Gerhard Richter se je rodil leta 1932 v vzhodnonemškem Dresdnu, ki zaradi arhitekturnih biserov slovi kot Firence na Labi. Svoj rojstni kraj je zapustil le nekaj mesecev pred postavitvijo Berlinskega zidu, in sicer s pomočjo prijatelja, ki ju je s takratno ženo pretihotapil v Düsseldorf. Posledično pa Richter ni nikoli več videl svojih staršev.

Še v času življenja v Dresdnu so bile med njegovimi prvimi naročili freske veselih in od zdravja pokajočih delavcev, ki so bile seveda ustvarjene v duhu socialističnega realizma. Po selitvi v Düsseldorf in srečanju z umetnostjo Zahoda je svojo kariero posvetil raziskovanju uveljavljenih slikarskih žanrov.

Med njegova najbolj prepoznavna dela najbrž spadajo družinski portreti, ki deloma dajejo vtis starih, umazanih časopisnih izrezkov, s čimer njihov avtor na neki način preizprašuje vlogo svoje lastne družine in celotne Nemčije v drugi svetovni vojni. Taki sta na primer sliki Teta Marianne, ki je bila psihično bolna in so jo nacisti internirali, ter Stric Rudi, ki je bil nacistični vojak in je padel v boju.

Prelomni leti 1995 in 2015
Leta 1983 se je preselil v Köln, leto 1995 je prineslo prelomnico, saj je takrat MoMA v New Yorku Richterju plačala tri milijone dolarjev za serijo slik, naslovljeno Oct. 18, 1977. Serija je nastala kot odziv na sojenje in brutalno usmrtitev skupine mladih nemških anarhistov in teroristov. Umetnik se je že leto pozneje znašel na naslovnici kataloga dražbene hiše Sotheby's.

Pred natanko dvema letoma so na dražbi v Londonu za rekordnih 41 milijonov evrov prodali njegovo delo z naslovom Abstraktna slika, ki je tako postala najdražja na dražbi prodana slika še živečega umetnika. Gre za živopisno sliko iz leta 1986, ki je pravzaprav ena Richterjevih najljubših slik, pred prodajo pa je bila na ogled v muzeju Ludwig v Kölnu.

Nestrinjanje z razvojem umetnostnega trga
Skozi svojo dolgo kariero je ustvaril več kot 3.000 slik, vendar jih skoraj 40 odstotkov visi po muzejih, tako da trg še ni zasičen z njegovimi deli. Richter je bil lani eden izmed glasnejših nemških umetnikov, ki so bili ogorčeni nad novim predlogom zakona, s katerim bi v imenu varovanja kulturne dediščine prepovedali prodajo pomembnih del zbirateljem, muzejem in galerijam v tujini.

Predlog zakona je nastal v prepričanju, da je tak ukrep nujno potreben, če hoče Nemčija obvarovati svoje umetniške zaklade. "Nihče mi nima pravice govoriti, kaj lahko in česa ne smem delati s svojimi slikami," je takrat dejal Richter.

In čeprav njegova dela dosegajo astronomsko visoke cene oziroma prav zaradi tega, je pred časom izrazil popolno nestrinjanje s takim razvojem umetnostnega trga. "Zastrašujoč razvoj," je izjavil za časopis Die Zeit. Dodal je, da gre za "čisti kult osebnosti". Prepričan je, da gre v umetnosti le še za spektakel, saj z umetnostjo samo to nima prav nobene povezave.