Ustanovitev škofije v tistem času ni predstavljala samo cerkveno-organizacijskega akta, temveč je bila tudi politično dejanje, ta odločitev je imela daljnosežne posledice za versko življenje, družbo, gospodarstvo, kulturo in umetnost. Navsezadnje pa je bila ustanovitev samostojne škofije tudi priznanje takratni deželi Kranjski, mesto Ljubljana je s tem pridobilo odličnejši status. Do ustanovitve škofije je osrednji del Slovenije pripadal oglejskemu patriarhu, in to vse od razmejitve, ki jo je Karel Veliki izpeljal leta 811: ozemlja severno od reke Drave so pripadla salzburškemu škofu, tista južno od reke pa oglejskemu patriarhatu. Pozneje se je cerkveni zemljevid spreminjal in tudi ozemlje nove ljubljanske škofije ni bilo enotno, saj so imeli različni tuji škofje manjša zaključena posestva tudi znotraj naših dežel.
Posebnega pomena pa je, da je bil z ustanovitvijo škofije s sedežem v Ljubljani prvič v samostojni cerkveni pokrajini združen velik del župnij osrednjeslovenskega območja. Pozneje so na Slovenskem nastale še druge škofije, ljubljanska pa je bila povzdignjena v nadškofijo in metropolijo – sprva za kratek čas že leta 1787, nato pa je znova postala nadškofija ob praznovanju 500. obletnice škofije leta 1961, sedem let zatem pa še metropolija.

Največji dosežek Akademije ljubljanskih operozov - nova baročna stolnica
Škofje niso živeli le v Ljubljani, ampak tudi v Gornjem Gradu, kjer so si na mestu nekdanjega benediktinskega samostana in redovne cerkve zgradili baročno rezidenco in veličastno katedralo, v kateri je bilo veliko škofov tudi pokopanih. Mnogo znamenitih škofov je zaznamovalo večstoletno zgodovino, posebno omembo pa si zasluži Academia Operosorum Labacensis (Akademija ljubljanskih operozov), ki je bila ustanovljena leta 1693. Učeni možje, med njimi so izstopali pravnik in kronist stolnice Janez Gregor Dolničar, stolni dekan Janez Anton Dolničar in prošt Janez Krstnik Prešeren, so po zgledu italijanskih akademij ustanovili tudi ljubljansko in si zadali pomembne duhovne, kulturne in umetnostne naloge. Največji sta bili gotovo gradnja nove ljubljanske stolnice in ustanovitev javne knjižnice.
Operozi so želeli Ljubljano povezati z Rimom kot centrom katolištva in baročne umetnosti, tam so za novo stolno cerkev tudi pridobili načrt slavnega jezuitskega slikarja, arhitekta in teoretika Andrea Pozza (ta v Ljubljano nikoli ni prišel in tudi povabilu za poslikavo stolnice se ni odzval). Po njegovem načrtu, ki predstavlja baročni tip prostora s tlorisom 'Il Gesu', so ljubljansko stolnico zgradili v letih 1701–1707. Postopoma so jo tudi opremili – vzidava rimskih nagrobnikov iz Emone v zunanje stene cerkve ter postavitev štirih emonskih škofov kiparja Angela Puttija pod kupolo je novo stolnico simbolno povezala z nekdanjo emonsko škofijo. Iluzionistična poslikava Giulia Quaglija pa je cerkvi dala pečat baročne celostne umetnine z značilno barvito slikovitostjo; umetnik je na stropu prezbiterija upodobil tudi zgodbo ustanovitve škofije, ki se je prav v teh dneh spominjamo.

Dogodki v jubilejnem letu
Jubilejno leto se zaznamovale številne prireditve, romanja v stolnico sv. Nikolaja, srečanja, predavanja ter razstave. V prostorih založbe Družina, v Narodnem muzeju in Muzeju krščanstva v Stični je bila na ogled razstava o zgodovini škofije, na kateri so ob kronološkem pregledu in dokumentih pozornost vzbujali zlasti predmeti, ki so le redko na ogled javnosti – bogoslužni predmeti, knezoškofovski ornat in mašna oblačila, ki sta jih za škofa Jegliča načrtovala Ivan in Helena Vurnik. Prav v teh dneh v galeriji Družina odpirajo razstavo o ustanovitelju ljubljanske škofije papežu Piju II. oziroma Silviju Eneju Piccolominiju. Bil je velik humanist in diplomat, škof in papeški nuncij za avstrijske dežele ter tajnik cesarja Friderika III., pozneje pa je postal papež Pij II. Ob jubileju sta izšli tudi obsežni monografiji – ljubljanska nadškofija je izdala knjigo Ljubljanska škofija 550 let, založba Družina pa knjigo Mati mnogih cerkva: župnije v ljubljanski nadškofiji v sliki in besedi. V knjigah je celostno predstavljena zgodovina in različne dejavnosti v škofiji in župnijah nekoč in danes ter kultura in umetnost, kar je bil velik študijski in organizacijski projekt in je hkrati dragocen vir za nadaljnje raziskovanje.

Televizija Slovenija ob obletnici
Televizija Slovenija je eno avgustovskih oddaj Obzorja duha posvetila obletnici, Milena Keržič je v monotematski oddaji predstavila preteklost in sedanjost ljubljanske (nad)škofije zlasti v luči delovanja ljubljanskih škofov. Prav na dan potrditve škofije, v četrtek, 6. septembra, pa bosta na sporedu dve oddaji: Katarina Vukovič se bo v oddaji Sveto in svet (prvi program ob 23.35) z gosti pogovarjala, kako se je ljubljanska škofija porajala in zaznamovala kulturno, družbeno in versko življenje Ljubljane in Slovenije. Na sporedu pa bo tudi dokumentarni film Nikolajeva ladja (drugi program ob 21.25), ki je nastal leta 2007 ob 300-letnici posvetitve ljubljanske stolnice sv. Nikolaja. Film celostno predstavlja stolnico, ki je ključen spomenik ljubljanskega baroka, hkrati pa poseže tudi v zgodovino ustanovitve škofije.

Andrej Doblehar