Način, kako nas nagovarja tekst Oko in duh francoskega filozofa M.Pontyja (ki je bil osnova za naslov razstave), je v kontekstu sodobnega sveta kot nekakšen kulturni spomenik. Še vedno je tukaj, še vedno simbolno, vsebinsko in oblikovno zelo konsistentno notranje urejen, a vendar nekako odmaknjen, zamaknjen. Kot neki star tempelj sredi bučnih velemestnih ulic in reklamnih panojev …

In prav podobno; v nekako zamaknjenem stanju vidim klasično kiparstvo v tem trenutku. Že sama odločitev, da gremo izdelovati klasični kip iz materiala, z zgodbo, z iskanjem najboljše oblike, je podobna nekemu miselnemu redu, ki se je umaknil pred agresijo hitrih spremenljivosti, hiperrealne predoziranosti z informacijami, dekoncentracijskimi nakupovalnimi centri …To je odločitev za nekaj, kar lahko cinično beremo tudi kot sentimentalno ugreznjenost v občutenje in iracionalno zaupanje v doseganje resničnosti.

In res se prav pri besedi resnica tudi tekst M. Pontyja nekako čustveno razgiba, saj nedvomno obsodi operativno mišljenje, odmišljanje (v smislu mehaničnega abstrahiranja), ameriški izrojeni kulturalizem in izrojeno psihoanalizo, kjer človek postane resnični manipulandum … Kajti v takšni ureditvi kulture… v zvezi s človekom in zgodovino ni več ne resnice ne laži … Pontijeva slutnja Baudrillardove puščave realnega, puščave, ki nas je posrkala, (a nas je hkrati skoraj že izvrgla).

Vdor vizualne agresije
Kaj torej v tem trenutku, ko naše oko že napol slepo le s težavo mežika pred utripajočimi učinki nenehne vizualne agresije in ko je gledanje klasičnega kiparstva dejansko podobno Brancusijevi pripombi o kipu za slepca: tipanje nečesa, kar je odmaknjeno iz vsakdanjega vidnega polja? Tipanje kot umik iz zaslepljenosti z učinki in različnimi sodobnimi propagandnimi prijemi, v katerih se kot da … (navideznost sama po sebi) sprejema kot koda. In v katerih je šok popolnoma povprečno stanje stvari …

Ne mislim, seveda, da je sama odločitev za poskus doseganja dejanskosti skozi neposredno izkušnjo že kar umetnost. A tak namen vsekakor izraža neko stališče, o katerem je vredno razmisliti.

Vztrajanje je simbolno dejanje
Kajti možno je ta odmik interpretirati tudi iz drugega zornega kota: morda ni toliko odločilen odstop od uporabe tistih (vizualnih) orodij, s katerimi se srečujemo vsakodnevno, ko sistemsko vdira(mo) v nezavedno in (si) odpira(mo) nove tržne niše želja in potreb. Morda tudi ni tako pomemben odstop od tistih praks, ki so tako zelo podobne sodobnim prodajnim praksam neposrednega marketinga. Morda je bolj od odstopov pomembno dejstvo, da je vztrajanje v tipu, materiji, (u)vidu, trajanju+ trajnosti že samo po sebi simbolno dejanje, ki ima svoj poseben pomen in svoje sporočilo.

Problemi sodobnega sveta nas zadevajo v živo in tvorijo nekakšno scenografijo še tako umaknjenim in navidezno arhaičnim rečem: a pred ekološkimi težavami, terorizmom in vojnami se raje skrijemo v sodobne nakupovalne centre spozabe in dekoncentracije, kot pa da bi organizirali obrambne odrede ali čistilne akcije. In četudi smo vsi že informirani o zadregah in novih možnostih genetskega inženiringa ali pa smo vsaj v kakšni popevki slišali za to, kako nas mediji na nezavednem določajo in nam krojijo naš vsakdan, se statistično raje odločamo za beg, in to v sodobnih oblikah. Arhaične oblike bega nas ne odrešijo odgovornosti tako temeljito kot sodobne, saj nas njihove tehnične zmogljivosti ne morejo več tako močno odpeljati in zamakniti, njihova vpetost v materialno je sama po sebi pač preveč očitno povezana s svetom in mestom in globalno je v takem redu preveč očitno odvisno od moje neposredne prisotnosti tukaj in zdaj … Zato je dejstvo, da izbor arhaične oblike sam po sebi nosi sporočilo. Ki pa seveda zahteva dopolnitev, vpetost v kontekste in bržkone tudi nedvomni osebni angažma.

V tem smislu se stari templji od časa do časa lahko spremenijo v sodobna prizorišča, kajti naša zmožnost dodajanja in širšega vpogleda jim daje pomen in z njim pomembnost.

Jiri Kočica