Profesor, urednik, likovni kritik Stane Bernik je oral ledino pri raziskovanju področij, ki so dotlej veljala za obrobna. Pomembno vlogo je umetnostni zgodovinar in upokojeni dekan Akademije za likovno umetnost odigral tudi pri pripravi topografskih študij o arhitekturno-urbanistični podobi Kopra, Izole in Pirana, Kočevja in Črnomlja.

Med priznanji, ki jih je prejel, so nagrada Prešernovega sklada (skupaj z Oskarjem Kogojem, 1971), Plečnikova medalja (1982 in 2005), zlata plaketa Univerze v Ljubljani (2003). Leta 2007 je prejel nagrado Izidorja Cankarja in naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Leta 2016 ga je za življenjsko delo nagradilo Slovensko društvo likovnih kritikov, poleg tega je prejel Steletovo nagrado za življenjsko delo na področju ohranjanja in popularizacije kulturne dediščine.

Kot so tedaj zapisali v utemeljitvi, je Bernik, ki je bil tudi med ustanovitelji Slovenskega konservatorskega društva in njegov prvi predsednik, s sodelovanjem z nekdanjimi regionalnimi ali medobčinskimi zavodi postavil temelje več področjem dosedanjega strokovnega dela varstva kulturne dediščine.

Sodobna slovenska arhitektura
Bernik se je rodil 29. aprila leta 1938 v Prizrenu na Kosovu, otroštvo je preživel v Prizrenu in Sarajevu. Po nedokončanem študiju arhitekture na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani se je vpisal na študij umetnostne zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti, kjer je leta 1964 diplomiral. Doktoriral je 1989 z disertacijo Izhodišča sodobne slovenske arhitekture.

Med letoma 1964 in 1994 je bil glavni in odgovorni urednik revije za likovno kulturo Sinteza. Leta 1972 je kot predsednik sveta za kulturo skupščine mesta Ljubljana odločilno pripomogel k ustanovitvi Arhitekturnega muzeja. Med letoma 1974 in 1992 je predaval na Akademiji likovnih umetnosti Univerze v Sarajevu.

Sooblikoval študij oblikovanja
Sodeloval je pri ustanovitvi študija oblikovanja na ljubljanski Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo ter pri ustanovitvi oddelka za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost, kjer je bil med letoma 1985 in 2007 vodja katedre za razvoj in teorijo oblikovanja. Leta 1995 je bil na ljubljanski Filozofski fakulteti izvoljen v naziv rednega profesorja za umetnostno zgodovino novega veka. Med letoma 1995 in 2001 je bil glavni urednik Zbornika za umetnostno zgodovino, od leta 2005 do upokojitve leta 2007 pa dekan Akademije za likovno umetnost in oblikovanje.

Bil je član številnih žirij in predsednik strokovnih organizacij, med drugim Slovenskega društva arhitekturnih kritikov, Slovenskega konservatorskega društva, Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva in Slovenskega društva likovnih kritikov.