Župan Arezza Giuseppe Fanfani je v odprtem pismu pozval italijanskega ministra za kulturo Sandra Bondija, naj država odkupi arhiv italijanskega slikarja in arhitekta Giorgia Vasarija iz 16. stoletja. Omenjeni arhiv bo prihodnji teden ponujen na eni najtežje pričakovanih dražb v Toskani, ki je napovedana za 9. marec. Izklicna cena za arhiv bo 2,6 milijona evrov, kar je po Fanfanijevih besedah znesek, ki bi ga država lahko dosegla. "To je edinstvena priložnost, da ta kulturni zaklad zagotovimo prihodnjim generacijam, kar pa mesto Arezzo samo zaradi pomanjkanja sredstev ne more storiti," je zapisal Fanfani.

Dodal je, da je 2,6 milijona evrov sprejemljiva cena za Vasarijev arhiv, ki med drugim vsebuje umetnikovo korespondenco z Michelangelom, toskanskim vojvodom Cosimom I. iz družine Medici in številnimi papeži. "Zagotavljam vam, da z odločitvijo, da država odkupi arhiv, ne boste le ohranili italijanskega kulturnega zaklada, temveč si boste pridobili tudi spoštovanje in občudovanje prebivalcev Arezza," je sklenil Fanfani.

Z zvijačo do kupčije z državo?
Vasarijev arhiv imajo trenutno v lasti potomci Giovannija Festarija. Hranijo ga v nekdanji Vasarijevi hiši v Arezzu, danes preurejeni v muzej. Fanfani je glede arhiva že lani oktobra sprožil alarm, saj je tedaj v javnost prišla novica, da naj bi Festarijevi potomci tik pred njegovo smrtjo arhiv prodali ruskemu kupcu, in sicer družbi Ross Engineering za 150 milijonov evrov.

Novica je pri mnogih poznavalcih vzbudila dvom, saj so le stežka verjeli, da bi bil nekdo pripravljen plačati takšen znesek za nekaj, česar fizično nikoli ne bo mogel imeti. Glede Vasarijevega arhiva je namreč s posebnim predpisom določeno, da mora ostati v Arezzu. Pravni zastopnik družbe Ross Engineering je tedaj pojasnil, da je družba sicer seznanjena s tem, da mora arhiv ostati v Arezzu, da pa ga želi kljub temu kupiti. Pozneje je ruski odvetnik, ki naj bi zastopal kupca, sporočil, da je njegov klient umrl v prometni nesreči, in da kupčija odpade.

Ker prodaje ni bilo, so se v javnosti pojavila namigovanja, da je bila novica o prodaji le poskus, da se državo z zvijačo zvabi v kupčijo za znesek, ki daleč presega resnično vrednost arhiva. Med tistimi, ki so podvomili o verjetnosti take kupčije, je bil tudi poznani italijanski umetnostni kritik Vittorio Sgarbi, ki je tedaj dejal, da arhiv v resnici vreden največ deset milijonov evrov.