Kot je pojasnil predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva (SUZD) Matej Klemenčič, je Upravna enota Ljubljana zavrnila pritožbo na gradbeno dovoljenje za rušenje Kolizeja, ki jo je društvo poslalo, saj SUZD-ju ne pripada status stranke v postopku. SUZD je v ponovni pritožbi pojasnjeval, da kot stanovsko društvo umetnostnih zgodovinarjev in drugih v stroki aktivnih delavcev, ki ima že vse od ustanovitve leta 1921 kot enega od temeljnih ciljev zapisano tudi varovanja kulturne dediščine, lahko nastopi kot stranka v postopku.

Kaj meni stroka?
Pritožba je bila posredovana upravni enoti, odgovora pa za zdaj še ni. V tem času so prejeli poročilo o sestanku komisije za vrednotenje objekta kulturne dediščine Ljubljana – Palača Kolizej. Konec maja se je namreč na pobudo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenija sešla mednarodna ekspertna skupina, da bi znova ovrednotili kulturno-zgodovinski in umetnostni pomen Kolizeja ter pridobili strokovno mnenje o predlogu civilne iniciative, da se Kolizej razglasi za kulturni spomenik državnega pomena in se ne poruši.

Mednarodna komisija se je seznanila s problematiko Kolizeja, kriteriji, na osnovi katerih je bil ta leta 1993 razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena, in sedanjimi prizadevanji za njegovo ohranitev, objekt pa so si člani ogledali le od zunaj, saj lastnik ni dovolil ogleda notranjosti. Kot je poročala dr. Breda Mihelič iz Urbanističnega inštituta Republike Slovenije, je komisija po poglobljeni razpravi na podlagi kriterijev, ki jih za vrednotenje in izbor spomenikov svetovne dediščine uporablja Unesco, podprla stališče civilne iniciative za Kolizej v prizadevanjih za razglasitev Kolizeja kot spomenika državnega pomena. Mnenje komisije je, da "ima Kolizej nedvomno vrednote, ki presegajo lokalni in regionalni pomen", in da bi "z rušitvijo Kolizeja izgubili izjemen spomenik, pomemben za ves srednjeevropski prostor".

Poudarili so predvsem njegovo tipologijo, saj gre za edini še ohranjeni primer večnamenske zgradbe za različne dejavnosti iz sredine 19. stoletja v prostoru nekdanje Avstro-Ogrske. Nezanemarljiv je tudi avtorski vidik; Kolizej je delo arhitekta in uspešnega podjetnika Johana Benedikta Withalma, ki je s svojim delom zaznamoval arhitekturo štajerskega in srednjeevropskega prostora.

Mimo zakonov
Zavod za varstvo kulturne dediščine, ki je na podlagi tega mnenja poslalo predlog ministrstvu za kulturo, da Kolizej razglasi za spomenik državne dediščine, do zdaj še ni dobilo neposrednega odgovora. Edini odziv je bilo pismo v enem izmed časopisov, v katerem je bilo zapisano, da tudi razglasitev Kolizeja za kulturni spomenik ne bi preprečila njegove rušitve.

Leo Šešerko, politik in okoljevarstvenik, sicer opozarja, da odločba o rušenju ni pravnomočna. Dokler niso vse pritožbe na postopek zavrnjene, odločba ne more biti pravnomočna. Šešerko namiguje tudi na osebne povezave med ministrico in investitorjem in v tem prepoznava nevarnost, ki presega sam Kolizej: "Rušenje Kolizeja ni le rušenje kulturnega spomenika, ampak rušenje pravne države." In če se bo resnično zgodilo, da bodo Kolizej porušili, ne da bi počakali, da se pravni postopek konča, potem je to znak, da kapital ne upošteva zakonov.

Strokovna javnost proti kapitalu
Umetnostni zgodovinar Damjan Prelovšek je poudaril, da je bil Kolizej kupljen z namenom, da se podre. Ni namreč mogoče kupiti cenejše parcele v središču Ljubljane kot tako, da kupimo staro stavbo, ki se jo poruši. Enako se je dogaja tudi z Plečnikovim stadionom, Klavnico, Hotelom Bellevue. Opozarja, da bo Kolizej precedenčni primer tudi za druge stavbe v Ljubljani. "Če bo porušen Kolizej, bodo porušene tudi druge stavbe tega časa."

Urbanistična politika
Objekti iz 19. stoletja so danes velika težava, opozarja dr. Breda Mihelič. Na robu mestnega središča so v tistem času nastajali kompleksi, ki zdaj propadajo in so zanimivi le še kot parcele. Kolizej, ki ga Withalm leta 1839 postavil tudi v Gradcu, so v začetku 20. stoletja sicer porušili, a današnji urbanistični pogled je drugačen. Evropa takšnih stavb ne podira, ampak jih revitalizira v javne prostore, poslovne ali stanovanjske stavbe.
Klemenčič poudarja, da je njihova iniciativa za opozarjanje na pomen Kolizeja in njegovo ohranitev le en del, treba pa bi bilo pokazati tudi, kaj se da z objektom narediti. Takšnih projektov je bilo malo. Tako se znajdemo pri vprašanju pomanjkljive vizije urbanističnega razvoja Ljubljane. Na tem področju je očitno premalo tako domišljije kot tehtnega premisleka.

"Jaz dam svoj glas Ljubljančanom"
Maja Lozar Štamcar iz Narodnega muzeja Slovenije, umetnostna zgodovinarka in Ljubljančanka, je svojo vizijo razkrila na podlagi zgodovinskega pomena stavbe in osebnega pogleda Ljubljančanke. Takratni investitor je denar za Kolizej – hotel za oficirje – zbiral od vseh Ljubljančanov, ki so radi prispevali denar, da se oficirji niso nastanili pri njih doma. Ker so oficirji imeli konje, je v stavbi jahalnica, kar bi se po njenem mnenju lahko odlično povezalo z lipicanci, lahko pa bi prirejali tudi predstave s konji. Kolizej poleg tega stoji v lepem okolju med manjšim parkom in Tivolijem ter muzeji na drugi strani, kar lahko tvori čudovit kare. Ustaviti bi morali rušenje tako pomembnih stavb, kot so bile Šumi, Smoletova hiša.