Flamenko je njegovo življenje, zato z veseljem širi skrivnost andaluzijskega plesa. MMC je z njim govoril po njegovem kratkem, a zelo prepričljivem nastopu v Zlatem zobu, potem ko je končal dvodnevno delavnico, ki ga je pripeljala v Ljubljano v okviru njegove turneje po Evropi.

Kdaj ste se srečali s plesom? Je to v družini?
Plešem že od malih nog, začel sem pri sedmih, osmih letih. Vsa moja družina ne pleše, so pa vsi navdušeni nad petjem in kitaro, tako da je to normalno zame že od otroških letih. Prihajam iz Seville, kjer je flamenko sestavni del življenja. Že od malega sem vedel, da bom plesal vse življenje. Učiti se plesati in potem poučevati mi je bilo že od nekdaj všeč, sploh da lahko svoje videnje flamenka predajam naprej.

Imate med plesalci kakšnega vzornika?
Imam jih več, Farruco, Manolo Marín, ki je bil tudi moj profesor in me je nauči veliko, in profesorica La Toná iz Seville, zadnja dva sta dejansko najbolj zaznamovala moje učenje in sta bila najbolj konstantna profesorja. Namreč kot večina ljudi sem se učil od različnih učiteljev v različnih krajih, a največ sem se naučil od Manola in Tone.

Kaj počnete raje: plešete ali učite?
V bistvu raje učim, zelo mi je všeč poučevanje, da gledam, kako učenci uživajo in srkajo flamenko in kulturo. Seveda pa mi je všeč tudi plesati in nastopati, brez tega ni nič, a trenutno se bolj posvečam poučevanju.

Šol flamenka je veliko, struj prav tako. Kaj vam je bližje: tradicionalna ali moderna šola?
Bolj mi je všeč bolj čist flamenko. Flamenko se sicer ves čas spreminja, danes se ne pleše tako, kot se je recimo pred 20 leti, in to je dobro, saj flamenko nima mej. Vedno je nekaj novega, vedno se naučiš nekaj novega, nikoli ne znaš vsega. Torej ves čas se učiš, flamenko se spreminja, a meni je bolj kot moderni bližji tradicionalni, čisti flamenko.

Zdaj ste na turneji po Evropi, kjer flamenko učite v različnih državah. So opazne razlike med državami?
Seveda, ljudje so si zelo različni, a jih združuje to, da vsi živijo za flamenko, da ga vsi čutijo. Kajti flamenka ne moreš plesati, če ga ne čutiš. Seveda ima vsaka država neke značilnosti, flamenko pa je tisti, ki združuje. Tako v Španiji kot v Nemčiji.

Ali lahko tujec pleše flamenko tako dobro kot Andaluzijec?
Seveda lahko pleše flamenko dobro. V Španiji je flamenko res "naš", z njim zrastemo, a mislim, da lahko oseba, ki ji je ples všeč in ga čuti v duši, pleše tako dobro kot Andaluzijec. Najbolj pomembno je, da ga čutiš v sebi, da ne plešeš zaradi korakov samih, temveč izražaš svojo notranjost.

Kdaj plešete bolje: ko ste žalostni ali veseli?
Pri flamenku dejansko ne gre, da boš odplesal odlično, ampak so v ospredju tvoji občutki, ta čarobnost, ki jo čutiš zvečer, ko plešeš. Tega se ne da pojasniti. Lahko si žalosten in ko zaplešeš, pozabiš na vse, spet drug večer pa si zelo vesel, a kljub temu ne moreš dati občinstvu tega, kar si želel. Prepričan sem, da je duša v flamenku zelo pomembna, tvoja duša izbere flamenko, lahko bi pa seveda tudi kaj drugega.

Kakšen odnos ima s glasbeniki? Je težko najdi glasbenike, ki ti ustrezajo?
Glasba je zelo pomembna, da dobro čutiš glasbenike, ki te spremljajo. Meni osebno so bolj všeč globoki, raskavi glasovi pevcev, rad imam pesmi, kjer pevec jasno pokaže čustva, o katerih poje, pa naj gre za žalost ali veselje, da slišim ta notranji razkol in bolečino. Niso mi všeč ti moderni glasovi, ne čutim jih dobro pri plesu.

V mlajših letih ste se udeleževali različnih tekmovanj, kjer ste zmagovali. Kako vidite ta koncept flamenka in tekmovanja, ki sta dejansko antipola?
Tekmovanj sem se udeleževal, tako kot drugi plesalci, ko sem bil mlajši. Tekmovanja ti odprejo številna vrata, da lahko napreduješ in da te ljudje spoznajo. To je glavni razlog za udeleževanje tekmovanj, da si odpreš vrata za naprej. Pozneje, ko si že uveljavljen, ko imaš svojo šolo, je drugače.

Kakšen je odnos med plesalci flamenka? Recimo med plesalci baleta velja velika konkurenca. So plesalci flamenka prijatelji, se budno spremljajo med sabo?
Kot pri vsakem tekmovanju, si tudi na tekmovanjih flamenka vsak želi biti najboljši. A pri plesanju flamenka gre dejansko za tvojo zmago pri občinstvu - ko stopiš na oder, moraš osvojiti njih.

Kje dobite navdih pri oblikovanju koreografij: brskate tudi po starih posnetkih flamenka ali se prepuščate trenutnemu navdihu?
Izhajam iz sebe, ne gledam posnetkov iz preteklosti. V meni se je z leti nabralo veliko materiala, znanja, ki potem skozi koreografije prihaja na plan. Ker sem se veliko učil, je tega materiala zelo veliko, veliko je znanja, v katerem se prepleta znanje drugih plesalcev, veliko pa je tudi lastnega materiala.

Kaj bi počeli, če ne bi plesali?
Zame je flamenko vse: je zabava, je življenje. Ne znam si predstavljati sebe brez plesa.