Zgodovinar David Fowler z ugledne univerze Cambridge trdi, da Beatlesi niso bili junaki kontrakulture, ampak kapitalisti, ki so z dobršno mero cinizma zlorabili mladinsko kulturo za zaslužek. "Interese mladih so zastopali ravno toliko kot Spice Girls v 90. letih," je neizprosen Fowler v svoji študiji z naslovom Youth Culture in Modern Britain (Mladinska kultura v sodobni Britaniji), ki so jo pod drobnogled vzeli pri časopisu Guardian.

Fowler trdi, da veliko od tega, kar je bilo napisanega o Beatlih - da so bili v prvih vrstah kulturnega gibanja mladih, na primer - ni res: "Tudi oni so bili mladi kapitalisti, daleč od razvijanja mladinske kulture, ampak so mladinsko kulturo zlorabljali s spodbujanjem oboževalske baze, brezumnega kričanja - nič več kot pasivnih najstniških potrošnikov." (no, predvsem potrošnic, ki so jih nato pustili na cedilu, ko so leta 1965 prenehali nastopati na Otoku). Pojavljali so se v družinskih tv-oddajah, zaradi česar so bili pravzaprav oblika družinske zabave, ne pa drzni predstavniki mladine, piše.

Rolf Gardiner: junak, a tudi nacist?
Fowler pravi, da so mnogi komentatorji v 60. letih Beatle postavili v središče mladinske kulture, a samo to, da so bili tako fantastično priljubljeni, iz njih še ne dela vodij svoje generacije. Kdo je torej bil glasnik mladih, če ne Beatli, ena najbolj priljubljenih glasbenih skupin vseh časov? Fowler trdi, da je bil pravi pionir mladinske kulture v Britaniji 20. stoletja folkglasbenik Rolf Gardiner, oče dirigenta Johna Eliota Gardinerja.

Gardiner je že med študijem na Cambridgeu v 20. letih prejšnjega stoletja zasnoval zamisli o "kultu mladosti", v katerem bi se mladi lahko izražali svobodneje in se spraševali o točnosti mnenj starejših. Navdušen je bil nad mladinsko kulturo v weimarski Nemčiji z mladinskimi hostli, pohodi in golim metanjem kopja ... Rad se je gol kopal v reki Cam in zarana telovadil - gol, seveda. Oboževal je literata D. H. Lawrencea in se trudil visoko kulturo približati nizki, svoje plesalce je na primer odpeljal tudi v angleške rudarske skupnosti in tako skušal premostiti družbene razrede, piše Fowler.

A Gardinerjev ugled je bil omadeževan, ko so začele prihajati obtožbe, da simpatizira z nacisti, kar pa naj bi bilo po Fowlerjevo neresnično in zavajajoče. "Želel si je ustvarjati prijateljstva, bil je idealist," se mu postavlja v bran (čeprav je, na primer, ob Gardinerjevem imenu na spletni enciklopediji Wikipedia zapisano, da je bil "privrženec oživljanja ruralnosti in simpatizer z nacizmom"). "Ljudje, kot je bil Rolf Gardiner, so bili pravi kulturni revolucionarji - popzvezdniki, še preden so popvzezdniki obstajali," končuje Fowler.

A. K.