Če vam je ime Cecilia Gímenez znano, je to najbrž zato, ker je španska upokojenka svojih pet minut slave doživela avgusta, ko so na dan prišle katastrofalne posledice njenega (sicer dobronoamernega) postopnega "popravljanja" trohneče freske Jezusa v vasici Borja. Ecce Homo, freska tamkajšnjega umetnika Elíasa García Martineza, za katero zunaj Borje prej skoraj nihče ni slišal, je, ko je bila enkrat podobna "z voščenko narisani skici zelo kosmate opice v slabo prilegajoči se tuniki", v hipu postala spletna senzacija in predmet neštetih parodij; iz Ecce Homo so jo Španci nemudoma prekrstili v Ecce Mono (šp. opica), Američani pa v Beast Jesus.
In čeprav Gímenezovi od takrat verjetno nihče ravno ne ponuja restavratorskih del, pa se 80-letnica ustvarjanju očitno ni odrekla: zadnji teden je na eBayu prodajala 33 krat 22 centimetrov veliko olje na platnu, Bodegas de Borja iz leta 2000. Ves dobiček od platna, ki ga je umetnica tudi podpisala in uokvirila, bo dobil španski Karitas. Izklicna cena je bila še razumnih tristo evrov, ob koncu dražbe danes zjutraj pa je neznani dobrodelnež zanjo ponudil kar 1080 evrov.
Služijo vsi - razen Cecilie
Septembra je sicer Španijo obkrožila vest, da si je gospa omislila odvetnika; cerkev v Borji je namreč kmalu po tem, ko so ugotovili, da imajo na svoji steni svetovno senzacijo, začela za ogled "pošasti" zaračunavati vstopnino - a Gimenezova ni od tega denarja seveda videla niti beliča. (Mimogrede: posebne poceni polete za 12 evrov je poleti v Borji najbližnje destinacije začel ponujati tudi Ryanair, ki je očitno potencialno ciljno tržišče zaslutil v "ironičnih" romanjih hipsterjev.)
Česa se lahko naučimo od "Pošastnega Jezusa"?
Seveda pa se da na "afero" Ecce homo gledati tudi širše. "Pred posegom je imela cerkev v lasti precej nenavdahnjeno, akademsko sliko manjšega umetnika 19. stoletja," je opozoril umetnostni kritik Jonathon Keats. "Zdaj imajo izrazito oseben izraz globoke vere." Čeprav se diskusije o krščanski umetnosti pon avadi vrtijo okrog umetnin, kakršni sta Da Vincijeva Zadnja večerja ali Michelangelova Sikstinska kapela, pa so mojstrovine, še piše Keats, "umetniški ekvivalent svetnikov - ne samo, kar se tiče izjemnosti, ampak tudi dostopnosti. Že res, da nas navdihujejo, toda njihov glavni adut je nedostopna notranja moč. Stvaritve, kot je Jezus Gimenezove, so za vernike ključnega pomena v enaki meri kot tradicionalne mojstrovine, pa čeprav na drugačen način. Ponuja nam vizijo odrešenika skozi oči neke vernice, ki je ni oblikovalo nobeno (umetniško) šolanje. Nekatere bo to napeljalo k razmisleku o lastnem odnosu do svojega boga, za ostale - vsaj tiste, ki bomo lahko za hip pustili ob strani svoj sarkazem - pa je to dokument človekove vere na delu. "
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje