Razpoke, ki so nastale v samo dveh letih od postavitve spomenika, nameravajo zapolniti še pred zimo. Tedaj namreč nastopi mraz, ki še dodatno pripomore k razkrajanju kamna. Foto: Reuters
Razpoke, ki so nastale v samo dveh letih od postavitve spomenika, nameravajo zapolniti še pred zimo. Tedaj namreč nastopi mraz, ki še dodatno pripomore k razkrajanju kamna. Foto: Reuters
Spomenik žrtvam holokavsta
V samo dveh letih so nekateri kamniti bloki tako razpokali, da je njihov obstoj ogrožen. Foto: EPA
Peter Eisenman
Peter Eisenman si je polje kamnitih blokov le zamislil, dobavitelja kamna pa on ni izbiral. Foto: Stiftung Denkmal für die ermordeten Juden Europas

Spomenik, ki ga sestavlja 2.711 do 4,7 metra visokih stel, je Nemce stal skoraj 28 milijonov dolarjev. Samo dve leti po njegovem odkritju javnosti pa bodo Nemci znova plačevali; tokrat za restavriranje. Pregled velikega polja kamnitih blokov - zamislil si ga je ameriški arhitekt judovskega rodu Peter Eisenman - je namreč razkril, da so v kar okoli 400 ploščah nastale razpoke. Strokovnjaki pravijo, da so razpoke zelo 'netipične' in da ne vedo, zakaj so nastale. Z vezivom za sanacijo spomenikov jih bodo zapolnili še pred zimo. Zimski mraz namreč povzroči krčenje kamna, kar bi le še dodatno načelo material ob razpokah.

(Denkmal für die ermordetetn Juden Europas) je sporočil, da obnova spomenika nikakor ne bo obremenila nemških davkoplačevalcev. Račun bodo po poročanju časopisa Frankfurt Allgemeine Zeitung preprosto izstavili podjetju, ki je dobavilo tako neverjetno nekakovosten kamen.

Prva zasnova leta 1999
Med odkritjem spomenika maja 2005 in začetkom njegove obnove je tako minilo precej manj časa kot med sprejemom načrta za veliko spomeniško kompozicijo v središču Berlina in njeno predstavitvijo javnosti. Načrt Petra Eisenmana z delovnim imenom Eisenman II je bil namreč potrjen že leta 1999. Začetek uresničevanja načrta pa se je zamaknil do leta 2003. Tudi zato, ker z zasnovo osrednjega spomenika judovskim žrtvam nacizma v Evropi nikakor niso bili zadovoljni vsi predstavniki nemške judovske skupnosti. Večina pa je bila na koncu vseeno zadovoljna z izidom. Tudi zato, ker polje betonskih blokov spominja na pokopališče in so tako – to je ob odprtju spomenika poudaril tudi pisatelj Hannes Stein – Judje v nemški prestolnici dobili simbolno pokopališče, nadomestilo za vsa pokopališča, ki so jih razdejali nacisti.

K sprejetju nekoliko nenavadne zasnove spomenika je prispevalo tudi besedilo, v katerem je Eisenman razložil svoj koncept: "Razsežnost holokavsta nam onemogoča, da bi to tragedijo predstavili s tradicionalnimi sredstvi; vsak tak poskus bi bil brezupno podjetje /.../ Naš spomenik poskuša razviti novo idejo spominjanja, ki se razlikuje od nostalgije. /.../ Danes lahko namreč preteklost vidimo le v sodobni manifestaciji."

Polona Balantič