Včeraj je britanski kulturni minister David Lammy zagnal spletni projekt Icons (Ikone), ki se je rodil iz rastoče zaskrbljenosti Angležev nad tem, da so v primerjavi s Škoti, Valižani in prebivalci Severne Irske v zadnjih letih izgubili vsakršno jasno oblikovano narodno identiteto. Izbor simbolov, ki bo v celoti temeljil na volji ljudstva, bo zato osredotočen predvsem na Anglijo, in ne na Veliko Britanijo v celoti.

Drugi predlogi
Za zdaj v prvo deseterico niso prišli naslednji predlogi: jabolčna pita, pogreb princese Diane, Hadrijanov zid, mini krilo, avtomobil mini, rdeča telefonska govorilnica, Wallace in Gromit, jabolčni mošt, vrtna uta in avtocesta M1.

Nov režim, nova turistična taktika
Posodobljena laburistična stranka je v devetdesetih v ospredje potiskala podobo "cool Britannie", ki je slonela predvsem na prizadevanjih pop rockerjev, kakršni so bili Blur in Oasis, ter mladega vala sodobne umetnosti, Britarta.

Seznam, ki ne upošteva vseh obrazov Anglije?
Novi seznam se bo spreminjal vsake tri mesece, ko bo žirija preštela vse glasove, ki so jih obiskovalci spletne strani v tem času oddali. Ko bo določen predmet ali kraj (osebe so iz glasovanja izzvzete) prišel v prvo deseterico, bo postal uradna angleška ikona. Izhodiščna deseterica je sestavljena precej tradicionalno (nekateri se čudijo le, da v njej manjka sveti Jurij, zaščitnik Anglije) – edino omembo večetnične podobe sodobne Anglije bi lahko videli edino v izboru ladje Empire Windrush, ki je leta 1948 s Karibov na zeleni otok pripeljala okrog petsto priseljencev. Sporen je tudi portret Henrika VIII., ki je bil pravzaprav Valižan, avtor portreta pa je bil Nemec.

Je zanimiva Anglija nemogoč cilj?
Zgodovinar in televizijski voditelj David Starkey se je že pritožil, da je seznam neverjetno staromoden in banalen. "Zdi se, da gre za obupan poskus, najti nekaj, česar ni tam. Bodimo iskreni: Anglijo bi bilo na novo zelo težko odkriti. V nasprotju s Škotsko, Irsko in Walesom, ki svojo narodno zavest utemeljujejo v kulturi, so se Angleži vedno trudili le, da bi bili največji in najmočnejši."

Slišati je tudi glasove podpore
V bran velikopoteznega projekta je za zdaj stopil le pisatelj Bill Bryson, avtor uspešnice Kratka zgodovina skoraj vsega; sam bi v izbor dodal še angleški konjiček obrezovanja grmovja in katedralo v Durhamu.

Brysonu, ki je večino življenja preživel v ZDA, se zdi, da imajo Angleži mnogo več težav pri izkazovanju narodnega ponosa kot Američani.