Niso redki, ki so prepričani, da se je civilizacija znašla na razpotju, da od pisane besede dokončno prehajamo na tipkano. Bo naš čas, ki je verjetno vestneje dokumentiran kot katero koli obdobje pred njim, poleg gora podatkov sploh pustil tudi kakšno sled značajev, ki so jih zapisovale?

Rokopis in pismenost: bolj povezana, kot je videti
Uporaba rokopisa je postala redkost, nedvoumno zagotavlja priznani grafolog, sociolog, psihoterapevt in sodni izvedenec za forenzično preiskovanje pisav Borut S. Pogačnik. "Ljudje skorajda ne pišejo več lastnoročno, ampak si pošiljajo elektronsko pošto in kratka sporočila. To seveda vpliva na izpisanost pisave, pa tudi na sposobnost zapisovanja jezika. Vidimo namreč, da so generacije, rojene po letu 1980, vedno manj sposobne zapisati kar koli v svojem lastnem jeziku. Lanska raziskava je pokazala, da je sporočilnost Slovenk in Slovencev, kar zadeva jezik, izjemno borna, in da večina ne razume tistega, kar je napisano, pa čeprav na računalnik."

Težava pismenosti je (posredno) povezana z rokopisom, čeprav to morda na prvi pogled ni očitno. "Bistvo je v tem, da se v možganih v primeru lastnoročnega pisanja ustvarjajo določene mreže, za katere pa je potrebno, da se stalno vzdržujejo. To je podobno delovanju računalnika. Če pisanja ni, ni ustreznega impulza v levi hemisferi možgan (ob predpostavki, da pišemo z desnico)," razlaga Pogačnik. "Nevrofiziologija še ni povsem raziskala stimulacije možganov ob aktu pisanja, vendar pa se kaže neposredna povezanost razvoja jezika prav z lastnoročnim pisanjem. To nam dokazujejo tudi izjave znanih pesnikov in pisateljev, ki še vedno - kljub močni ponudbi elektronskih medijev - pišejo s pisali, celo s svinčniki. Pravijo, da sicer nimajo prave "intuicije", lucidnosti in produktivnosti."

Čisto oprijemljive prednosti lastnoročnega pisanja torej obstajajo. Toda ali so posledice tega, da ima rokopis v življenju povprečnega odraslega človeka vse manjšo vlogo, že opazne tudi pri osnovnošolcih? O tem smo povprašali učiteljico razrednega pouka in mladinsko pisateljico Majdo Koren, ki predava o vplivu novih medijev na pismenost in bralne sposobnosti pri otrocih. “Obstaja kup programov in spletnih strani, tudi za najmlajše (na primer Župca), in iz leta v leto opažam, kako je že za šest-, sedemletnike računalnik popolnoma znano orodje: v naslovno vrstico brskalnika znajo zapisati naslove spletnih strani (običajno so to igričarske strani) in delo z miško je zanje nekaj najbolj običajnega v življenju, tako kot peka potičk v peskovniku.“

Koristen pripomoček - a tudi bergla
Prihodnost bo tem smernicam sledila, napoveduje Korenova. "Otroci imajo silno radi delo na računalniku in papirja in svinčnika verjetno sploh ne bodo pogrešali." Opozarja pa, da je računalnik lahko tudi izvrstno "sredstvo za poneumljanje": “Moti me, da že sam urejevalnik besedila ponuja možne rešitve in opozarja na napake: lahko torej pišeš, tudi če si le za silo pismen. Kar je dobro in slabo. Dobro za tiste odrasle, ki niso imeli možnosti, da bi se v mladosti dobro opismenili, slabo za mlade, ki se bodo pravopisa in jezika naučili le za silo in ostali na taki stopnji vse življenje.”

Ne računalniki, že kemični svinčniki so vsega krivi
Sloviti italijanski humanist in pisatelj Umberto Eco je prejšnji teden v kolumni za The Guardian obujal spomine na malo manj napredne čase. "Tragedija se je začela že dolgo pred računalniki in mobilnimi telefoni. Pisava mojih staršev je bila, ker sta list držala pod kotom, rahlo nagnjena, in njune črke so bile (po današnjih merilih) prave male umetnine. Takrat so nekateri – verjetno taki, ki so grdo pisali – trdili, da se z lepopisom ukvarjajo tepci. Jasno je, da lepa pisava ne pomeni nujno tudi ostrega uma. Toda lepo je bilo brati dokumente in obvestila v obliki, kakršno morajo imeti.

Mojo generacijo so učili lepopisa; prve mesece osnovne šole smo preživeli v znamenju učenja zavojev in potez črk. To prakso so pozneje označili za bebavo in represivno, a naučila nas je pravilno držati zapestje, da so bile poteze s črnilom ponekod zaobljene in odebeljene, drugod pa precizne. No, ne vedno – kajti črnilniki, s katerimi smo si zapackali prste, zvezke, mize in oblačila, so bili pogosto krivci za nekakšno gosto brozgo, ki se je prijela na pero in ki si se je znebil šele po desetih minutah akrobatskega čečkanja.

Kriza se je začela s prihodom kemičnega svinčnika. S prvimi kuliji je bilo ogromno umazanije in če si šel s prstom čez zadnjih nekaj napisanih besed, so se brez izjeme spackale. In ljudem se ni več zdelo vredno lepo pisati, kajti stvari, napisane s kemičnim svinčnikom, pa čeprav je bil čist, niso več imele duše, stila ali osebnosti."

Lepopis: opuščen predmet, ki pa je imel svoje prednosti
Lepopis, s katerim so "mučili" Eca, je bil v slovenskih šolah obvezen do začetka šestdesetih let 20. stoletja in je bil, razlaga Pogačnik, neke vrste grafoterapija – učitelji so na ta način skušali in dejansko tudi so sooblikovali značaj. “Lepopis je seveda imel svojo funkcijo, v nečem pa takratni praksi sam ne bi pritrdil: pokončna pisava, ki so jo zahtevali, navzven izraža stabilnost, ratio in razumskost, medtem ko desnopoševna priča o emocijah, komunikativnosti, odprtosti in bi bila kot taka skoraj bolj priporočljiva.” Učitelji dandanes pri lepopisu ne vztrajajo več, zagotavlja Korenova. “Vseeno pa se mora otrok najprej naučiti "lepe" pisave, pozneje, med devetim in desetim letom pa se razvije osebna pisava, ki je značilna za vsakega posameznika. Učitelj, ki sicer reče: "Pišite lepo!" pravzaprav misli: "Pišite čitljivo!" Presneto je namreč važno, da so vse strešice na svojem mestu in so vsi a-ji zares a-ji in vsi o-ji zares o-ji.“ V šolah tudi že uporabljajo elektronske table, ki poleg tipkanja omogočajo pisanje nanjo s posebnim svinčnikom – “torej so tudi razvijalci programov pomislili na to, da se je vendarle pametno naučiti pisati – z roko - na papir ali na kakšen drug medij,” kot pravi Korenova.

“Pisava je absolutno v zatonu”
Če povzamemo: Dejstvo je, da pisava izginja, meni Pogačnik. Še več. Napoveduje, da bo naslednje desetletje “desetletje izumrtja pisave”. “Dokončno bomo uvedli biometrični podpis; grafologi pa bodo v prihodnosti le še nekakšni arheologi pisave. Pisava naslednjih generacij, kadar jo že bodo uporabljali, pa tudi ne bo več odkrivala človekovega značaja, ker se v možganih pač niso dovolj vzdrževale temu namenjene mreže. S pisavo je tako, kot je z vsemi drugimi organi in funkcijami človekovega telesa, ki jih ne uporabljamo: sčasoma odmrejo in zakrnijo. Tako kot danes v telesu ne potrebujemo trtice, slepiča in mandljev, bo tudi pisava le še en zakrnel “organ”.”

Če ne iz nuje, bomo pisavo morda ohranili iz ljubezni
Seveda pa obstajajo tudi malo manj črnoglede napovedi – ne pozabimo, da tudi knjige in časopisi s prihodom elektronskih medijev niso izumrli, ne glede na to, koliko krat smo jih z raznimi statističnimi napovedmi "pokopali". "Kakor so se tisku pridružili novi mediji: radio, televizija, internet in tisk ni izumrl, tako tudi pisanje na roko ne bo izumrlo, bo pa morda postalo bolj eksotična zadeva, namenjena sladokuscem, ki v pisanju v zvezek ali na pisemski papir neznansko uživajo,” je malo manj kot Pogačnik fatalistična Majda Koren.

Tudi Umberto Eco zgoraj omenjeno kolumno zaključi optimistično: "Res je, da bodo otroci vse več pisali na računalnik in mobilne telefone. A človeška rasa se je naučila na novo odkriti športe in estetski užitek v početju, ki ga je civilizacija že prerasla. Ljudje sicer ne potujemo več okrog na konjih, a nekateri še vedno hodijo jahat; imamo motorne čolne, a mnogi še vedno jadrajo tako, kot so to počeli Feničani pred tri tisoč leti; obstajajo predori in železnice, pa marsikdo pleza čez gorske prelaze; tudi v dobi elektronske pošte še zbiramo znamke; in čeprav gredo vojske v boj s kalašnikovkami, obstajajo tudi miroljubni turnirji v sabljanju.

Dobro bi bilo, če bi starši svoje otroke poslali v šolo rokopisa – ne samo zato, da bi pridobili osnovno poznavanje lepega, ampak tudi v imenu psihomotoričnega zdravja. Take šole seveda že obstajajo – kar poiščite “šola kaligrafije” na spletu. In morda ta umetnost bi za vse, ki imajo mirno roko, ne pa stalne službe, lahko postala dober posel."