Foto:
Foto:
Otvoritev Exodosa.
Foto: Nada Žgank



6. maj 2005

Upam, da bo Exodosu uspelo. Potrebujemo le en, toda res dober festival sodobne scenske umetnosti, pa čeprav bomo vsako leto videli le eno, toda resnično vrhunsko predstavo in nekaj dobrih.
Že to, da ga je pod okrilje vzel Cankarjev dom, pomeni korak naprej.











Letošnji Exodos se je začel s priredbo Beraške opere Roberta Lepagea. Predstava verjetno ni tipičen Lepage, vendar smo mu že zato, da se je odločil za glasbenike namesto igralce in nas odrešil povprečno odpetih songov, lahko hvaležni.






















Glasbeniki odigrajo svojo izvajalsko in igralsko vlogo kakovostno, prizori so domišljeni in si sledijo z veliko hitrostjo. Scenske rešitve so minimalne, toda učinkovite. Nekaj prizorov je izvrstnih, na primer igranje na jedilni pribor ob serviranju hrane pri zadnji večerji.
Gibljiv monitor je bil natančno uporabljen, posneti prizori pa lepo umeščeni v dogajanje. Prevod je dober in predvsem potreben.

Predstava je morda malo predolga, splošen vtis pa je kljub temu dober.












Silvan Omerzu