razstava Oko in duh je torej razstava s tradicijo, razstava, ki nudi kiparjem, kot piše selektor razstave v spremnem tekstu kataloga, poleg možnosti predstavitve tudi priključek v nekakšno kiparsko skupnost. Mnogim namreč nudi vsakoletno možnost preverjanja stanja svojega umetniškega razvoja, nekateri pa dobesedno rastejo skozi razstave. Prvič so gladko zavrnjeni (morda tudi zaradi neustreznih mer), drugič se potrudijo in prinesejo več del in selektor sprejme eno izmed njih, tretjič so že stalno ime na spisku izbranih avtorjev, četrtič si morda drznejo še kaj več in prijavijo instalacijo ali performans (ne pravim, da to tudi vžge!) ali pa v razumevanju teme razstave pokažejo na točko, ki jo je nemara spregledal tudi selektor. In tako lepega dne dobijo županjino nagrado. Nihče se pravzaprav takrat sploh ne spomni njihovih šepavih začetkov in koliko poguma so morali zbrati za vztrajanje na poti. Razstava pa je prav s tem dosegla svoj namen: opozoriti na zanimive, a manj uveljavljene kiparje, in jim nuditi priložnost ustvarjalne rasti skozi vsakoletno predstavitev in meditacijo na določen koncept. Prav številnost letošnje udeležbe (izbranih triinpetdeset avtorjev, prijavljenih pa kar šestdeset) verjetno kaže, da so kiparji to možnost vzeli za svojo.

Prvi dan in postavljanje kipov je torej za nami. Jutri bo najprej zjutraj zasedanje žirije in odločanje o nagradah (letos sta tudi dve odkupni), nato tiskovna konferenca, pa potem preskok spet v drug svet – prijavili se bomo tudi na razpis Kulture 2000 in mrzlično iščemo partnerje po Evropi, pa tudi Jiřijeve kipe bo treba počasi 'tržiti' ali drugače povedano pripraviti za trajno postavitev v ustrezno okolje. In potem dogodek tedna – svečano odprtje v atriju magistrata z županjo, govori, nagradami, mediji, večerjo z nagrajenci, glamur skratka, ki v kiparstvu po mojih dosedanjih izkušnjah ni ravno pogosta stvar. Brez pomoči sponzorjev in zlasti MOL-a bi bilo težko. Čeprav pa je tudi res, da centralno breme odgovornosti in organizacije leži na Zavodu in pa na volonterski pomoči kiparjev samih, pa dr. Erjavca, Jiřija, potem se pa že počasi neha. Že drugič se začenjam pritoževati in trudil se bom to početi čim manj, ampak ko človek kar sam prestavlja in postavlja večdesetkilogramske kipe in podstavke, se včasih res vpraša: 'Aha, za to sem torej študiral…?!'

Torek, 6. september
Dan, ki smo ga čakali dva meseca, je naposled napočil. Najprej je po jutranji naglici in pripravljanju materiala za žirijo svoj performans odigrala Anja Šmajdek. Potovanje delcev ali Čarovničin vajenec 2, kot mu pravi, je bil hit dneva: uprizorila ga je dvakrat, najprej zjutraj v komorni tišini posvečenih izbrancev, žirije, ki sta jo letos poleg selektorja Erjavca sestavljala še Blaž Peršin, vodja oddelka za kulturo na MOL, in lanski prvi nagrajenec Jiři Kočica, drugič pa še zvečer ob bučnem aplavzu občinstva. Zadeva na videz asociira na različne potterjevske in tolkienovske zgodbe, kar sem prejšnji večer Anji tudi omenil (tudi nekaj drugih kipov je tokrat nosilo podobne konotacije). Na dečka z brazgotino asociira predvsem osnovna funkcija rituala, iniciacija v čarovniške vrste. Vendar pa tudi tukaj oko vara duha: poigravanje v čarnem risu gibov, gest in predvsem stopnjevane napetosti postavlja Anjino čarovniško konstrukcijo v poseben odnos do prostora; avtorica uporablja arhetipe, kot sta zlato jajce in čarovniški klobuk na netrivialen in presenetljiv način. Predstava je začarala tudi množico obiskovalcev odprtja in bila njihova iniciacija v nadaljnje obredje govorov, podelitev in zahval.

Zasedanje žirije je bilo presenetljivo kratko. Aleš je kipe seveda že prej spustil skozi sito in si že ustvaril mnenje, enako tudi Jiři, ki jih je spoznal skozi pisanje kolumne na tejle spletni strani (v Gorišču), Peršinu pa se pozna, da je 'odločevalec': zelo jasno in hitro je izbral svoje favorite, tako da je bila končna odločitev jasna v nekaj minutah. Pričakoval sem vsaj večja razhajanja v mnenjih, tudi tega pa na moje presenečenje ni bilo. Enotna odločitev: letošnji županjin nagrajenec je Boštjan Drinovec, kipar, znan predvsem po famoznem Kocbekovem kipu v središču Tivolija in fantkih (kozmonavtih, malih upornikih) iz kremenita v najrazličnejših pozah in vlogah. Enega slednjih je uporabil tudi pri zmagovalnem kipu 'Najdišče': mali kozmonavt, ki strmi v posrebreno luknjo v skali. Kot je zapisal v obrazložitvi Aleš Erjavec: poigravanje z motivi iz popularne kulture, številne pomenske asociacije, zanimiva uporaba za kiparstvo posebnih materialov. Priznam, da sem imel tudi druge favorite, ampak pustimo zdaj to. Boštjan je zelo nadarjen kipar in veselim se sodelovanja z njim tudi drugo leto, ko bo imel - kot del županjine nagrad e- v sklopu prireditve tudi svojo samostojno razstavo (mimogrede: drugo leto bo tema pregledne razstave Sublimno v kiparstvu).

Čez dan smo urejali še zadnje podrobnosti pred odprtjem: prevzem katalogov, dodatek logotipa zadnjega sponzorja, dogovarjanje za nekaj medijskih poročanj, opremljanje kipov na prizorišču z natančnimi podatki, ipd. Tiskovka ob enajstih je bila povsem odveč: prišli sta le Darinka Kladnik z Dnevnika in novinarka Radia Slovenija. Drugič bomo verjetno raje po žiriranju poslali sporočilo za javnost in ga objavili na naši spletni strani; prihranek časa, truda in razočaranih obrazov novinarjev, ki bi želeli kar neposredno govoriti z nagrajencem, ki je seveda doma komajda zvedel za odločitev. Informacija o nagrajencih je kljub temu hitro zakrožila, Boštjan, Ana Cajnko in Dragica Čadež (nagrajenki AC-Intercara in Mobitela) so prejemali prve čestitke, vsi so seveda želeli prve Boštjanove izjave. Nestrpnost pred odprtjem se je počasi stopnjevala do konca. Na srečo so vlogo povezovalca na slovesnosti ob odprtju pravilno že prej dodelili Staši, ki seveda kot vodja Zavoda najbolje ve, kako se temu streže. V nekih svojih predstavah sem namreč mislil, da bom to vlogo, podobno kot pri prireditvah v Gruberjevi galeriji, moral odigrati kar sam. Glede na goste in pomen razstave je bila to odločitev, ki sem jo sprejel z splošnim olajšanjem.

Odprtje pa tako, kot sem napovedal: predvsem velika množica ljudi, brnenje fotoaparatov, številni znani obrazi – kiparji, organizatorji, novinarji. Velike pohvale za medijsko kampanjo in celotno organizacijo. Medijev smo se letos lotili strateško: poseben projekt poročanja na spletnih straneh, del česar so tudi pričujoče vrstice, je v polnem razmahu, dobro delo v odnosih z mediji je bilo opravljeno že na preteklih prireditvah in stik se vedno hitreje najde. V prihodnje predvsem razmišljamo o rednih kolumnah (najbrž prav tako na spletnih straneh), o projektih, ki bi kiparstvo postavili v dialog z širšo javnostjo, da bi se 'kiparska skupnost', o kateri sem govoril včeraj, širila in odpirala. Potrebno bi bilo ustanoviti še kakšno kiparsko galerijo, širiti krog kupcev in sponzorjev, možnosti najema ateljejev za kiparje (kjer je MOL že storila prvi korak), boljšega pretoka informacij … Z vsako uspešno izvedeno razstavo, kot kaže tudi Oko in duh, se začnejo in nadgrajujejo tudi podobna razmišljanja.

Skorajda bi rekel: morda sem pa zato potem (in postdiplomsko še vedno) študiral …

Sreda, 7. september
Ko sem včeraj omenil, da mi bo v veselje in čast delati z letošnjim nagrajencem Boštjanom Drinovcem, naj povem tudi nekaj o sodelovanju z Jiřijem Kočico, njegovim predhodnikom. 'Njegovo umetniško delo prerašča v odprt proces, ki ga v sodelovanju razpira v socialno izkušnjo, kjer sta polje intimnega in javnega prostora presenetljivo blizu in pretočno delujeta drug na drugega', o njem denimo zapiše Vesna Krmelj.

Prav ta pretok, povezovanje, prehajanje ga po mojem označuje tako kot umetnika kot tudi človeka. Njegove postavitve in kipi so preprosti, morda celo naivni - kdo pa si še dandanes med umetniki upa govoriti o družini in etičnem, ne da bi ga imeli malce za luno? Trendovsko je prestopati meje, šokirati, govoriti o koncu realnega (Jean Baudrillard, na katerega se tudi sam Jiři rad navezuje), uporabljati nove izrazne oblike in medije. Jiři rad uporablja preproste, pogosto pozabljene materiale in motive, s katerimi ne šokira, pač pa skuša najti neposreden stik z materialom (kamen, vosek, les) in posameznikom, opazovalcem kipa. Kar me vedno znova pri tem preseneti, je koliko razmišljanja in povezav, ki nam jih je razkril v načrtih in pogovorih, stoji za njegovim početjem. Za vsako podrobnost uvid, asociacija, občutenje ... O zgodovini teoretske (filozofske in družbene) misli so me kar nekaj naučili v šoli, pa sem imel vedno občutek, da bi mi Jiři lahko mirno izprašil rit - če bi to le hotel …

Tudi letošnja postavitev v magistratu govori z zelo preprostimi sredstvi: steklene škatle, kamni, stekleni napisi, voda, voščeni odtisi rok (ki jim Jiři pravi 'odtisi srečanja'). In seveda nepogrešljiva semena, ki položena v odtise rok mestnih svetnikov in otrok povežejo preteklost in prihodnost, odgovornost in pričakovanja. In prav v tej nenavadni preprostosti leži srž in odlično dopolnjevanje celotnega dogajanja na prireditvi. Kot imamo na eni strani razstavo triinpetdesetih med seboj tekmujočih avtorjev, so Jiřijeve stvaritve še enkrat več bolj sestava, iskanje neposrednega stika s prostorom in obiskovalci. Postavljeni so v navezavi na kipe (Herkul, Hribar, Narcis), ki trajno krasijo starinsko poslopje magistrata, in ki so mnogi z leti postali simboli mesta Ljubljane. S svojo postavitvijo ne skuša posegati vanje, pač pa podobno kot z odtisi srečanja v razmislek postaviti nekakšen most med tradicijo in sedanjostjo/bodočnostjo. Nič čudnega torej tudi, da je med drugim eden glavnih pobudnikov in zagovornikov ohranitve originala Robbovega vodnjaka na Mestnem trgu, problema, ki zna postati predmet ostrih polemik v prihodnjih mesecih.

Žal so bile v začetku stvaritve tudi v tako neposrednem stiku z obiskovalci, da smo morali zamenjati razbito ploščo na škatli, v katero je nič hudega sluteč stopila turistka. Pa smo doživeli tudi nasilen poseg v prostor …

Četrtek, 8. spetember
Danes bom skušal zaviti malce ven iz opisovanja samega dogajanja okoli razstave. Nasploh je z likovnimi razstavami malce drugače kot z džezovskimi delavnicami, o katerih je pred štirinajstimi dnevi na tem mestu pisal moj dober prijatelj in nekdanji glasbeni kolega Marijan Dović. Tam dogajanje poteka nenehno, predavanja, bendi, sešni, koncerti. Pri razstavi je seveda drugače, večina dogajanja je okoli odprtja, potem je tu še - v našem primeru - žiriranje, nagrade, morda kdaj kakšna okrogla miza, performans, ampak slednja dva le ob zelo razgibanih razstavah.

Morda je prav to razlog, da na razstave hodi le zelo specifičen krog ljudi: na eni strani umetniki in njihovi znanci, potem pozerji (razne popkulturne zvezde in politiki), ki se tam morajo pokazati, paraziti, ki tja hodijo piti in se nažirati, kak izgubljen turist ali zaljubljen par na sprehodu po mestu in potem so tu še tisti, ki jih je po navadi najmanj - ljubitelji in poznavalci umetnosti, posamezniki, ki pridejo razstavljeno opazovati iz zanimanja in potrebe po komunikaciji s sebi sorodnimi. Adorno je nekoč zapisal, da mora biti moderna umetnost takšna, da jo moraš za njeno razumevanje tudi sam prakticirati. Kar pomeni, da skladatelja razume le skladatelj, kiparja le kipar. Moderno umetnost bi to (in jo deloma tudi je) seveda posledično vodilo v popolno izolacijo. Možna rešitev iz tega je prav širjenje kroga (četudi morda veščinsko laičnih) ljubiteljev, ljudi, ki bi jih umetnost preprosto pritegnila s svojim notranjim žarom, in bi bili vanjo brezrezervno pripravljeni vlagati čas, trud in denar.

Veliki umetnostni teoretik (akhm) Mićo Mrkaić je nekoč postavil vprašanje, kako upravičiti umetnost z 'eksternalijami': zakaj podpirati umetnost, kako dopovedati preprostemu človeku/davkoplačevalcu, da pride na razstavo ali koncert. Del odgovora se skriva v zgornji ugotovitvi: umetnost takšnim ljudem (ljubiteljem umetnosti - in to lahko postane prav vsak!) pač nudi bistveno več kot denimo nogomet ali posedanje v nakupovalnih centrih. Drugi del, prav tako pomemben, se dotika razmerja umetnosti do drugih področij družbe in prevajanja umetniških dogodkov v denimo ekonomske ali politične termine (kar je glede na to, da so tako umetnost kot ekonomija in politika deli iste družbe, nekaj, s čimer se srečujemo hočeš nočeš vsakodnevno). Na ta del je resnici na ljubo precej težje odgovoriti.

Vendar pa takšna sistemska vprašanja pustimo za kako drugo priložnost. Drugo vprašanje, ki se mi ta večer še poraja, je, zakaj sploh hoditi na odprtja, kot je bilo torkova. Kaj razen nekaj plitvih govorov, pojedine, množice že omenjenih 'gostov', nam odprtje neke razstave sploh lahko ponudi? Edino, čemur bi lahko pripisal racionalno vrednost, je pravzaprav druženje. Pri tem se lahko navežemo prav na temo letošnje razstave: vidimo, občutimo s celotnim telesom (in duhom). Torej tudi naš govor, naše misli vplivajo na celotno doživljanje situacije. Na tak način ob zanimivem pogovoru tudi kipe doživimo na povsem drug način, kot pa bi jih ob samotnem obisku razstave. Pogovor z avtorjem, strokovnjaki, kolegi, da, celo 'gosti' nam podarja edinstveno doživetje in na tako nam dela avtorja, pa tudi splošni občutki o kiparstvu in umetnosti ostanejo zapisani v drugačnem kontekstu.

Počasi opažam, da se je tale dnevnik danes spremenil iz najbrž pričakovanega opisovanja dogodkov ob razstavi v nekakšen notranji monolog o vprašanjih, ohlapno vezanih na samo prireditev, zame pa notranje zelo pomembnih. Če sem s tem preveč zgrešil, jih bom najbrž slišal od Aleksandre, v nasprotnem primeru pa vas tistih nekaj redkih bralcev še prosim, da vendarle potrpite z mano še 1 (en!) dan, ali pa se morda kar sami oglasite na razstavi in si o tem ustvarite svoje mnenje ...

Petek, 9. september
Kot sem že včeraj omenil, je postopek odprtja razstave enkraten dogodek. Dogodi se, poln druženja, napetosti in adrenalina za organizatorje, ko pa ga je enkrat konec, se začne obdobje mirovanja. Tako bo razstava Oko in duh odprta do 26. septembra, ko bo še enkrat svoj performans ponovila Anja Šmajdek, vmes pa ne načrtujemo posebnih dogodkov. Letos se tudi ne bomo, kot navadno, selili v mariborski Rotovž, predvsem zaradi omejenega proračuna in pa lanskega nezanimanja tamkajšnje publike. Kar pa ne izključuje, da bomo razstavo vendarle selili: kar nekaj organizatorjev se je že javilo, vendar zaenkrat še nimamo nobene potrditve.

Pač pa res veliko letos prispeva poročanje na spletnih straneh. Neverjetno, ampak prek spleta se prodajajo celo razstavljeni kipi, tako je že prodan kip Karmen Jazbec 'Demon', še en kip pa je 'rezerviran'. Tudi sami avtorji se počasi zavedajo pomena predstavljanja prek spleta, in najbrž bo takoj po zaprtju razstave stekel projekt postavitve skupne spletne strani pod imenom 'Klub kiparjev'. Že v začetni fazi je prijavljenih prek petdeset kiparjev, prijavnice pa še kar ne jenjajo prihajati. Kiparji v Sloveniji namreč nimajo krovne organizacije, ZDSLU (Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov) pa je precej neučinkovit organ, ki se ukvarja bolj sam s seboj in svojimi težavami. Predvsem študentje in mlajši avtorji nimajo veliko možnosti preboja, kar mnoge pripelje do tega, da obupajo nad kiparstvom samim in se preusmerijo v sorodne, a preživetveno lažje panoge, kot denimo restavratorstvo ali oblikovanje. Vse v sloganu pred časom v medijih zagnane kampanje: 'Lepo je biti kipar, lepo in modro je biti kamnosek …'

Sicer pa se te dni izteka tudi letošnji projekt 'Grosuplje - mesto kipov 2005'. Tudi letos bo pet kiparjev (med njimi županjin nagrajenec Boštjan Drinovec) svoje nove stvaritve postavilo v Grosuplje in okolico, potekale so tudi kiparske in fotografske delavnice, eden sklepnih dogodkov pa je bilo včerajšnje predavanje kiparja Marjana Dreva o Polju in prostoru v kiparstvu. Marjan raziskuje nelinearne perspektive v likovni umetnosti in združuje spoznanja matematike (neevklidskih geometrij) in Gestalt psihologije (teorija polja) z uporabo denimo v Escherjevih, Cezannovih ali Magrittovih slikah ter kiparstvu Maxa Billa, Henryja Moora, celo vse daleč nazaj do Mirona in njegovega Metalca diska. Takšne nelinearne modele perspektive uporablja tudi v svojem kiparstvu, ki je izrazito abstraktno: polno presenetljivih prostorskih rešitev, postavljanja kipov v nekakšne binarne sheme (komplementarne vrednosti), igranja z različnimi pogledi na simetrijo. Marjan končuje tudi delo na magistrski tezi, ki mu je letos vzelo preveč časa in se tokrat ni udeležil razstave v magistratu.

Počasi bi bilo pametno skleniti tale dnevnik. Vse zahvale Aleksandri in njeni ekipi za ves trud in res izjemno predstavljeno razstavo, ki je po njihovi zaslugi zaživela dvojno življenje, in bila paša za oko in hrana za duha. Ker morda ni bilo dovolj povedanega o posameznih razstavljenih delih, bralce vljudno vabim, da si razstavo v prihodnjih dveh tednih ogledajo kar sami v živo. Obenem pa povabilo tudi vsem skritim Rodinom in Giacomettijem, da že zdaj načrtujejo svoj pohod na Olimp drugo leto ob novi temi: Sublimno v kiparstvu.

Andrej Srakar