Oglas
Še pred nekaj meseci je bil pogled na Spreeinsel (Otok na reki Spree) sila zabaven. Lučaj od velike v neorenesančnem slogu zgrajene berlinske katedrale in še nekaj deset metrov dlje od gručice največjih berlinskih muzejev so k nebu 'štrlele' zarjavele kovinske palice, na tleh je bilo polno grušča, ljudje in bagri so brzeli naokoli in razdirali tisto, kar je ostalo od Palače republike, sedeža parlamenta oziroma ljudske zbornice Nemške demokratične republike. Ta predstava je potekala skoraj toliko časa, kolikor je potekala gradnja 180 metrov dolge, 85 metrov široke in 32 metrov visoke stavbe. Če so objekt po načrtih ekipe arhitekta Heinza Graffunderja gradili 32 mesecev (slovesna inavguracija stavbe je bila 23. aprila 1976), pa so ga razstavljali skoraj dve leti. Dlje, kot je bilo sprva predvideno; in za precej precej višje stroške, kot je bilo izračunano na začetku leta 2006.
Nepričakovani 'rudniki' azbesta sredi BerlinaPo zadnjih podatkih je odstranitev Palače republike stala kar okoli 119 milijonov evrov . To je vsaj sporočilo nemško zvezno ministrstvo za gradnjo (Bundesbauministerium). Daleč največji del denarja je pogoltnilo odstranjevanje azbesta - stavbo so napolnili s kar 5.000 tonami vbrizganega azbesta. Za dekontaminacijo južnega predela otoka je tako šlo kar 80,3 milijonov, h katerim pa je treba prišteti še 6,5 milijona, ki so jih morali izplačati kot honorarje največjim strokovnjakom za ravnanje z azbestom. Stroški za odstranitev azbesta so se povzpeli tako visoko zaradi "nepričakovanih odkritij azbesta", torej zaradi še dodatnih z azbestom onesnaženih predelov palače, za katere se menda prej ni vedelo. In ta prej nepoznana polja azbesta so bila 'vredna' dodatnih 20 milijonov evrov.
Nobeno telo se ni poškodovalo, kako pa je z dušami?
Ob koncu odstranjevanja orjaške palače je po poročanju časopisa Die Welt vodja projekta Michael Möller dejal: "Zelo nas veseli, da je vse skupaj 'štimalo' in da se pri delu nihče ni ponesrečil ali poškodoval." Vsi ob izginotju Palače republike niso tako zelo veseli in menijo, da je bil odstranjen pomemben spomenik na eno najpomembnejših obdobij novejše nemške zgodovine. Morda to ni bilo lepo obdobje, spomina nanj in njegovega pomena za politični razvoj v vsej Vzhodni Evropi druge polovice dvajsetega stoletja pa vendar ne moremo izničiti. Danes tako številni menijo, da je šlo pri poudarjanju, kako zelo draga in zato tudi nesmotrna bi bila obnova Palače republike, za lažno propagando pogoltnih oblastnikov, ki jih 'muči' napuh. Na lokaciji Palače republike, ki je že v času pruske kraljevine (in pozneje nemškega cesarstva) kot prostor, na katerem je stal grad vladajoče dinastije Hohenzollerjev, veljala za najbolj simbolno točko države, so si namreč hoteli postaviti spomenik 'po svoji meri'. Zato je morala palača, ki so jo po prvotnih načrtih hoteli le 'ozdraviti azbestne kuge' in jo nameniti kulturnim dejavnostim, proč.
Demonstracija vrednot pruskega kralja in Ericha Honenckerja
Tukaj pa ponovno nastopi vprašanje, katere so vrednote sodobne nemške družbe in njenih političnih predstavnikov, ki si želijo užiti pogled na na novo zgrajeni palači, ki jo je arhitekt Andreas Schlüter naredil za največji spomenik berlinskega protestantskega baroka. Friderik I. (1657-1713) je vendar še živel v času absolutizma in se je želel obdati z razkošjem, ki bi pričalo o njegovi brezmejni osebni politični oblasti kot tudi o moči njegove države. Pravzaprav se v zvezi z besedo država nekoliko zaplete in prav to nam še več pove, v od sodobnosti kako zelo drugačnem političnem času je zrasel berlinski mestni grad, ki ga bodo po letu 2010 sper zgradili, in sicer po načrtih italijanskega arhitekta Franca Stelle. Friederik I. ni bil pravi pruski kralj, za kralja se je skupaj s podaniki oklical kar sam, Evropa pa ga dolgo ni priznala in zato tudi njegov naziv ni bil kralj Prusije (König vom Preußen), ampak le kralj v Prusiji (König in Preußen). Njihovim vrednotam ustrezno so ravnali tudi voditelji NDR-a z Erichom Honneckerjem na čelu in so zgradili modernističnega betonskega ajda, ki se je tako lepo vpel v pusti vzhodnoberlinski 'megalopolis' in je govoril o (navidezni) težnji 'ljudskih' socialistov, da bi država agirala v stavbah, ki se slogovno ne bi razlikovale od stavb, v katerih živi in dela ljudstvo.
Oboji omenjeni državni voditelji, četudi sta bili njihova osebna etika in korist za ljudstvo sporni, so torej ravnali v skladu s svojimi vrednotami. Malo težje pa je ponovno postavitev baročnega gradu povezati z vrednotami sodobne Nemčije, ki je vendar vpeta v sodobno evropsko politično krajino, ki si prizadeva za preseganje nacionalističnih teženj in za skupno dobro vseh Evropejcev. Pa vendar, nedavno je tudi nemška kanclerka Merklova postavila nemške gospodarske interese daleč pred interese skupne evropske gospodarske politike, in prav to je skupaj z navdušenim zavzemanjem za berlinski grad inz rušenjem Palače republike morda mogoče razumeti kot znamenje, da se pod površjem dnevne javne politike vendar skriva še nekoliko drugačna Nemčija. Iz prejšnjih časov.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje