V letu, ko smo zaznamovali okrogla tri desetletja od smrti (ali, po drugi verziji, izginotja) kralja rock'n'rolla - Elvisa Presleyja - je bilo kulturno dogajanje lahko samo - pisano. Začelo se je na veliki nogi. V spomin na Jožeta Plečnika, arhitekta, ki je pustil sledi v treh srednjeevropskih prestolnicah - na Dunaju, v Pragi in Ljubljani - je leto 50. obletnice njegove smrti veljalo za Plečnikovo leto.

Množična obsedenost s čarovnikom
Založnikom, knjigarnarjem in predvsem mladim bralcem je letos še zadnjič poleti svet na glavo postavil Harry Potter: 21. julija minuto čez polnoč je po mesecih ugibanj in neverjetnih varnostnih ukrepih, da se razplet zgodbe ne bi razvedel prezgodaj, po vsem svetu naenkrat izšla sedma in zadnja knjiga iz čarovniške sage - Harry Potter in svetniki smrti. Neverjetna uspešnica, za katero so se ponoči v knjigarnah drenjali tudi slovenski bralci, je postavila rekord najhitreje prodajane knjige vseh časov. Slovenski prevod je napovedan šele za februar naslednje leto, a zdaj že ni več nobena skrivnost - Harry preživi.

Nalezljiva panonska melanholija
In če ste se morda ognili Harrymaniji, pa niste mogli spregledati letos najbolj opevanega pisatelja iz domačih logov, Ferija Lainščka. Ne samo da je „poet panonske ravnice“ že drugič prejel nagrado kresnik (tokrat za drugi del prekmurske trilogije, zgodovinski roman Muriša), njegovi romani so se izkazali tudi za zelo „fotogenične“. Po njegovi predlogi je Marko Naberšnik posnel največjo slovensko filmsko uspešnico leta, romantično dramo Petelinji zajtrk, Branko Đurić komedijo Traktor, ljubezen in rock'n'roll, Andrej Mlakar pa impresionistično filmsko balado Mokuš.
Literarnih nagrad za prste obeh rok
Sicer pa je bilo leto kar posejano z najrazličnejšimi literarnimi nagradami. Nagrado vilenica je dobil makedonski dramatik Goran Stefanovski, Sovretova nagrada (za najboljša prevoda) je šla v roke Andreju E. Skubicu in Vasji Bratini, Stritarjeva nagrada (za literarno kritiko) Tini Kozin, Dnevnikova fabula (za kratko prozo) pa Katarini Marinčič. Da smo res narod pesnikov, dokazujemo s številnimi nagradami za poezijo. Ob svetovnem dnevu poezije je čašo nesmrtnosti dobil Milan Vincetič, z Jenkovo nagrado se letos lahko pohvali Tomaž Šalamun, z Veronikino pa Tone Pavček in Taja Kramberger. Tudi za esejistično pisanje sta bila letos nagrajena dva pisca, Aleš Šteger in Igor Zabel.

Poleg Levstikove nagrade za najboljše knjige za otroke in mlade podeljujemo tudi desetnico, letos Bini Štampe Žmavc, ter večernico, ki je nagradila Majdo Koren in Ireno Velikonja.

Znova odprta vrata v Srednji svet
No, da ne bo pomote – tudi v tujini niso brali le Harryja Potterja. Letošnja Nobelova nagrajenka za literaturo je 87-letna britanska feministična ikona (ki se sama nima za feministko) Doris Lessing. Očitno je bilo 2007 leto žensk, kajti tudi druga najbolj zaželena literarna nagrada, booker, je šla v roke dame - Anne Enright je avtorica romana The Gathering. Pulitzerjevo nagrado za leposlovje je za roman The Road dobil “novi William Faulkner” Cormac McCarthy, kar nekaj prahu pa je dvignil tudi izid “novega” romana JRR Tolkiena – vrsto let nedokončano dogodivščino iz Srednjega sveta Otroka Húrina je dopolnil in izdal pisateljev sin.

Literarni titani praznujejo
(Skoraj) okrogli jubilej sta praznovala dva velikana svetovne književnosti: semiotik in medievalist Umberto Eco je v letu, ko je dopolnil 75 let, s predavanjem o Zgodovini grdega obiskal tudi Ljubljano. Marca je Kolumbija bučno praznovala 80-letnico velikega Gabriela Garcie Márqueza (ob tej priložnosti smo dobili tudi slovenski prevod njegove avtobiografije), spomnili pa smo se tudi na 50. obletnico izida Kerouacove “biblije beatnikov”, romana Na cesti.
Nč se ne premakne?
Nova revija, publikacija, ki je obenem eden izmed simbolov slovenskega boja za neodvisnost, je praznovala 25 let izhajanja, podobno dobro pa so se “starale” tudi družbenokritične popkulturne ikone. Ob izidu konceptualnega albuma Volk se je na turnejo po Sloveniji in Evropi podal “največji slovenski izvozni izdelek”, skupina Laibach. Še eni “hrupneži” z druge strani glasbenega spektra so praznovali: Pankrti so 30-letnico svojega obstoja zaznamovali z retrospektivno razstavo punk revolucije pri nas Nč se ne premakne in z “reunion” koncertom v Hali Tivoli. (Mimogrede, 2007 je res leto punka - mineva tudi 30 let od izida “anarhističnega” albuma Never Mind the Bollocks … Here's The Sex Pistols.)

"World music" na domačem pragu
Halo Tivoli je letos ogreval tudi novovalovski romantik Bryan Ferry, Križanke pa v okviru Druge godbe med drugim “elektrotango eksoti” Gotan Project, temperamentna pevka fada Mariza, kasneje pa še zimzelena Omara Portuondo in samooklicani antikrist superstar Marilyn Manson. Bolj pomirjujoče so na ljubitelje opere verjetno delovali očem prijazni Il Divo, na jugonostalgike Indexi, na ljubitelje klasike pa obisk hrvaškega ekscentičnega virtuoza na klavirju Iva Pogorelića.
Ne pošiljaj torej spraševat, komu zvoni …
Smrt je začetek nesmrtnosti, je v pred parlamentom nekoč izjavil (kmalu zatem v (ne)smrt(nost) poslani) Robespierre. V letu 2007 je na to pot stopilo kar nekaj velikih umetnikov. Še posebej veliko izgubo je utrpel filmski svet: na isti dan sta se poslovila dva izmed največjih režiserjev 20. stoletja, švedski eksistencialist Ingmar Bergman in italijanski neorealist Michelangelo Antonioni. Slovenci bomo pogrešali tudi njune stanovske kolege, prezgodaj umrlega Francija Slaka, Janeta Kavčiča in Matjaža Klopčiča, Hrvatje komedijantko Nelo Eržišnik, svetovna filmska srenja pa še tajvanskega režiserja Edwarda Yanga, nemškega igralca (in odličnega vohuna iz Življenja drugih) Ulricha Müheja, britansko fatalko Deborah Kerr in “gospodično Moneypenny” Lois Maxwell.

Po daljšem boju z boleznijo je umrl sloviti tenorist Luciano Pavarotti, kmalu za njim pa še francoski mimik Marcel Marceau in koreograf Maurice Bejart. Pisala so za vedno odložili uporniški cinik Kurt Vonnegut, provokativni Norman Mailer, najbolj prevajani romanopisec na svetu Sidney Sheldon, mladinski pisatelj Smiljan Rozman, Janez Švajncer in France Vreg.

Praznino so za seboj pustili še makedonski pevec Toše Proeski, sloviti čelist Mstislav Rostropovič, pianist Primož Lorenz, producent Carlo Ponti, rocker Laza Ristovski, (ne ravno) boljša polovica Tine Turner Ike Turner, skladatelj Djordje Novković in arhitekt France Ivanšek.

Šopek 100-letnikov
S preglednimi razstavami se je kar nekaj galerij spomnilo 100. obletnice rojstva slikarja in grafika Lojzeta Spacala, zanimivo pa je, da bi enak jubilej praznoval tudi Edvard Ravnikar, arhitekt Moderne galerije in Cankarjevega doma.

Svet je praznoval še stoletnico rojstva nesrečne mehiške slikarke Fride Kahlo, “mame” Pike Nogavičke Astrid Lindgren in brazilskega arhitekta Oscarja Niemeyerja, ki je visoki jubilej dočakal med živimi.

Poletje reciklaž in jedijev
Sto let bi praznovala tudi prva (in edina) Slovenka v Hollywoodu, filmska diva velikega formata Ita Rina. No, samo mesto angelov se je letos ukvarjalo predvsem z recikliranjem uspešnih franšiz (Umri pokončno 4, Oceanovih 13, Bournov ultimat, Pirati s Karibov 3, Shrek Tretji in Spiderman 3), z iskanjem “pravega Springfielda” za premiero celovečerca o Simpsonovih, z zgražanjem nad novim filmom Quentina Tarantina, z objokovanjem konca priljubljene mafijske TV-serije Sopranovi in seveda z galaktičnimi bitkami med jediji in Temno stranjo – kar nekaj konvencij je zaznamovalo 30-letnico najslavnejše filmske sage vseh časov, Vojne zvezd.

Prvi med enakimi: Filmska elita s festivalov
Ne samo Britanci, ves svet pa je bil navdušen nad filmom, ki skuša razvozlati stoično mirnost kraljice Elizabete II. Hellen Mirren je za svojo vlogo v Kraljici Stephena Frearsa dobila oskarja, bafto, evropsko filmsko nagrado, zlati globus in še celo plejado drugih priznanj. Na oskarjih je sicer Akademija poplačala svoj dolg za leta zanemarjanja in s kipcem za najboljšega režiserja nagradila Martina Scorseseja, njegova Dvojna igra pa je postala tudi najboljši film.

Na podelitvi zlatih globusov sta slavila (pozneje na oskarjih “osmoljena” Babilon in muzikal Sanjske punce, na beneškem filmskem festivalu po dveh letih spet Ang Lee (z dramo Lust, Caution), v Cannesu pretresljiva romunska drama o splavu, 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, berlinskega zlatega medveda pa si je prislužil kitajski film Tujina poroka režiserja Čuanana Vanga. Da ne pozabimo, na tradicionalni podelitvi filmskih malin se je kislo nasmihala predvsem Sharon Stone – nadaljevanje Prvinskega nagona je bilo v skoraj vseh sekcijah izbrano za najslabši film leta.

Zvezdniški prah pod Alpami
Je pa Hollywood letos oplazil tudi Slovence: pomladi je Posočje obiskala ekipa filma Princ Kaspijan, v okolici Bovca postavila pravljično deželo in posnela nekaj bojnih prizorov za drugi del Zgodb iz Narnije. Sposodil si nas je tudi “dežurni provokator” trenutne ameriške oblasti, Michael Moore – v dokumentarcu Sicko je izpostavil slovenski zdravstveni sistem, češ da je na približno enaki ravni kot ameriški. Treba je seveda omeniti, da je Sicko ostra kritika tamkajšnjega zdravstva …

V večjih čislih so nas imeli drugod. Na Berlinalu je laskavi naziv vzhajajoče zvezde evropskega filma dobil Marko Mandić, za nagrado inštituta Sundance, ki jo podeljujejo v okviru istoimenskega filmskega festivala, pa se poteguje Janez Burger, in sicer s scenarijem Circus fantasticus, ki ga je Filmski sklad RS pred tem preprosto zavrnil, češ da ni dovolj prepričljiv.

Kriza gor ali dol, svoj novi film je na nekaj festivalih predstavil tudi Metod Pevec; Estrellita – Pesem za domov je zmagala na festivalu v Cottbusu in dobila priznanje za inovativnost v Skopju; Silva Čušin je bila za svojo vlogo nagrajena tudi na festivalu v Mannheimu - Heidelbergu.

Zdesetkane vrste v Portorožu
Doma je bila situacija drugačna - na 10. festivalu slovenskega filma v Portorožu je zmagal dokumentarec s (po)vojno tematiko Otroci s Petrička režiserja Mirana Zupaniča, odmeval pa je predvsem protestni pogreb slovenskega filma v "režiji“ DSFU ter odsotnost številnih povabljencev in celo nominirancev.

Najvišja čast za Matičiča in Raca
Prešernovo nagrado za leto 2007 sta dobila skladatelj in pianist Janez Matičič ter dramski in filmski igralec Radko Polič - Rac. Nagrajenci Prešernovega sklada pa so bili letos baletni plesalec Anton Bogov, skladateljica Urška Pompe, arhitekta Vesna in Matej Vozlič, pisateljica Suzana Tratnik, intermedijski umetnik Marko Peljhan in slikar Jože Slak – Djoka. Vemo tudi že, da bosta naslednje leto Prešernova nagrajenca prevajalec in književnik Janez Gradišnik in oblikovalec Miljenko Licul.

Tudi na tujem niso pozabili na nas. Mesto Skopje je Dušana Jovanovića nagradilo za posebne dosežke v kulturi, Slavoja Žižka pa španska fundacija Cristóbal Gabarrón. Drago Jančar je letošnji dobitnik nemške nagrade Jeana Améryja za esejistiko, pisatelj in zamejski Slovenec Boris Pahor pa je prejel najvišje francosko odlikovanje: red viteza legije časti, ki ga podeljuje predsednik Francije.

Atmosferični Slovenci
V Benetkah se je odvil že 52. beneški bienale, največja mednarodna razstava likovne umetnosti na svetu; Slovenijo je zastopal projekt Beneški, atmosferičen Tobiasa Putriha. Izbral je kinodvorano kot izrazit primer "prehodnega" prostora, torej prostora, ki služi kot vmesni prostor med iluzijo projekcije in resničnostjo ulice.

"Ves svet je oder in vsi možje in žene zgolj igralci“
V Mariboru so na Borštnikovem srečanju, alfi in omegi gledališkega dogajanja pri nas, za najboljšo predstavo izbrali tragedijo Ojdip v Korintu avtorja Iva Svetine in v izvedbi SNG Drame Ljubljana, Borštnikov prstan pa nadeli Silvi Čušin. Tradicionalni celjski Dnevi komedije so tudi tokrat postregli z “žlahtnima komedijantoma leta” – to sta postala Vesna Pernarčič Žunič (v prestavi Bil je škrjanec) in Gojmir Lešnjak (Kako smo ljubili tovariša Tita). Na Tednu slovenske drame v Kranju sta se žirija in občinstvo strinjala, da gre nagraditi komorno opero Mnemosyne Gregorja Strniše in Iztoka Lovriča. Tudi na Linhartovem srečanju je bilo veselo - ekipa Gledališča Toneta Čufarja Jesenice je nagrado dobiček dobila za slovensko gledališko različico “utrgane” montypythonovske komedije Kralj Arthur in sveti gral.

Da le ne crkne televizor
Ob izteku leta smo lahko še hvaležni, da tv-nadaljevanke z one strani luže k nam tako ali tako prihajajo z dveletno zamudo (in udarca zato še ne čutimo): ameriški scenaristi so v začetku novembra začeli stavko, ki je najprej "pometla" s pogovornimi šovi tipa Jay Leno, z novim letom pa Američani do nadaljnega ostajajo tudi brez novih delov Razočaranih gospodinj, Talentov v belem in podobnih. Jay Leno in Conan O'Brien z januarjem postajata prva stavkokaza - njuni oddaji se v eter vračata brez scenaristov.

Ana Jurc