Obris človeške figure, ki so jo arheologi odkrili v jami Lapa do Santo na jugovzhodu Brazilije, je, če se bodo prve ugotovitve izkazale za pravilne, najstarejši ohranjen primerek jamske umetnosti na ameriških kontinentih in kot tak podira naše ustaljene predstave o tem, kdaj so ljudje prvič prispeli v novi svet.
Odkritja, na katero so strokovnjaki z Univerze v Sao Paulu naleteli že leta 2009, predstavili pa so ga šele v tem mesecu, se je vzdevek "pohotni možic" prijel zaradi nesorazmerno velikega falusa. "To je dokaz, da je bila pred približno 11 tisoč leti jamska umetnost že prisotna v Južni Ameriki; ljudje so na kontinent torej prispeli bistveno prej, kot smo mislili do zdaj," pojasnjuje Walter Alves Neves, arheolog in antropolog na čelu raziskave.
Falus, dolg kot roka
Figura čepečega moža z iztegnjenimi rokami je od glave do peta velika približno 30 centimetrov. Njegov falus jih meri pet, kar je približno toliko kot njegova leva roka. Znanstveniki zato sklepajo, da gre za risbo figure, ki je imela vlogo pri ritualih plodnosti.
Na podlagi testiranj z ogljikom in analiz sedimentov, ki so prekrivali petroglif, znanstveniki sklepajo, da je slika stara od 10 do 12 tisoč let; starejšega primerka doslej niso odkrili niti v Severni in Južni Ameriki.
Različne "smeri" jamskega slikarstva
Če "pohotnega možica" primerjamo z drugimi primeri jamske umetnosti iz Južne Amerike, se zdi, da so poznali že precej različnih oblik abstraktnega mišljenja. To pomeni, da so se po prvotnem prihodu na kontinent razselili na različne konce in se začeli razvijati vsak po svoje. V neki jami v Argentini, ki nosi zgovorno ime Cueva de las Manos, denimo prevladujejo odtisi dlani, v jami Epullan Grande pa risbe geometrijskih vzorcev.

Do zdaj je veljalo, da so se prvi ljudje na zahodni polobli naselili pred 11,500 leti - a raznolikost jamske umetnosti na tem območju je prevelika, da bi lahko verjeli, da so se ljudje toliko razvili v tako kratkem času. Bolj verjetno je, da so neznani umetniki iz jame Lapa do Santo skozi Beringovo ožino prišli pred 15 tisoč leti.

V istem nizu jam kot možica so našli tudi zakopane človeške ostanke, orodja iz kamnov in kosti, upepeljene ostanke src ter ostanke obrokov iz sadja in divjačine.
Kraji, od koder je bila Luzia
V isti regiji so pred tem izkopali tudi do zdaj najstarejše ohranjeno človeško okostje v Južni Ameriki - dvajsetletno žensko, ki so jo krstili za Luzio. Računalniška rekonstrukcija potez na njeni lobanji je pokazala, da je imela Luzia fizionomijo, na las podobno tisti, ki jo opazimo pri avstralskih aboridžinih. To pod vprašaj postavlja tudi teorijo, da so Ameriko najprej poselili ljudje azijskega porekla.