Klub zdravja Dallas je Jean-Marc Vallée posnel po resnični zgodbi. Matthew McConaughey je odigral Teksašana Rona, pravega mačističnega in homofobnega kavboja, ki živi zabavljaško in brezbrižno, nato izve, da je okužen z virusom HIV. Ker mu uradno odobrena zdravila ne pomagajo, začne jemati substance, pridobljene na črnem trgu. Kljub nasprotovanju zdravstvene in znanstvene skupnosti, vključno z njegovo zaskrbljeno zdravnico (Jennifer Garner), začne tihotapiti zdravila iz Mehike v ZDA in s transseksualcem Rayonom (Jared Leto) ustanovi klub, v katerem okuženim omogočata dostop do novih zdravil. Foto: Kolosej
Klub zdravja Dallas je Jean-Marc Vallée posnel po resnični zgodbi. Matthew McConaughey je odigral Teksašana Rona, pravega mačističnega in homofobnega kavboja, ki živi zabavljaško in brezbrižno, nato izve, da je okužen z virusom HIV. Ker mu uradno odobrena zdravila ne pomagajo, začne jemati substance, pridobljene na črnem trgu. Kljub nasprotovanju zdravstvene in znanstvene skupnosti, vključno z njegovo zaskrbljeno zdravnico (Jennifer Garner), začne tihotapiti zdravila iz Mehike v ZDA in s transseksualcem Rayonom (Jared Leto) ustanovi klub, v katerem okuženim omogočata dostop do novih zdravil. Foto: Kolosej
false
Avstralci so na vrhu nezakonitih digitalnih piratov. K temu prispevata dva razloga – novi filmi in televizijske nadaljevanke pridejo do projekcij z zamikom, cene za digitalne vsebine pa so v Avstraliji višje kot drugod po svetu. Foto: Kolosej

Podjetje, ki je lastnik avtorskih pravic za film s tremi oskarji (Matthew McConaughey za glavno vlogo, Jared Leto za stransko vlogo in Adruitha Lee ter Robin Mathews za make-up), je zahtevalo kompenzacijo za piratsko pretakanje filma, a je vrhovno avstralsko sodišče v drugo odločilo, da mora za dostop do podatkov plačati 600.000 avstralskih dolarjev (slabih 400.000 evrov).
Podjetje Dallas Buyers Club LLC naj bi identificiralo 4.726 posameznih IP-naslovov, ki so film delili na omrežju BitTorrent, in od ponudnika spletnih storitev zahtevalo podatke vpletenih posameznikov.
Prvič se je razsodba sodišča končala drugače - aprila je sodišče internetnim ponudnikom naročilo predajo podatkov o strankah, ki so izkoristile nezakonito pretočitev filma. Odredilo pa je tudi, da so lahko podatki uporabljeni le za "odškodnino za kršenje" avtorskih pravic. Razsodba naj bi bila po mnenju sodnika pomembna tudi za odvrnitev od nadaljnjega nezakonitega pretakanja filmov ali drugih vsebin, ki je v Avstraliji izredno pogosto.
Avstralski spletni ponudnik ISP se je odzval, da gre pri taki razsodbi za neprimerno poseganje v zasebnost in lahko vodi do špekulantskih računov o dolžnem znesku, kar pomeni, da posameznikom grozijo sodni postopki, ki lahko rezultirajo v velikih odškodninah, če ti ne bodo privolili v poravnavo in plačali določenega zneska.
Vsebina pisem in predpisanih telefonskih pogovorov razsodbo zasukala drugače
Poleg tega, da podjetje DBC osebne podatke uporabi zgolj za odškodnino za kršenje avtorskih pravic, je sodnik postavil še en pogoj - podjetje mu je moralo poslati kopijo pisma, kakršnega so nameravali poslati osebam iz prepoznanih IP-računov, ter osnutek telefonskih pogovorov.
Prav na podlagi teh zapisov je maja sodišče odločitev zaustavilo in zdaj razsodilo drugače. Ko so videli predlagana pisma in scenarije, ki bi jim osebje podjetja sledilo v telefonskih pogovorih z domnevnimi pirati, je bila slika o zahtevanih zneskih za povračilo še vedno nejasna.
Višina odškodnine ni bila jasna, a naj bi nadomestila več "škode," kot bi je bilo realno
Kot je povzel sodnik, iz teh pisem ni razvidno, koliko denarja bi podjetje zahtevalo od posameznikov, navedene pa so štiri "obtožnice" kot podlaga za povračilo dolga. Od piratskih gledalcev bi zahtevali odškodnino v znesku dejanskega nakupa filmske kopije, odškodnino v znesku enkratne licence na osnovi dejstva, da so bili posamezniki vpleteni v širšo distribucijo filma, odškodnino za dodatne izgube ter povračilo stroškov podjetja za pridobivanje njihovih podatkov.
Medtem ko sta se cena za nakup filmske kopije in povračilo stroškov podjetja pri pridobivanju podatkov sodniku zdeli ustrezni, je presodil, da sta drugi dve zahtevi "nevzdržni". Presodil je, da zahtevek po takšnih vsotah predstavlja "potencialen dohodek" podjetja in prav zato podjetju postavil obveznost tako visokega plačila za pridobljene podatke - da se odškodnina za avtorske pravice ne bi spremenila v zgolj donosen posel.